CoFestival 2018: II. del

Tokratna reportaža pokriva še drugi del CoFestivala, od 26. do 29. novembra, ki je bil zagotovo bolj dinamičen in tematsko eklektičen od prvega. Postregel nam je z dvema festivalskima premierama, predstavitvijo knjige Roka Vevarja in tremi plesnimi predstavami, med katerimi smo si lahko ogledali tudi kakovostni vrh festivala z naslovom Odkruški (Chipping, 2014). V celoti je bil festival letos v kar veliki meri posvečen konstruktivizmu in avantgardnim gibanjem prejšnjega stoletja, ki jih je v svojem naboru uspel omehčati tudi s sodobnejšimi predstavami, ki so stopale v dialog s tehnologijo in njeno umetniško vrednostjo. Lahko bi rekli, da se je večina del ukvarjala predvsem z umestitvijo človekove eksistence v današnji svet hitrega razvoja in novih naprav, ki vsak dan bolj zasedajo mesto prej vsevednega človeka. Ta dva motiva so uprizoritve poskušale združiti v harmonijo, kar pa se je vsakič znova manifestiralo kot konstrukt, ki je bil zdaj uspešen zdaj porazen.

Ponedeljek je bil posvečen letošnji berlinski predstavi Spet jaz, vendar ne sama (Me Again, but Not Alone 2018), za katero sta koncept, gib in zvok pripravila Gisela Müller in Gebrüder Teichmann. Gre za plesno-glasbeno predstavo, ki se osredotoča predvsem na kompatibilnost subjekta (ali objekta) v določenem prostoru. Tako se vsak gib najprej komplementira z zvokom, nato pa se kot neločljiv duo razvijeta v umetnost giba, kar pomeni, da gledalec pred vsakim plesnim premikom najprej spremlja uveljavitev vseh elementov okoli njega, od zvoka do svetlobe.

V torek smo v Stari mestni elektrarni sledili pogovoru ob izdaji knjige Dan, noč + človek = ritem: Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 1918 – 1960, ki jo je uredil Rok Vever. Knjiga sestoji iz zbranih teoretskih, kritiških in zgodovinskih zapisov o sodobnem plesu ter plesni kulturi na Slovenskem, ki so urejeni v izrazito pregledne sklope.

Zadnji trije dnevi so postregli še s štirimi predstavami. Mala Kline se nam je v plesni predstavi SONG (2018) predstavila z ljubezensko tematiko v vsej svoji širini. Koreografija, ki zdaj eterično in sanjavo, zdaj grobo in dinamično ziblje izvrstno plesalko Eftychio Stefanou, se ne osredotoča na točno določeno podtemo, ampak raje v eni uri zajame štimungo tega čustva in ga ovije v (za Kline tipične) virtuozne gibe, ki z že skoraj dramaturško montažo stalno plezajo po zadnjih kotičkih človekove pozornosti in se z njo igrajo. Poleg M. Kline je bila kot festivalska premiera predstavljena tudi uprizoritev Narodna sprava: Krajine svobode, ki je v resnici koreografsko-kinematografska instalacija, ki meji na dokumentarno gledališče (kot izhodišče so umetniki uporabili dnevnike partizank iz druge svetovne vojne in intervjuje). Dogodek je premiero doživel v Slovenskem mladinskem gledališču ter hkrati s svojim rojstvom zaključil letošnji CoFestival.

O samem delu na projektu sta za našo platformo podala izjavo asistentka režije in dramaturgije Tery Žeželj in asistent dramaturgije Jernej Potočan.

»Projekt je bil že na samem začetku dokaj natančno konceptualno zasnovan in imel jasno določeno metodologijo. Pri študiju je nastajalo referenčno polje, ki je za svoje temelje črpalo iz krajinske dramaturgije, krajinske dramatike Gertrude Stein, osnovnih filmskih postopkov slow cinema, kubizma ipd., kar že v osnovi zahteva drugačen princip dela in drugačen “način mišljenja” ter strukturiranja problemov.

Projekt je želel iznajti drugačno obliko “levičarskega” družbeno-angažiranega gledališča, ki bi gledalcem omogočil kontemplacijo in jim preko zgodb treh antifašistk iz 2. svetovne vojne, na netendenciozen način posredoval ideje in spomine, ki bi jih gledalci imeli čas sprocesirati ter jim prisluhniti.

Ena od osnovnih idej za izbiro pripovedi in zgodb Zore, Sonje in Zdenke je bila poleg obdelave ženske plati zgodovine tudi želja pokazati, da so se veliki zgodovinski dogodki in revolucije zgodile predvsem zaradi mnoštva “malih herojev”, ki so se bili pripravljeni boriti za neke ideje. Velike zgodovinske spremembe torej ne temeljijo zgolj na nekaj velikih imenih, ki so zasidrana v konstrukt zgodovine, ampak so se lahko zgodile predvsem zaradi velikega števila “malih herojev in herojin”, med katerimi so tudi Zora, Sonja in Zdenka. 

Pomembna so bila predvsem njihova ideološka in moralna prepričanja v imenu katerih so se borile za drugačen svet. Danes pripovedujemo zgodbe teh žensk s stališča današnjega časa, časa ko se ponovno porajajo fašistične ideje, ki se artikulirajo predvsem v boju proti tujcem, migrantom … Na podlagi teh zgodb se tako pojavi vprašanje kaj počnemo danes in na kakšen način lahko danes dosežemo družbene spremembe.

Osvetljujemo pomembnost antifašistične drže takrat, da bi osvetlili pomembnost le-te danes, ko spremembe kljub drugačnim postopkom in načinom potrebujejo mnoštvo “malih herojev”.«

Odkruški (Chipping, 2014) je bila zagotovo najbolj fascinantna predstava letošnjega festivala, ki je dokazala, kaj se lahko naredi s pametno implikacijo tehnologije v plesni dogodek. V predstavi se vse trese, vse brni, vse se bliska, vse se premika. Scenografija je sestavljena iz več kubusov: ti se včasih neočitno in mirno, včasih pa divje in tehnološko navdušujoče hitro premikajo po površini, na njih se projicirajo natančno dodelane projekcije, ki gledalcu določajo vizuro in fokus gledanja. Kubusi in posnetki v svoji kombinaciji že tvorijo dogodek, a Konjetzky v prostor doda še plesalko Sahro Huby in čeprav se zdi, da gre za solo plesno predstavo, v resnici Huby pleše s svojimi kubusi, išče prostore in plesne gibe v njihovem premikanju in stalno premika svoje težišče na enega od svojih »soplesalcev«. Nobeno od teles – človeško ali predmetno – na odru ne počiva, kar ob koncu razkrije bistveno razliko med obema tipoma teles. Medtem ko se predmetno, tehnološko telo neprestano hvali s svojimi sposobnostmi in lahko svojo dinamiko nadaljuje v nedogled, se človeško telo utrudi, omaga. A predstava ne želi slaviti tehnološkega telesa, zato se dogajanje prekine (verjetno) tik, preden bi plesalka izgubila svoj fokus. Luči se ugasnejo, pa tudi če bi si gledalci želeli videti razplet.

Kot najbolj prezenten pa se je skozi celoten festival predstavil zagrebški kolektiv BADco., ki je eden najbolj prepoznavnih kolektivov scenskih umetnosti na območju bivše Jugoslavije. Tvorijo ga umetniki Ivana Ivković, Ana Kreitmeyer, Tomislav Medak, Goran Sergej Pristaš, Nikolina Pristaš in Zrinka Užbinec. Njihova dela vedno nastajajo v prepletu, ki se osredotoča na kontekst teme, predstavitveno funkcijo in gledalca samega. Kolektiv se trudi svoj »umetniški inženiring«  napojiti s širokim referenčnim poljem iz različnim področij umetniškega organizma, ki se napaja v evropskem sodobnem plesu zadnjih treh desetletij. Tako lahko v njihovih delih spremljamo preplet različnih vplivov, praks in spoznanj, ki so tesno prepleteni in povečini v jasno začrtanem dramaturškem loku tvorijo inženirsko natančne instalacije/dogodke. Na letošnjem CoFestivalu se je ekipa predstavila s kar štirimi dogodki/instalacijami/uprizoritvami. Dogodka Izklop in Poplava ritma, sta se odvila v Zagrebu pred samim začetkom festivala in sta se ukvarjala predvsem s temami utopije in njene umestitve v današnji čas.

Časovne bombe (Time Bombs, 2018) je bila tridelna video instalacija, ki je bila v Kinu Šiška postavljena skozi celoten festival. V instalaciji kolektiv pojem dela obravnava z zgodovinskimi povezavami med filmom, delom in gledanjem. Tridelna struktura izhaja iz treh delavskih lokacij. Reška tovarna Benčić se kot bodoči prostor Muzeja moderne in sodobne umetnosti rabi kot mesto proizvodnje filma Odhod iz tovarne bratov Lumière, drugi se loti zagrebškega Centra za neodvisno kulturo in mlade Pogon, tretji del instalacije pa je hommage lenobi kot možni obliki upora proti izkoriščanju kulturniške delovne sile.

Spore je predstava, ki temelji na pesmi ameriške pesnice Anne Boyer Kaj je ne-pisanje? in se ukvarja s tistim delom umetnikovega sveta, ki pride pred ustvarjanjem: vzdrževanje prostorov, forme, medčloveških odnosov ipd. BADco. se je tu osredotočil na telesni obrat, ki trči ob krizo v trenutku, ko se gibanje ne more več ločiti od ponavljanja. Sklop BADco. se je sklenil z diskurzivnim programom Odgovornost pogleda, kjer so svoje delo predstavili člani kolektiva, nato pa so o njih spregovorili še drugi gostje, med njimi tudi Aldo Milohnić in Janez Janša.

Čeprav kolektiv slovenskemu prostoru ni neznan, je bilo izrazito fascinantno gledati tako bogat nabor njihovih najaktualnejših presežkov, ki ponudijo možnost razumevanja in dojemanja njihovega dela in njegove pomembnosti.