CoFestival 2019: Analiza v temnem polju
Datum premiere: 2017
Ogled: 24. november 2019, Stara mestna elektrarna, CoFestival 2019
Koreografija in režija: Jefta van Dinther
Soustvarjanje in izvedba: Juan Pablo Cámara, Roger Sala Reyner
Oblikovanje svetlobe: Minna Tiikkainen
Scenografija: Cristina Nyffeler
Oblikovanje zvoka: David Kiers
Pesmi: na podlagi posnetkov The Slow Drug, Horses in my Dreams (PJ Harvey)
Besedilo: Jefta van Dinther, Juan Pablo Cámara, Roger Sala Reyner
Asistent koreografije: Thiago Granato
Umetniško svetovanje: Gabriel Smeets, Felix Bethge
Tehnična koordinacija: Bennert Vancottem
Zvočni tehnik: Toni Bräutigam
Umetniško vodstvo: Martin Falck
V okviru CoFestivala 2019 smo si 24. novembra 2019 v Stari mestni elektrarni Elektro Ljubljana imeli priložnost ogledati odlično predstavo z naslovom Analiza v temnem polju. Koreograf Jefta van Dinther v njej raziskuje intenziteto in karakteristike človeškega življenja ter človeškosti in se ukvarja s poglavitnimi razlikami med človekom in humanoidnimi (znanstvenofantastičnimi) formami bitij. Hkrati opozarja tudi na čedalje opaznejši vdor oziroma vpletenost medicine v telo, pri čemer za osnovo vzame razvoj umetne inteligence, ki skuša čim bolje kopirati človeku lastne kognitivne zmožnosti, s tem pa ga lahko celo nadomesti. Ustvarjalci nas popeljejo skozi boleče lep prikaz aktualne tematike, ki nas zadeva v večji meri, kot se tega zavedamo.
Že začetna prostorska ureditev publiko popelje v občutek znanstvenega opazovanja. Ker sta performerja Juan Pablo Cámara in Roger Sala Reyner postavljena na sredo prostora, z vseh strani obdanega s stoli, poleg tega pa sta gola, razgaljena pred našimi očmi, se zdita kot laboratorijski miši ali kak drug objekt raziskovanja. K temu pripomore tudi temna pravokotna preproga, na kateri sicer sproščeno bivata, ter fluorescentne luči, ki ju od zgoraj obdajajo v obliki preprogi skladnega pravokotnika. Pogoji za predstavo in za naše opazovanje postanejo skoraj sterilni, objekta opazovanja pa pod nadzorom in brez motečih dejavnikov. Prva stvar, ki ta občutek razbije, pa pravzaprav ni počasni dialog med plesalcema, temveč genialno zastavljena rdeče-turkizna luč (Minna Tiikkainen), ki z barvitostjo prvinsko poseže v iluzijo laboratorija in ga metamorfizira v ‘zgolj’ prikaz dogajanja.
To se skozi celotno uprizoritev izredno lepo stopnjuje, saj nas performerja v ogled povedeta z zelo počasnim, premišljenim in čutnim dialogom, v katerem se ukvarjata z osebnimi spomini na pretekle trenutke njunih življenj. Zdi se, da vsebina pogovora ni pomembna v tolikšni meri kot vzbuditev impresije, da gledamo dva individualna, misleča primerka človeške vrste, ki nas očarata z nežnim pripovedovanjem o nepomembnih izkušnjah, lastnih le njima. S tem se začnemo konkretno zavedati pomena individuuma, njemu lastnega razmišljanja, spominjanja, izkustva, ki ga je ne glede na ogromen medicinski napredek vsaj zaenkrat nemogoče poustvariti. V trenutku, ko onadva mirno, a vseeno čuteče govorita, pride do pojava popolne zmesi impresije in ekspresije, ki traja do konca predstave in publiki vcepi neusahljivo pozornost.
Ko dialog preide v popevanje, kasneje v petje, pride do izredno domiselnega gibalnega razvoja. Performerja že pred tem počasi prehajata v gibanje po preprogi, včasih se drug drugega dotakneta na način, ki bi v kakšnem drugem, morda pristno človeškem svetu veljal za intimnega, a v tem približku laboratorijskega vzdušja dotik preide v čisto drugačno funkcijo. Telesi sicer razmišljujočih posameznikov se tu odzivata na kinetične stimuluse kot bi bili ti vzrok gibanja nekega nečutečega objekta, mehanskega telesa, četudi navzven dotiki na trenutke spominjajo celo na erotične. Znova se vzpostavi jasna ločnica med potencialnim človeškim odzivom na stimulativno gibanje in umetno, hiperracionalistično brezčustveno reakcijo.
Telesni kontakt med performerjema skozi petje preide v nepretrgano horizontalno gibanje po preprogi, med katerim se plesalca ozirata drug na drugega točno do mere, ki je potrebna za to, da se ne zaletita. To brezsmiselno mehanično početje, ki je sicer izjemno zaradi dinamičnosti njunih teles in elegance njunih premikov, ju tu ponovno degradira v humanoiden objekt brez zmožnosti samostojnega premisleka. Plesalca in njuni telesi do konca alternirajo med vlogo subjekta in objekta, med ločitvijo razmišljujočega bitja in telesa, ki si ga lastnini, pri tem pa ne poučujejo in ne pridigajo, temveč zgolj prikazujejo, kar dela uprizoritev izredno osvežujočo.
S prej omenjenim stopnjevanjem intenzitete nas popeljeta do divjega gibanja, med katerim se popolnoma razblini utvara laboratorijskega inkubatorja, k čemur pripomore tudi trenutek, ko plesalca počasi mečkata preprogo in jo premikata drugam, na koncu pa jo popolnoma umakneta. Ob tem se tudi porazgubi njun nadzor nad telesi, videti je, da se želita le še gibati in gibanje s svojim človeškim telesom užiti do polne mere. V nekem trenutku se Juan Pablo Cámara povzpne na hrbet soplesalca in seže skozi fluorescentni svetlobni pravokotnik, ki ga požre, takoj zatem pa se vse popolnoma zatemni.
Z briljantnim zaključkom uprizoritev v nas pusti nepojmljiv občutek estetike, ki traja, kar še prida k vrednosti stvaritve, saj ji uspe nenaravno dogajanje na odru zaviti v vseeno prijetno atmosfero, v kateri je publika zmožna začutiti pomen obravnavane teme na neobremenjujoč način.
