Cement

Režiser: Sebastijan Horvat 
Avtor priredbe: Milan Ramšak Marković 
Prevajalka: Mojca Kranjc 
Dramaturg: Milan Ramšak Marković 
Scenograf in avtor videa: Igor Vasiljev 
Kostumografinja: Belinda Radulović 
Avtor glasbe: Drago Ivanuša 
Oblikovalec svetlobe: Aleksandar Čavlek 
Lektorica: Tatjana Stanič 
Asistentka režiserja: Nina Ramšak Marković 
Igrajo: Nataša Barbara Gračner, Marko Mandić, Igor Samobor, Vanja Plut,
Nejc Cijan Garlatti, Gorazd Logar, Timon Šturbej, Drago Ivanuša

Svetovni dan gledališča je bilo med drugim mogoče proslaviti tudi z ogledom najnovejše uprizoritve z velikega odra SNG Drama Ljubljana preko spletnega prenosa ali v nemi različi na pročelju dramine fasade. Müllerjev Cement v režiji Sebastijana Horvata je po večkratnih prekinitvah in prestavljanju premiere zaradi epidemioloških okoliščin končno zaživel na odrskih deskah. Gotovo ni napačno reči, da gre za eno izmed najbolj pričakovanih predstav letošnje sezone v Drami iz vsaj dveh razlogov. Prvič zaradi izjemnega uspeha prejšne predstave ustvarjalne ekipe Ali: Strah ti pojè dušo, ki je pobrala vrsto nagrad tako na domačem Borštnikovem srečanju, kakor tudi mednarodnem festivalu Bitef. Drugič, saj je predstava del triptiha uprizoritev istega besedila, ki ga je ekipa pred Ljubljano že postavila v Zagrebškem kazalištu mladih, sedaj pa pripravljajo uprizoritev v Beogradu, ki naj bi imela premiero 10. aprila in v kateri bo med drugim nastopila tudi Milena Zupančič. V pogovoru z ustvarjalci je ravnatelj Igor Samobor razkril, da se predvideva gostovanje drugih dveh uprizoritev na Drama festivalu prihodnje leto, kar bo za naš prostor poseben gledališki dogodek, ki ga lahko že sedaj nestrpno pričakujemo. Tisti izmed nas, ki smo se na stream priključili že malo pred začetkom predstave (okoli 200 zaslonov je spremljalo uprizoritev) smo bili pred poslanicami Saše Tabakovića in Helen Mirren, ki jo je prebrala Ana Facchini, ob gledališkem prazniku lahko priča vnaprej nasnetemu intervjuju med igralko Natašo Barbaro Gračner in Vesno Milek. Zanimiv intervju, ki pa deluje je le kot šibek nadomestek vpeljave v gledališče, kakršna nam je ljuba iz časa pred tako imenovanim spletnim gledališčem.

Hecnemu prologu navkljub se Cement na ekranu izriše izrazito impozantno. Temu je tako predvsem zaradi likovne podobe, realistično zasnovanega stanovanja – gospodinjstva osrednjih dveh protagonistov Gleba in Daše. Ljubljanska uprizoritev se namreč osredotoča na partnersko razmerje med revolucionarjema, ki se po treh letih Glebove odsotnosti v vojni ponovno združita. Scenografija Igorja Vasiljeva pred gledalca postavi njun intimni prostor, ki je ravno dovolj poln, da ustvarja vtis žive domačnosti, in ravno dovlj prazen, da simbolizira praznino, ki zeva med partnerjema. Razgibanost prostora s kuhinjo v globini in vrsto manjših prekatov, vrat, okna, ogledala že takoj naredi vtis izrazito razgibanega igralnega poligona, ki navkljub svoji statičnosti z izvrstno uporabo videoprojekcij preseže gledalčeva pričakovanja realistične obravnave prostora. Nasploh zelo hitro postane jasno, da je glavna karakteristika uprizoritve, ki je tako realistična v izboru svojih elementov, surrealna kompozicija, ki lomi linearnosto časa in psihološko logiko odrskih oseb (dramaturg in avtor priredbe Milan Ramšak Marković). Uvodna nema sekvenca prizorov z vmesnimi zatemnitvami razkrije forenzično detajliranost spajanja skorajda romantične luči Aleksandarja Čavleka, veličastne glasbene opreme Draga Ivanuše z likovnimi aspekti uprizoritve. Gre za izrazito filmski pristop, ki po eni strani deluje skorajda namenjen predvajanju po kamerah, a ravno v tem ustvarja kod gledanja, ki je skorajda esencialno gledališki. Predstavlja namreč svežino mirnosti, ubranosti, počasnosti, ki smo ji v gledališču redko priča.

V ta prostor vstopajo sorazmerno statične osebe, ki jih igralska zasedba predstavlja s skrajno ubranostjo. Meditativni prostor, ki ga ustvarja igra, tukaj ne dopušča kakršnihkoli ekscesov, po drugi strani niti ne omogoča neposrednosti čustvenega izraza in posledično gledalčevega čustvenega izkustva. Stiliziran kod je zanimiv odrski izziv, ki ga čisto vsi uspejo do potankosti izpiliti in v njem zaživeti skoraj kot simbolna telesa ruševin revolucije, ne toliko kot ljudje. Uvid v referenčni prostor podob, ki jih postavlja pred nas predstava ponuja dejstvo, da so se ustvarjalci v veliki meri navdihovali pri fotografijah ameriškega fotografa Gregoryja Crewdsona.

V tej nečlovečnosti človeškega bi tako težko izpostavili kateregakoli igralca. Zanimivo pa je, da se v zgodbi med Dašo (Nataša Barbara Gračner) in Glebom (Marko Mandić) osrednji konflikt ukvarja predvsem z razumevanjem družbenega položaja pripadnika moškega ali ženskega spola. Onkraj tega pa preostale figure, ki vstopajo – Igor Samobor kot vedno malo nasmejan Badjin, Vanja Plut kot zasanjana Motja, Nejc Cijan Garlatti kot skorajda groteskni oficir, Timon Šturbej in Gorazd Logar kot predrzna Kozaka, delujejo skorajda brezspolno. V situaciji, kjer se toliko vsebine vrti okoli spolnosti in v besedilu večkrat omenjenih Dašinih jošk, se igralski ansambel ne naslanja na klišeje moškosti ali feminilnosti, niti ne posega po vzpostavljenih kodih erotike in spolne sle. Čemur svoj del pridoda tudi kostumografije Belinde Radulović, ki moška telesa ogrne in zapenja, ženska pa v primeru Vanje Plut sicer malo bolj razgali, vendar pri tem ohranja subtilno barvno paleto in se izogiba kakršnemukoli komentiranju vsebine.

Vse to prinaša predstavi izrazito sanjsko kvaliteto, ki jo podkrepijo zvočni posnetki govora v nemščini (Drago Ivanuša). Tovrstna pokrajina izrazito učinkovito deluje predvsem v višjih govornih legah besedila v prevodu Mojce Kranjc. Režija Sebastijana Horvata se zdi v tem polna zadržanosti, umika kakršnekoli ekscese  in celo večje dogodke, kot so denimo skupinsko posilstvo Daše in soočenje s smrtjo otroka, obravnava z umirjeno poetično estetiziranostjo. Posebno pozornost namenja zvočni sliki, uporaba mikrofonov ustvarja ojačana škripanja, zvočne efekte, kakor tudi ustvarja (preko kamer še toliko bolj) odtujen govor, ki se zdi skorajda kot ne bi prihajal iz teles govorcev. Predstava tako postopoma začne delovati skorajda tesnobno urejena, preveč pravilna, da bi gledalec vanjo lahko vnesel svoj duh, kar pa retrogradno deluje kot zanimiva izpeljava vsebinskih poudarkov o jalovosti sanjarjenj. Znotraj te znakovne mreže so zagotovo najmočnejši prizori, ko predvsem preko videoprojekcij v prostor vdira narava. Atmosferske neme krajine, ko se čez stene k mrtvemu ptiču plazijo mravlje, ko v praznini para za mizo skozi steno prične rasti bršljan, za gledalca naredijo unikaten prostor kontemplacije. Cement je tako gledališko doživetje, ki ga navkljub filmični izraznosti krvavo hočemo doživeti na odru. Na zaslonih pa nosi svojstven značaj, ki umirja in usmerja v razmislek ter se odvrača od instantnih efektov, zapakiranih v dinamično dramaturgijo.