Deklice ne bi smele igrati nogometa

Premiera: 11. in 12. april 2019 v mali dvorani Gledališča Koper
Ogledano: 26. april 2019
Režija: Daniel Day Škufca 
Dramaturgija: Nina Šorak
Scenografija: Voranc Kumar
Kostumografija: Anja Ukovič
Glasba: Tine Grgurevič - Bowrain
Igra: Mojca Partljič, Igor Štamulak, Tjaša Hrovat

Triler zagotovo ni žanr, ki bi ga pogosto spremljali na gledaliških odrih. Zato provokativen naslov drame Deklice ne bi smele igrati nogometa, ki jo je uveljavljena katalonska dramatičarka Marta Bucacha označila za gledališki triler, pri gledalcih nedvomno vzbudi določena pričakovanja, pa tudi morebitne zadržke. Kako v teatru brez posebnih efektov in kadriranja vzpostaviti neprekinjeno akcijo, dramatično stopnjevanje ter šokanten končni preobrat? Ustvarjalna ekipa povečini mlajše generacije se ni pretirano obremenjevala z žanrskimi omejitvami ter na mali oder Gledališča Koper postavila edinstveno zagonetno gledališko poslastico.

V predstavi Deklice ne bi smele igrati nogometa je nadvse dramatično že samo izhodišče, saj so vsi osrednji liki svojci ponesrečencev v prometni nesreči, ki so zaradi hudih poškodb bodisi v komi bodisi nezmožni govoriti. Gonilo vseh nadaljnjih zapletov je nenavadno dejstvo, da so bili v času prometne nesreče v istem avtomobilu 12-letna deklica, 29-letna ženska in 56-letni moški, med katerimi ni nobenih jasnih povezav. Svojci v čakalnici neke barcelonske bolnišnice mrzlično ugotavljajo, kaj bi se lahko zgodilo, vsepovprek obtožujejo drug drugega in hkrati upajo na srečen razplet. Mati 12-letne deklice (Mojca Partljič) je najbolj srborita, skeptična do »zalege prascev«, kot imenuje zdravnike, in prepričana, da se je vse zarotilo proti njeni punčki. Pri vsej njeni skrbnosti je nekoliko nenavadno, da se ji še sanja ne, kaj je njena hči v soboto dopoldne počela v avtomobilu, namenjenem v razvpito letoviško mesto Sitges. Naslednja v čakalnici je povsem dotolčena Sara (Tjaša Hrovat), hči 56-letnega voznika, ki poskuša situacijo najprej razčleniti sama pri sebi, a ugotavlja, da očeta, s katerim živi že od nekdaj, pravzaprav sploh ne pozna. Zadnji se na prizorišče opoteče pijani Toni (Igor Štamulak), ki je sicer v zvezi s ponesrečeno 29-letno žensko šele dobre tri mesece, vendar je kot edini(!) stik v njenem mobilnem telefonu poklican v bolnišnico. Vsi igralci so se uspešno trudili skozi svoje vloge prikazati dovolj specifičnih lastnosti, da so dramski liki prepričljivo zaživeli, a hkrati ohranili neko avro skrivnostnosti, saj do konca predstave ni jasno, koga imamo pravzaprav pred sabo. Najbolj mojstrsko je Tonijevo transformacijo izpeljal Igor Štamulak, saj se pod fasado nekoliko zmedenega, skrbnega partnerja, skriva marsikaj drugega.

Zagotovo ima velik vpliv na vzpostavitev napetega dramskega vzdušja izbira prostora. Bolniška čakalnica predstavlja tipičen primer »neprostora«, po antropologu Marcu Augéju, prostora tranzicije, v katerem se srečujejo popolni neznanci. Med »neprostore« tako spadajo letališča, restavracije, hoteli, bari, postaje, čakalnice; vsem je skupno, da v njih nihče ne živi, ampak se skoznje zgolj prehaja, zaradi česar omogočajo nepričakovana soočenja različnih perspektiv. V atmosferi neskončnega čakanja na izvide v bolniški čakalnici ti različni pogledi trčijo vkup in občasno izbruhnejo v nebrzdan konflikt. Vzdušje podčrtuje tesnobno brnenje, tako značilno za bolnišnice, ki ga občasno preglasi elektronska glasba (Tine Grgurevič – Bowrain). Minimalistična scenografija Voranca Kumarja, opredeljena zgolj s tremi stoli in monitorji ter osrednjim elementom stene, bistveno zmanjšuje globino že tako majhnega odra ter vse konflikte postavi neposredno pred gledalca. Ta tako zazna vsak najmanjši gib in srepeč pogled ter se v vlogi nekakšnega detektiva v poplavi obtoževanj in ugibanj do samega konca trudi izluščiti pravo resnico o na prvi pogled povsem nelogičnih odnosih med ponesrečenci.

Režiser Daniel Day Škufca in dramaturginja Nina Šorak sta nedvomno želela gledalca karseda čustveno vpeti v prostor že z okvirno mitološko zgodbo o usmrtitvah, ki naj bi nekoč potekale na glavnem odru stavbe Gledališča Koper, medtem ko so obsojenci čakali v mali dvorani, prav tu, kjer se zdaj odvija predstava. Vendar povezava med nekdanjimi obsojenci in sodobno špansko dramo pri sicer dramaturško izčiščeni strukturi ni dovolj utemeljena, pravzaprav še podčrtuje prepričanje, da se vse dogaja daleč stran – prostorsko (v Španiji) ali časovno (v srednjem veku) – in se ne more zgoditi tukaj in zdaj. Kar je daleč od resnice. Edina resnica, ki se nam skozi aktualno dramo počasi razkriva, je ta, da o svojih najbližjih marsičesa ne vemo ter da tudi sami pred svetom marsikaj prikrijemo ali olepšamo. V dobi socialnih omrežij je resnica pogosto nekoliko prilagojena, saj se svetu radi kažemo v najboljši različici. Težava se pojavi, ko je razkorak med fikcijo in realnostjo tako velik, da nekje vmes pozabimo, kdo pravzaprav smo. Ko namenoma prevzamemo družbeno sprejemljivo etiketo, ki narekuje naše vrednote in vedenje. Sam naslov predstave Deklice ne bi smele igrati nogometa predstavlja tako »nalepko«, za katero se skrivajo veliko globlji vzroki in resnice. Netipična predstava brez odvečnega pompa, ki v ospredje postavlja napeto zgodbo, spodbudi k premisleku o odnosih, ki se nam zdijo samoumevni.