7. 12. 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

CoFestival 2019: Rejvmašina

Datum premiere: 2014
Datum ogleda: 26. november 2019, Kino Šiška
Koreografija: Doris Uhlich
Izvedba: Michael Turinsky, Doris Uhlich
Oblikovanje svetlobe: Gerald Pappenberger
Svetovalec za zvok: Boris Kopeinig
Mediji in komunikacija: Jonathan Hörnig
Producentki: Marijeta Karlovic Graf, Margot Wehinger
Koprodukcija: brut, WUK performing arts & insert (Theaterverein)
Mednarodna distribucija: something great

Na letošnji ediciji CoFestivala sta se 26. novembra 2019 v Kinu Šiška med drugimi predstavila avstrijska ustvarjalca Doris Uhlich in Michael Turinsky s predstavo Rejvmašina. Zanimanje koreografinje za nekonvencionalna performativna telesa se na odru ne prikazuje prvič, ravno tako ne njena raba tehnološko-medicinskih in tehnoloških pripomočkov. Združitev teh dveh zanimanj je prineslo idejo o združitvi tehno glasbe s koreografom, plesalcem in filozofom na vozičku Michaelom Turinskym.

Slednji z brzenjem v invalidskem vozičku otvori predstavo in nas s svojo okretnostjo in hitrostjo, četudi repetativnostjo svoje poti skuša prepričati, da je on ravno tako agilen, kot je agilna večina prebivalstva. Ob začetku predvajanja rejv/tehno glasbe se pridruži ritmičnemu vzgibu, ki vabi k plesu in zabavi in vključi napravo za meglo, ki je pripeta na zadek njegovega vozička. Med svojo vožnjo po odru v zraku pušča sled in s tem krepi žurersko vzdušje, ki se mu sčasoma pridruži tudi Doris Uhlich, ki je dotlej stala za mešalno mizo ob strani odra. Sprva se oba ločeno zabavata in migata v ritmu po svojih zmožnostih, nato pa se Turinsky odloči vstati z vozička in se soočiti z gibalno oviranostjo stojé, brez opore ter še vedno v ritmu. Hipnemu užitku in skoraj neopazni omejenosti telesnih zmožnosti navkljub se kmalu utrudi in na pomoč mu priskoči Uhlich, s katero takoj nato zaplešeta duet “agilnejšega in manj agilnega”. Z lahkoto potegnemo vzporednico ideje tega dela predstave z vsakdanjikom, v katerem se nevede, a toliko pogosteje soočamo s pomoči potrebnimi ali na kakršenkoli način fizično in psihično oviranimi ali oboje.

Na identičen način si lahko zamislimo tudi naslednje odrsko dogajanje: Uhlich vzame v tistem trenutku nerabljen invalidski voziček, si nadene grozljivo rožnate visoke škornje z dvignjenim podplatom, sede na voziček in z njim potuje po celem prostoru. Ponuja se nam skoraj preveč preprosta asociacija na idiom ‘Preden začneš soditi o meni in mojem življenju, obuj moje čevlje’ in v danem trenutku smo vsi agilni ljudje presrečni, da nam okoliščine niso namenile oviranosti. S tem občutkom sebičnega zadovoljstva spremljamo nadaljne gibanje plesalcev, ki kljub domenjenemu sodelovanju na odru delujeta kot dva popolnoma ločena prikaza njune ideje. Sicer do publike na nezavedni ravni resda prodre zamisel, da je mehansko podaljševanje in ponovno osmišljevanje telesa s strojnimi pripomočki na neki ravni deloma podobno širjenju sintetične glasbe s pomočjo strojev in tehnologije, a vendar se zdi ta povezava precej zgrešena. Govorimo namreč o podobnosti zaradi rabe pripomočkov, njihov namen pa nikakor ni enak ali enakovreden.

Idejna razpoka se še poglobi, ko Turinsky dobi priložnost, da invalidski voziček uniči. Videti je očitno, da metanje vozička ob tla in razbijanje njegovih delov izhaja iz pristne želje po običajnem gibalnem potencialu. Ta del je do publike zavel z neizmerno iskrenostjo, s katero se je strinjal in jo razumel vsak gledalec. S tem je verjetno eden izmed manjših ciljev predstave dosežen, namreč ustvariti uprizoritev s predstavnikom družbene manjšine, na katerem bi zgradili relevantno sliko, ki bi se dotaknila (ne nujno čustveno) vsakega gledalca. Ta segment predstave domala upraviči vmesno trivialno dogajanje in do publike prispe v preprosti, a najjasnejši formi.

                                   
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac
Rejvmašina Foto: Urška Boljkovac