Cuckoo (Festival Mladi levi 2019)
Koncept, režija, besedilo, glasba, video: Jaha Koo
Na odru: Hana, Duri, Seri, Jaha Koo
Hekanje cuckooja: Idella Craddock
Scenografija, upravljanje z mediji: Eunkyung Jeong
Dramaturško svetovanje: Dries Douibi
Prevod v slovenščino: Petra Lesjak
Produkcija: Kunstenwerkplaats Pianofabriek
Izvršna produkcija: CAMPO
Koprodukcija: Bâtard Festival
V okviru festivala Mladi levi 2019 so se 25. 8. 2019 v Plesnem teatru Ljubljana predstavili južnokorejski glasbenik in gledališki umetnik Jaha Koo ter njegovi trije kuhalniki riža. Njihova performativna stvaritev nosi ime Cuckoo, točno tako, kot so poimenovani izredno priljubljeni kuhalniki riža uspešnega korejskega podjetja Sungkwang Electronics. To je s proizvodnjo Cuckoo-jev domnevno pričelo 1998, leto po pričetku azijske gospodarske krize. Ta navidezno nepomembna korelacija med vzponom prodaje kuhinjskega pripomočka ter finančno krizo Južne Koreje pa je dve desetletji kasneje v Kooju sprožila nenavadno asociacijo. Tako funkcioniranje družbe in njegove rojstne države v poznih devetdesetih letih kot kuhanje riža v Cuckooju namreč potekata pod pritiskom.
Do misli o povezavi med omenjenima dogodkoma pripelje približek nehotenega spomina: ko Koo nekega dne spet kuha riž v enem izmed svojih kuhalnikov, ga slednji po koncu kuhe (kot že mnogokrat dotlej) obvesti, da je riž pripravljen – a tokrat Kooja to opomne le na občutek samote. Pove, da se ob tem spomni na svojega očeta, ki ga je v mlajših letih pogosto vprašal, če je tisti dan že kaj zaužil. Žalosten, a nikakor samopomilovalen način, na katerega Koo to pripoveduje, publiko opomni na dve stvari. Prvič, na slabe družbene razmere, ki so nastale kot posledica finančnega zloma Južne Koreje, zaradi česar lahko upravičeno sklepamo, da je očetovo vprašanje: “Si danes že kaj jedel?” eden izmed redkih pokazateljev ljubezni in očetovske skrbi za odraščajočega najstnika. Če pomislimo tudi na naraščajočo brezposelnost tistega obdobja, ki je Koojevega očeta verjetno prisilila k trdemu delu in posledično k nenehni utrujenosti, razumemo, da situacija dopušča le malo energije za ohranjanje pristnih ljubečih družinskih stikov. Druga naša misel pa se vrti okoli takratne starosti performerja. Rodil se je namreč leta 1984, kar pomeni, da je v puberteto vstopil istočasno kot je Južna Koreja vstopila v gospodarsko krizo, zato je imela na njegovo odraščanje ogromen vpliv.
Ta sočasnost dogajanj je v njem pustila spomine, izkustva ter do neke mere tudi način mišljenja, ki ga zaznamuje do danes. Ko Koo razlaga o svojem in nasploh zgodovinsko-političnem ozadju Južne Koreje, ga dojemamo kot od vseh teh dogodkov distanciranega človeka. K temu pripomorejo pogovori med kuhalniki riža, ki na odru tvorijo lastne misli, celo osebnost, saj so največkrat iskreni, a pikri. Imajo izredno močna mnenja o družbeno-političnem dogajanju tistega časa. Na ta pa se Koo ne odziva čustveno, temveč zgolj podpre kakšno njihovo izjavo – bodisi s projekcijo raznih surovih izgredov in protestov Južnokorejcev, bodisi z osebno, intimno zgodbo.
Med celotno uprizoritvijo, ki je sicer razdeljena na štiri tematske sekvence, plavamo med različnimi mediji: projekcijsko platno, Cuckoo kuhalniki riža, ki med drugim tudi pojejo, ter Jaho Koojem. Ker med seboj tekoče sodelujejo in se kot elementi tudi podpirajo, je struktura narative predstave izredno lepo razvidna.
Na platnu največkrat vidimo nemo pripovedovane zgodbe, največkrat socialne, politične ali gospodarske narave, lahko tudi mešanice vsega trojega. Platno prikazuje družbene posledice finančnega zloma: članki o brezposelnosti, delnicah, stečajih podjetij, posnetki nezadovoljnih delavcev, posnetki družbenih razlik, ipd. ustvarjajo atmosfero in podpirajo avditivne in preostale vizualne elemente.
Od treh Cuckoojev sta le dva sposobna ciničnih in umestnih pripomb ter petja. Največkrat se kuhalnika oglasita ob omembi splošnih situacij po Južnokorejskem bankrotu, redkeje pa se navežeta na Koojeve osebne izpovedi. Vsekakor ustvarjata prijetno, zabavno in prikladno dinamiko, že tako pristno, aktualno, gledljivo in na nek način močno ganljivo predstavo pa popeljeta do točke, na kateri se je publika sposobna poglobljeno zamisliti in začutiti pritisk, o katerem Koo govori.
Zadnji in najpomembnejši medij je, jasno, ustvarjalec Jaha Koo, ki spretno krmari med vsemi omenjenimi tematikami. Očitno je, kaj ga razlikuje od ostalih medijev, saj je na odru edino fizično prisotno bitje, a vendar je ‘zgolj’ emocionalno doživljanje lastne preteklosti tisto, kar ga loči od preostalih pripovedovalcev. Zaradi spretnosti ostalih ‘performerjev’ pozabimo, da v celostno uprizoritev namreč le on vnese človeški faktor doživljanja bankrota in preostalih življenjskih dogodkov. Eno izmed prej omenjenih štirih tematskih sekvenc posveti svojemu mrtvemu prijatelju, pri tem pa razkrije, da je v zadnjih dvajsetih letih doživel smrti šestih bližnjih prijateljev. Večina teh smrti je posledica samomora, pove. Način izpovedi je edino, kar nas spomne na uvodni del uprizoritve, ko Koo razlaga o občutku osamljenosti, če ne celo izoliranosti. Zaradi tega pomisleka se zavemo, da je bilo ob začetku azijske finančne krize to vsajeno skoraj celotni generaciji, podobno kot pritisk in neizbežnost preteklih (in do neke mere prihodnjih) dogodkov. Tako nas v slogu krajšega dokumentarnega filma, pomešanega z izredno intimnimi zapisi v dnevniku mladega Južnokorejca, Cuckooji in Jaha Koo popeljejo skozi zadnji dve desetletji zgodovine, kar pa podajo na duhovit, objektiven, nesamopomilovalen in izredno nežen način, ki pa v nas poleg vsega tega sproža neko novo perspektivo in razumevanje tragične situacije vzhodne Azije.
