Češnjev vrt
Avtor: Anton Pavlovič Čehov Prevajalec: Milan Jesih Režiser: Janusz Kica Dramaturginja: Petra Pogorevc Scenografka: Karin Fritz Kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov Lektorica: Maja Cerar Avtorica glasbene opreme: Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Asistentka režiserja: Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje: Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo: Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Rapoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah
Režiser Janusz Kica je Češnjev vrt, zadnje Čehovo delo, leta 1999 režiral v SNG Drama Ljubljana, tokrat pa ga je postavil na oder Mestnega gledališča Ljubljanskega. Gledalcem je predstavil zgodbo o smrti stare Rusije, ovito v metaforo sekanja češnjevega vrta. Skozi infantilnost odraslih oseb, v katerih se pretaka kri ruske aristokracije, je v uprizoritvi uspešno prikazal nedoraslost oseb, ki čakajo, da bo z neba padel čudež in rešil vse težave. Kica je v bistvu prikazal zgodbo trka racionalnosti in emocionalnosti, katerih bitka traja še danes. Prebijanje skozi zelo gostobesedno dramo, v kateri se praktično zares nič ne zgodi, je režiser ublažil in s tem omogočil, da je dolžina primerna tudi za ne tako zelo potrpežljivega gledalca.
Čehov, ki je živel v drugi polovici 19. stoletja, je bil priča radikalnim spremembam ruske družbe, saj je s počasnim zatonom aristokracije na oblast stopal nov razred meščanov – kapitalistov. Avtor ga je upodobil v liku trgovca Lopahina (Branko Jordan). Po sprejetju Uredbe o osvoboditvi kmetov od tlačanske odvisnosti (1861) so ti lahko kupili zemljo, hiše itd. ter na koncu morda postali celo bolj premožni kot njihovi nekdanji gospodarji. Jordan Lopahina prikaže kot sposobnega človeka, z racionalnim umom in nogami na trdnih tleh, medtem ko vsi ostali plavajo med oblaki. Ustvaril je osebo olikane narave, brez naglih in nepremišljenih potez z izjemno suverenostjo na njegovi poslovni poti. Na drugi strani pa je Lopahin vpleten v enega izmed treh ljubezenskih trikotnikov, in sicer je vanj zagledana gospodaričina rejenka Varja (Iva Krajnc Bagola). Prav tako se je že nekaj časa govorilo o njuni poroki, vendar pa Lopahinovo srce bije za njemu nedosegljiv ideal – Ranevsko Ljubov Andrejevno (Nataša Tič Ralijan), ki kljub nesrečnemu razmerju ostaja zvesta svojemu možu. Nataša Tič Ralijan krasno upodobi naivno in dobrodušno žensko, ki svetu prepusti, da se odloča namesto nje. S svojim nežnim in zasanjanim glasom nam prikaže izgubljenost pri iskanju sreče v sedanjosti in nenehno vračanje tem pogovora k nedolžnosti in sreči njenega otroštva.
Predstava prikazuje kompleksne odnose med različnimi ljudmi, ki jih povezuje poslopje češnjevega vrta. Uprizoritveno besedilo je zgrajeno iz dialogov, ki včasih delujejo kot monologi, saj se mnogokrat zazdi, da oseba, ki so ji besede namenjene, ne posluša zares. Iz tega vzklijeta še dva druga ljubezenska trikotnika, in sicer med Anjo (Lena Hribar Škrlec), ki ljubi študenta (Filip Samobor), a ta razglaša, da je nad ljubeznijo, ter med Jepihodovim (Gašper Jarni), ki je zagledan v Danjušo (Lara Wolf). Slednja je za svoj življenjski cilj postavila besede »Treba je ljubiti.« in je naklonjena mlademu lakaju Jaši (Gregor Gruden), ki ljubi zgolj samega sebe. Šarlota (Tina Potočnik Vrhovnik) in First (Boris Ostan) nista vpletena v nič, saj sta izgubljena – ona v prostoru in on v času – in to njuno odtujenost je v predstavi moč zaznati. Ostan svojemu liku doda dovršeno gibanje, saj se kljub temu, da je First že starejši gospod in služabnik stare šole, premika izjemno elegantno, njegova hoja pa je izstopajoča med mlajšimi generacijami, pri katerih je zgolj po premikanju težko narediti ločnico med aristokracijo in služabniki.
Preprosta scenografija (Karin Fritz), ki je sestavljena iz klavirja, gramofona, nekaj stolov in kavča, igralcem na odru omogoča prostor za večinske kolektivne prizore, saj ti že sami s svojim gibanjem in dialogom zapolnijo prostor. Igralce je oblekla kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, ki je v sklepnem dejanju prav posebej poudarila karakter in vlogo vsake dramske osebe z edinstvenimi plašči. Ti so prikazovali odhod iz toplega domačega okolja skozi rusko zimo v nove kraje. Lopahin je imel preprost črn plašč, Ranevska je v belem dolgem plašču izgledala kot snežna kraljica, ki zapušča svoj dvorec, mladi lakaj Jaša je bil odet v ogromen živalski kožuh, hišna pomočnica Danjuša pa v ljubek majhen plašč.
Predstava Češnjev vrt, ki ji je sam avtor besedila Anton Pavlovič Čehov dodelil podnaslov komedija, je predvsem zgodba o neustavljivih in neizbežnih spremembah, pa naj bodo te v obliki napredka, zatona ali usode. Svet je sestavljen iz mesa in krvi ter je v stalnem gibanju, zato je skoraj nemogoče, da bi lahko ustavili spreminjanje. Prej ali slej preteklost in prihodnost trčita med seboj in sprožita nekaj, kar nam je lahko na začetku neznano.
Pa vendar se prej ali slej vprašamo, kje je komičnost, ki jo obljublja Čehov. Na prvi pogled se zdi zabaven zgolj Jepihodov s svojo karakterno komiko, z neprestano nerodnostjo. Morda pa se največja komedija skriva v samem češnjevem vrtu, ki si ga gledalec lahko predstavlja zgolj skozi opise dramskih oseb, spomine Renevske in Lopahinove načrte, kako bo porušil vrt, čemur vsi nasprotujejo. Ampak zakaj? Zdi se namreč, da v zgodbi nikomur ni zares mar za češnjev vrt v trenutni podobi, nanj samo naslanjajo svojo nostalgijo, zato je edini žalujoči zgolj gledalec. Vsi dramski liki se brezciljno oklepajo preteklosti, časa, ki je že zdavnaj minil, in zaradi tega pred svojimi očmi izgubljajo trenutno življenje in čas, v katerem resnično bivajo in ni le iluzija. Metafora posekanega vrta tako zaživi kot opomin družbi, ki se oklepa starih navad, zakopanih na vrtu spominov. Zaradi tega je drama Češnjev vrt še zmeraj aktualna, ker ponuja ogromno interpretacij in vzporednic s stalnimi spremembami našega sveta.
Lektorirala: Uršula Gačnik
