Rojena na dan mrtvih, kar se ji zdi zelo kul. Rada sedi, predvsem v kavarnah, gledaliških dvoranah in pred filmskim platnom. Zmedene misli kroti v predolgih stavkih z obilico vejic, pomišljajev in oklepajev. Oboževalka portala CJVT sopomenke. Morda jo srečate na avtobusu, kjer preživi večino svojega časa (vesela bo, če ji pohvalite frizuro).
Režija: Anja Suša
Po navdihu Platona, Alaina Badiouja in drugih
Dramaturgija: Urška Brodar
Scenografija: Igor Vasiljev
Kostumografija: Maja Mirković
Glasba: Vladimir Pejković
Koreografija: Dragana Alfirević
Prevod iz poljščine: Tatjana Jamnik
Prevod iz švedščine: Silvana Orel Kos
Lektorica: Mateja Dermelj
Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
Asistentka dramaturgije: Nina Kuclar Stiković
Asistentka kostumografije: Slavica Janošević
Navdih in svetovanje: Borut Šeparović, Goran Injac
Vodja predstave: Liam Hlede
Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak,
Robert Prebil, Nika Rozman, Vito Weis
Premiera: 17. 6. 2019
Datum ogleda: 29.9.2020
Mednarodni projekt Mladinskega gledališča, ki je premiero doživel pred nekaj več kot enim letom, si Platonovo Državo vzame kot odskočno desko, s katere se odrine v prevpraševanje in iskanje pomenov – pravičnosti, resničnosti, sedanjosti, prihodnosti – predvsem pa ideje idealne države, za model katere postavi Evropsko Unijo in njeno trenutno krizo identitete. Predstava, ki je pravzaprav dve predstavi v eni (besedilo za prvi del je napisala Agnieszka Jakimiak, za drugi Tom Silkeberg), lovi trenutni evropski zeitgeist in nagovarja negotovo prihodnost Unije. Država je politična, kot je politika teatralna, z dodatkom izzivanja klasične gledališke postavitve in razdelitve vlog pa ima močno idejno zasnovo, ki ji večinoma sledi tudi izvedba sama.
Država. Foto: Matej Povše
Scena, v katero vstopimo, je ena uniformnih bruseljskih dvoran, pravzaprav tista, kjer so podpisali Maastrichtsko pogodbo (scenografija: Igor Vasiljev). Ton predstave se vzpostavi že z vstopom igralcev; stopijo vsak na svoj konec in oponašajo otroško mimiko, medtem ko nam otroški glas razlaga pravila igre Človek ne jezi se. Skozi monologe se izrišejo Platonovi liki, ki jim je dodeljen nabor aktualnih osebnosti – politiki, bogataš, množični morilec, umetnik, filozof. Izvirnega materiala se režiserka Anja Suša loti prav po Sokratsko, s skoraj pretiranim ironiziranjem in cinizmom se sprehodi med protislovnimi stališči in vedno znova pristane na prevpraševanju in redefiniranju, med katerim iz vseh strani padajo citati, imena in viri (v spominu sicer ostanejo le redki). Posamezne prizore zaznamuje domiselna koreografija Dragane Alfirević, ki od otroških gest prehaja v toge, napete kretnje politike in gibljiv striptiz filozofije. Skupek likov se nagiba, pada, se gnete, razprši; stalno je v gibanju in stalno nastopa za gledalce na tribuni parlamentarnega amfiteatra. Igralska zasedba (Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Nika Rozman, Vito Weis) deluje homogeno in se v koreografiji odlično znajde, dramaturško najmočnejši pa so ironično-humorni vložki, s katerimi se vzpostavi kritični odnos z realnostjo in obenem poudari, da so liki v predstavi le kopije, sence resničnih oseb.
Država. Foto: Matej Povše
Tudi drugi del predstave postavi publiko na oder, igralce tokrat posede v dvorano, ostanki prejšnje scene pa so zdaj potisnjeni k strani. Silkeberg v svojem tekstu izhaja iz Platonove prispodobe o votlini, pogled (oz. misel) poskuša usmeriti v prihodnost, ob tem pa se nasloni na tezo, da je gledališče senca sence. Režiserka se odloči za umik v abstraktni svet idej – konceptualno pogumno potezo, s katero dinamiki prvega dela predstave postavi diametralno nasprotje; pride namreč do popolne razgradnje gledališča in opustitve pričakovanih vlog. Uprizoritev, ki je (fizično) praktično popolnoma statična – tako kot scena, je tudi koreografija zreducirana na minimum – se v celoti prestavi v domišljijski svet. Si lahko predstavo ustvarimo sami? Gledališki list trdi, da si nismo sposobni predstavljati prave utopije, torej prihodnosti, da se nismo sposobni osvoboditi okvira preteklosti in sedanjosti in probleme lahko le redefiniramo. Glasovi igralcev iz rahlo zatemnjene dvorane nas nagovarjajo: ”Predstavljajte si…” in ponujajo iztočnice za prizore, glasbo, osebe – prihodnost, ki naj si jo ustvarimo v miselnem svetu. A tempo besedila je tako hiter in nabito poln pol-skritih pomenov ter zgodovinskih referenc, da se ob trenutku nepozornosti v njih izgubimo, čas za predstavljanje in reflektiranje pa je zelo skopo odmerjen. Domišljijska predstava se tako zamegli, oči pa nam zatavajo po dvorani in ostanejo na napisu, ki se razteza nad vhodom: ”il faut confronter les idées vagues avec des images claires” (‘nejasne ideje moramo soočiti z jasnimi podobami’ iz Godardovegafilma Le Chinoise). Morda si res nismo sposobni predstavljati prihodnosti.
Režija: Anja Suša Po navdihu Platona, Alaina Badiouja in drugih Dramaturgija: Urška Brodar Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Maja Mirković Glasba: Vladimir Pejković Koreografija: Dragana Alfirević Prevod iz poljščine: Tatjana Jamnik Prevod iz švedščine: Silvana Orel Kos Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Asistentka dramaturgije: Nina Kuclar Stiković Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Navdih in svetovanje: Borut Šeparović, Goran Injac Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Nika Rozman, Vito Weis Premiera: 17. 6. 2019 Datum ogleda: 29.9.2020 Mednarodni projekt Mladinskega gledališča, ki je premiero doživel pred nekaj več kot enim letom, si Platonovo Državo vzame kot odskočno desko, s katere se odrine v prevpraševanje in iskanje pomenov – pravičnosti, resničnosti, sedanjosti, prihodnosti – predvsem pa ideje idealne države, za model katere postavi Evropsko Unijo in njeno trenutno krizo identitete. Predstava, ki je pravzaprav dve predstavi v eni (besedilo za prvi del je napisala Agnieszka Jakimiak, za drugi Tom Silkeberg), lovi trenutni evropski zeitgeist in nagovarja negotovo prihodnost Unije. Država je politična, kot je politika teatralna, z dodatkom izzivanja klasične gledališke postavitve in razdelitve vlog pa ima močno idejno zasnovo, ki ji večinoma sledi tudi izvedba sama. Država. Foto: Matej Povše Scena, v katero vstopimo, je ena uniformnih bruseljskih dvoran, pravzaprav tista, kjer so podpisali Maastrichtsko pogodbo (scenografija: Igor Vasiljev). Ton predstave se vzpostavi že z vstopom igralcev; stopijo vsak na svoj konec in oponašajo otroško mimiko, medtem ko nam otroški glas razlaga pravila igre Človek ne jezi se. Skozi monologe se izrišejo Platonovi liki, ki jim je dodeljen nabor aktualnih osebnosti – politiki, bogataš, množični morilec, umetnik, filozof. Izvirnega materiala se režiserka Anja Suša loti prav po Sokratsko, s skoraj pretiranim ironiziranjem in cinizmom se sprehodi med protislovnimi stališči in vedno znova pristane na prevpraševanju in redefiniranju, med katerim iz vseh strani padajo citati, imena in viri (v spominu sicer ostanejo le redki). Posamezne prizore zaznamuje domiselna koreografija Dragane Alfirević, ki od otroških gest prehaja v toge, napete kretnje politike in gibljiv striptiz filozofije. Skupek likov se nagiba, pada, se gnete, razprši; stalno je v gibanju in stalno nastopa za gledalce na tribuni parlamentarnega amfiteatra. Igralska zasedba (Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Nika Rozman, Vito Weis) deluje homogeno in se v koreografiji odlično znajde, dramaturško najmočnejši pa so ironično-humorni vložki, s katerimi se vzpostavi kritični odnos z realnostjo in obenem poudari, da so liki v predstavi le kopije, sence resničnih oseb. Država. Foto: Matej Povše Tudi drugi del predstave postavi publiko na oder, igralce tokrat posede v dvorano, ostanki prejšnje scene pa so zdaj potisnjeni k strani. Silkeberg v svojem tekstu izhaja iz Platonove prispodobe o votlini, pogled (oz. misel) poskuša usmeriti v prihodnost, ob tem pa se nasloni na tezo, da je gledališče senca sence. Režiserka se odloči za umik v abstraktni svet idej – konceptualno pogumno potezo, s katero dinamiki prvega dela predstave postavi diametralno nasprotje; pride namreč do popolne razgradnje gledališča in opustitve pričakovanih vlog. Uprizoritev, ki je (fizično) praktično popolnoma statična – tako kot scena, je tudi koreografija zreducirana na minimum – se v celoti prestavi v domišljijski svet. Si lahko predstavo ustvarimo sami? Gledališki list trdi, da si nismo sposobni predstavljati prave utopije, torej prihodnosti, da se nismo sposobni osvoboditi okvira preteklosti in sedanjosti in probleme lahko le redefiniramo. Glasovi igralcev iz rahlo zatemnjene dvorane nas nagovarjajo: ”Predstavljajte si…” in ponujajo iztočnice za prizore, glasbo, osebe – prihodnost, ki naj si jo ustvarimo v miselnem svetu. A tempo besedila je tako hiter in nabito poln pol-skritih pomenov ter zgodovinskih referenc, da se ob trenutku nepozornosti v njih izgubimo, čas za predstavljanje in reflektiranje pa je zelo skopo odmerjen. Domišljijska predstava se tako zamegli, oči pa nam zatavajo po dvorani in ostanejo na napisu, ki se razteza nad vhodom: ”il faut confronter les idées vagues avec des images claires” (‘nejasne ideje moramo soočiti z jasnimi podobami’ iz Godardovega filma Le Chinoise). Morda si res nismo sposobni predstavljati prihodnosti. Agnieszka Jakimiak Anja Suša Damjana Černe Draga Potočnjak Država Nika Rozman Platon Primož Bezjak Robert Prebil Slovensko mladinsko gledališče Tom Silkeberg Vito Weis Željko Hrs Država. Foto: Matej Povše
Ej, bralka!
V zameno za e-naslov ti pošljemo Koridorjev občasnik.
DONACIJE
Koridor – križišča umetnosti že od leta 2014 deluje kot samoorganizirana študentska kulturna platforma, ki v veliki večini deluje na prostovoljni bazi. Z v zadnjem času povečano in izboljšano kritiško dejavnostjo želimo narediti korak k profesionalizaciji, zatorej bomo veseli vsakršne podpore. Ta bo namenjena izključno izboljševanju platforme.
