Dejan Srhoj in Nina Božič Yams: S telesom k inovacijam v managementu

Sledenje hitro spreminjajočim potrebam sodobnega sveta je za posel in management vitalnega pomena. Vsak poslovnež ve, da uspešen posel temelji na nenehnem prilagajanju. V zadnjih letih lahko zasledimo naraščajoč trend, ki se od klasičnega, analitičnega modela, preveša k novim metodam inovacije (»design thinking«) – ne le kot stilističnega oblikovanja podobe, temveč kot celostnega snovanja. Nove smernice kličejo po meddisciplinarnem povezovanju. Pri tem so tudi discipline, kot npr. sodobni ples, lahko še kako bogat vir znanja, ki se v poslu spajajo v učinkovito sodelovanje. Ideje o aplikabilnosti koreografsko-plesne prakse niso ne nove ne edinstvene, saj se jih že vrsto let zaveda mnogo koreografov in intelektualcev. A gotovo sta Dejan Srhoj in Nina Božič Yams med tistimi, ki so se tovrstnega povezovanja lotili najbolj sistematično in tudi odmevno. S svojim delom že vse od leta 2010 razvijata teoretične in praktične pristope, s katerimi koreografsko prakso prevajata v kontekst organizacij ter managementu odpirata dostop do uporabnega plesnega znanja. Vsekakor velik prispevek k razvoju inovativnih kompetenc, ko klasične oblike vodstva kmalu ne bodo več v koraku s časom. 

Dejan, vi ste plesalec in koreograf, Nina, vi končujete doktorat iz inovacijskega managementa na Univerzi Mälardaalen na Švedskem. Kako se je začelo vajino resnejše sodelovanje?

Dejan: Prijatelja sva že iz otroških let, a prvo sodelovanje je bil zagovor Ninine diplomske naloge. Takrat sem v eni od predavalnic na FDV-ju plesal ob oknu, med mizami in stoli, profesorji in publiko. Sicer pa moj interes pri povezovanju obeh svetov sega v obdobje pred tem dogodkom, ko sem kot mlad plesalec želel pridobiti sponzorstva za predstave, ki sem jih soustvarjal, in prišel do grenkega spoznanja, da ljudje na nasprotni strani mize preprosto niso imeli nikakršnega uvida v sodobni ples in znanja, ki ga zaokroža.

Nina: Prve ideje v tej smeri so se mi utrnile že pred več kot 15 leti, ko sem se v času študija na FDV-ju udeleževala delavnic violinista Mihe Pogačnika. Ta je v Slovenijo povabil različne mednarodne umetnike, ki so se ukvarjali z umetniškimi intervencijami v organizacijah. Te prve izkušnje so me kot ljubiteljico umetnosti navdušile, da bi začela resneje povezovati dve področji: management in umetnost. Tako sem se najprej že v diplomski nalogi ukvarjala z organizacijskimi spremembami s pomočjo umetniških metod in, kot je omenil Dejan, sva takrat izvedla svojo prvo delavnico v arhitekturnem biroju moje mame. Pozneje sva nadaljevala z najinimi eksperimenti, ki pa so postali resnejši in bolj strateški, ko sem začela svoj doktorski študij iz inovacijskega managementa in pridobila sredstva za prve večje raziskovalno-svetovalne projekte v tej smeri.

Kako sta izvajala raziskavo, glede na to, da eden živi v Ljubljani, drugi pa na Švedskem?

Nina: Fizičnim razdaljam nisva pustila, da bi naju omejevale, so pa resda projekti zahtevali določeno mero fleksibilnosti in prilagodljivosti zlasti od Dejana in njegove družine, saj je moral pogosto potovati na Švedsko. Vmes sva za načrtovanje skupnih podvigov in vzdrževanje rednega stika  izkoristila prednosti digitalnih tehnologij.

Dejan: V zadnjem desetletju, odkar Nina živi na Švedskem, sva tam izvedla tri večje projekte, v katerih sva povezovala znanje iz plesa/koreografije in managementa. Nina predvsem obvlada komunikacijo o takšnih inovativnih in novih projektih, jasno pa je tudi, da je Švedska dovolj bogata in odprta dežela, da si takšne projekte lahko zamisli. No, a tudi v Sloveniji in na Hrvaškem sva imela delavnice – eno recimo za zaposlene na Ministrstvu za Kulturo Republike Hrvaške.

Nam lahko povesta, na kaj točno sta se osredotočila v svoji raziskavi oziroma praksi – vajino osnovno vprašanje in namen?

Nina: V zadnjih treh projektih sva se ukvarjala s tem, kako lahko organizacijam pomagava razviti bolj inovativno delovno okolje in kulturo ter zaposlenim omogočiti, da razvijejo različne inovativne kompetence s pomočjo znanja in metod iz sodobnega plesa in koreografije. V središču pozornosti so bili ljudje in njihove potrebe. Najin pristop k inovativnosti v organizacijah je drugačen od prevladujočih pristopov v inovacijskem managementu, kjer management »top-down« določa usmeritev, načrtovanje in vodenje inovacijskih procesov, njihov osnovni namen pa je le maksimizacija vrednosti podjetja za lastnike. Namesto tega predlagava precej bolj demokratičen in participatoren pristop, kjer k inovaciji prispeva ustvarjalnost vseh zaposlenih. Gre tako za izboljšanje njihovih delovnih pogojev kot za doprinos inovacij k izboljšanju družbe kot celote.

Dejan: Nekatere od koreografskih vaj in orodij zato prevajava v delo z zaposlenimi in jim omogočava čas za refleksijo ter zasnovo novih idej. V sodobnih koreografskih praksah vsakodnevno odgovarjamo na vprašanja, kaj v delovnem okolju potrebujem zase in kako omogočiti pogoje za so-delo z drugimi, s poudarkom na poslušanju telesnih senzacij, zavedanju prostora in drugih ljudi.

Leta 2016 sta izvedla koreografsko intervencijo na konferenci AoMO (Art of Management and Organization Conference) na Bledu. Kako vama je uspelo nagovoriti poslovni svet, da so vama prisluhnili in se vključili v vajino prakso?

Nina: Udeleženci konference sami raziskujejo ali pa se v praksi ukvarjajo z uporabo umetnosti v organizacijah, zato so za tovrstne inovativne intervencije precej odprti. Udeležence sva povabila, da začnejo z gibalnim ogrevanjem oziroma uglasitvenimi (»tuning-in«) vajami, s katerimi so v vsak dan v konferenco vstopili bolj celostno in zavedajoč se svojega telesa, občutkov in trenutnih potreb. S tem so se lahko osredotočili na to, kar je zanje ključno. Z različnimi eksperimenti, kot npr. posebno oblikovana kolekcija kart s kreativnimi nalogami, sva jih spodbudila, da raziskujejo, kako lahko z uporabo telesa, giba, prostora, časa in stikov s preostalimi udeleženci sodelujejo na nove, neobičajne načine. Ob koncu vsakega dneva sva z njimi prakticirala »The Art of Doing Nothing«: posedla sva jih na travnik pred zgradbo in jih povabila, da opazujejo dogajanje na konferenci, kot da bi gledali plesno predstavo. Opazovanju je sledila odprta debata, ki je pokazala, da so bili mirovanje, opazovanje in čas za refleksijo nujni: dobili so možnost, da se za uro prestavijo v svojo domišljijo ter predelajo misli in ideje, ki so jih absorbirali v času konference.

Kako so udeleženci to sprejeli?

Nina: Po večini so se odzvali pozitivno, saj so še preveč navajeni dolgočasnih akademskih konferenc, na katerih tri dni poslušajo po 100 klasičnih predstavitev raziskovalnih člankov in nimajo časa, da bi vse ideje sploh procesirali. Zato jim je bila najina intervencija, ki jih je spodbudila, da preizkusijo nove načine participacije in razmislijo, kako želijo sodelovati na konferencah, zanimiva.

Zdi se mi, da ne gre samo za inovacijo v poslovnem svetu, ampak tudi za širši družben pojav: kaj po vajinem mnenju v sodobnem svetu povzroča odtujitev od telesa/sebe?

Nina: V sodobni družbi, kjer delavci večino svojih nalog opravljajo skozi mentalne procese, se gibljejo v sferi internetnih orodij, elektronske pošte, socialnih omrežij, digitalnih dokumentov, sestankov preko Skypa itd., je odsotnost telesa postala norma. Že od renesanse dalje zahodne družbe povzdigujejo um in kognitivne sposobnosti, medtem ko so fizični aspekti dela postali vse manj pomembni. Zato ni čudno, da se mnogo ljudi sploh ne zaveda, da je na delu tudi telo, ki se giblje, čuti, čustvuje in sanja. Različne telesne prakse lahko torej zaposlenim pomagajo, da se bolj celostno zavedajo sebe, svojih občutij in potreb in jih tako vključijo v delovne procese tako, da bodo služili njim, in ne obratno. Če bi bolj poslušali svoje potrebe in bili do njih prijaznejši, bi se lahko izognili mnogim nepotrebnim stresnim situacijam, konfliktom in izgorevanju.

Omenjata koncept »undoing everydayness« in »doing less«: kako je to odzvanjalo v slovenskem prostoru, kjer še vedno velja vrednota »pridnega in trdega dela« (veliko delati)?

Dejan: Mislim, da koncept »doing less« trenutno že precej odzvanja v slovenskem miljeju. Predvsem med mnogimi zaposlenimi, ki so doživeli izgorelost ali imeli podobne simptome prekomernega dela. »Undoing everydayness« je koncept, s katerim sva ljudi v zadnjem projektu povabila, da se najprej zavejo, kako poteka njihov dan, kod hodijo, kaj opazujejo, kako uporabljajo delovni prostor, kakšne telesne stike imajo s sodelavci, ter jih spodbudiva, da nekatere od teh rutin spremenijo, jim dodajo še kakšen element in opazujejo spremembe.

Mogoče je pomembno opozoriti, da se ta manj torej ne navezuje le na količino dela ali brezdelje, ampak da se pozornost razširi z zunanje aktivnosti tudi na poslušanje sebe in svojega notranjega počutja?

Dejan: Natančno tako. Informacije, ki nam jih telo vsakodnevno sporoča, in jih vestno ignoriramo, vsebujejo odgovore na veliko zastavljenih vprašanj. Preko koreografskih orodij si dajemo priložnost in čas poslušati. To, kar slišimo velikokrat, seveda ni to, kar smo želeli slišati. Poudarjava, da ne gre za čarobno palico in orodje, ki človeka na hitro razsvetli in mu poda odgovore, gre za daljši proces, ki ga upajmo odpirava in podpirava v celotnem trajanju projekta. Najina motivacija je sodelovati v dlje trajajočih procesih.

Ali pri vključevanju koreografskih praks v poslovni svet vidita tudi kak problematičen vidik?

Dejan: Moji plesni kolegi budno spremljajo, kaj počnem. Proces jih zanima, a so hkrati zelo kritični. Osnovni strah je, da bo gospodarstvo le komodificiralo koreografske praske, jih vključilo v lastne procese z namenom povečanja produktivnosti in profita. Doslej se je izkazalo, da ljudje, ki so vstopili v proces, začenjajo kritično izpraševati svojo in pozicijo okolja, v katerem delujejo. Če to vzgaja ljudi, ki se zavedajo telesa in lastnih občutkov ter zahtevajo možnost, da to tudi izrazijo, ob tem pa imajo pravico do napake, kritične misli in inovacije, potem takšni organizaciji privoščim tudi uspeh na tržišču.

Se vama zdi, da je Slovenija na splošno naklonjena inovacijam (inovativnim idejam, pristopom, ljudem)?

Dejan: A pričakuješ inovativen odgovor? 🙂

🙂 …

S svojim delom sta se prebila že precej daleč, vseeno pa ostaja vprašanje, ali poslovni svet tovrstno sodelovanje namerava resno integrirati v svojo vsakdanjo prakso. Mislita, da je to zaenkrat še bolj občasna kurioziteta?

Dejan: Že sodobni ples je kurioziteta, kaj šele povezovanje tega z gospodarstvom. Ampak to ni razlog, da s tem ne bi nadaljevala. Uživam v tem delu.

Nina: Uporaba metod s področja oblikovanja (»design-thinking«) je vsaj na zahodu že postala »mainstream« praksa v podjetjih. Hitrosti sprememb in globalni trg pritiskajo na podjetja z vse višjimi pričakovanji do visoko izobraženih novih generacij. Podjetja so vse bolj prisiljena iskati metode za nenehne izboljšave, radikalne inovacije ter pridobivanje in ohranjanje talentiranih delavcev, ki pričakujejo veliko prostora za avtonomijo in kreativnost na delu. Umetniške metode bodo zato v prihodnosti vsekakor postale popularne v organizacijah, še zlasti zaradi trenda usmerjanja v bolj humanistične metode vodenja in organiziranja dela, ki dajejo v ospredje človeka in temeljijo na principih samoorganizacije, holističnega vključevanja zaposlenih in usmerjenosti k namenu (»purpose-driven«). To in uporaba različnih telesnih praks, kot so joga, meditacija in čuječnost, so v skandinavskih deželah na delovnem mestu že precej razširjeni, tako v privatnem kot javnem sektorju. Zato vsekakor vidim, da se bo vloga umetnosti povečevala. Slovenija v tem smislu morda zaostaja, a prej ali slej bo sledila zahodnim trendom. Zato ne dvomim, da nama v prihodnosti ne bo manjkalo posla in novih projektov.