Če že gremo k hudiču, pojdimo vsaj z velikim pompom

Izabella
Rajh

Veliki Gatsby, pripovedni balet v dveh dejanjih
Datum in kraj: 29. maj 2026, SNG Opera in balet Ljubljana
***
Glasba: Philip Glass, Leonard Bernstein, George Gershwin, Louis Prima, Samuel Barber, Glenn Miller, George Whitefield Chadwick 
Odrska priredba in koreografija: Leo Mujić 
Scenograf: Stefano Katunar 
Kostumografka: Manuela Paladin Šabanović 
Oblikovalec svetlobe: Aleksandar Čavlek 
Dramaturg: Bálint Rauscher 
Asistentka scenografa: Nastja Miheljak
Asistenti predstave: Viktor Isajčev, Tjaša Kmetec, Mojca Kalar, Rita Pollacchi
Inspicientka: Višnja Fičor

Redkokaj je sočnejše od dobre, tenzij polne ljubezenske zgodbe. Zasenči jo le tragična ljubezenska zgodba – in prav takšno nam na srebrnem pladnju postreže roman Veliki Gatsby ameriškega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda, romaneskna klasika, v katero se je še Leonardo DiCaprio v filmski adaptaciji iz leta 2013 tako vživel, da je v objemu držal soigralko, ki je za kar dve leti presegala njegovo siceršnjo starostno limito. Hja, to so lepote kvalitetnih ljubezenskih pripovedi – zamajejo temelje, te predrugačijo in pretvorijo v popolnoma drugačno različico samega sebe. Privlačijo množice in vabijo druge umetniške zvrsti, da posežejo po njihovi predelavi. Tokrat sem si ogledala njeno baletno adaptacijo izpod koreografskega peresa Lea Mujića.

Četudi sem prepričana, da osnovno zgodbeno linijo vsi dobro poznamo, velja vendarle nekaj besed nameniti vsebini, katere podrobno poznavanje se je pri spremljanju predstave izkazalo za ključno. Ne, ne bo dovolj, če ste si ogledali samo filmsko adaptacijo iz leta 2013. Gre torej za zgodbo o skrivnostnem milijonarju Jayju Gatsbyju, ki prireja razkošne zabave in vse svoje bogastvo nameni temu, da bi ponovno osvojil svojo nekdanjo ljubezen Daisy Buchanan, zdaj poročeno z bogatim Tomom Buchananom. Zgodbo pripoveduje sosed Nick Carraway, ki spremlja Gatsbyjeva prizadevanja in razkrije praznino, sebičnost ter moralni propad bogate ameriške družbe dvajsetih let. Ko Daisy v prometni nesreči povozi Tomovo ljubico, Gatsby prevzame krivdo, zaradi česar ga njen mož ubije. Po Gatsbyjevi smrti se izkaže, da so bila številna prijateljstva, spletena na njegovih ekstravagantnih zabavah, le navidezna, koristoljubna, Nick pa razočaran zapusti New York.

Ikonična ljubezenska zgodba se pred gledalčevimi očmi razgrne v dveh dejanjih, polnih hitro menjajočih se prizorov, pisane plejade najrazličnejših likov in morda nekaj začetne zmede pri identifikaciji vlog (naj v opombi pod črto omenim, da nisem mogla iz svoje kože in sem med petnajst minut trajajočim odmorom prisluhnila pronicljivemu vpogledu svojih sosed, ki sta po koncu prvega dejanja poskušali razbrati, kdo točno sta baletni solistki; ker nikakor nista uspeli razvozlati, katera od njiju je Daisy Buchanan (ki jo je sicer plesala odlična Emilie Tassinari) in katera Jordana Baker (ki jo je upodobila pronicljiva Marin Ino), sta se v izogib zmedi zatekli k njunim lasem in ju do konca predstave enostavno imenovali »ta blontna« in »ta rdeča«). Priznam, tudi sama sem bila podvržena podobnim ugibanjem, le da na strani moških – morda sem se zagati glede ženskih likov izognila, ker obe solistki dobro poznam in mi je bilo tako prihranjeno brezno ugibanj, v katero sta zgrmeli moji sosedi. Pri moških likih pa sem se spraševala, kdo se nam s svojimi solističnimi vložki predstavi prvi: je to Tom Buchanan (v vlogi Matteo Moretto) ali Jay Gatsby (Kenta Yamamoto)? Izkazalo se je, da ni bil ne eden ne drugi – balet zvesto sledi pripovedni predlogi in se tako kot roman začne s selitvijo mladega borznega posrednika Nicka Carrawayja (v vlogi Takuya Sumitomo) na Long Island, blizu New Yorka. Preklela sem svoje površinsko poznavanje zgodbe in odločitev, da morda ne potrebujem ponovnega branja romana, da bi lahko zadostno užila sadove predstave.

Škoda – retrospektivno se zdi, da bi nekaj več predhodne priprave dobro delo in mi dalo več suverenega zaledja za bolj sproščeno uživanje v predstavi, ki je kljub svoji nekoliko bolj minimalistični scenografiji naravnost razkošna. Oder se kopa v jantarni svetlobi, ki ustvarja učinek stare, porumenele fotografije. Dih jemajoči (da, to je fraza, ki sem se jo odločila uporabiti in za njo stojim, briga me) so bili tudi kostumi, ki bi zlahka lahko delovali ceneno ali pretirano kričeče, vendar so s svojimi detajliranimi vzorci in bogato barvno paleto celotno predstavo še poglobili in ji vdahnili tisto nekoliko pravljično, glamurozno razsežnost, na katero najprej pomislimo ob omembi rjovečih dvajsetih. Skratka, spodobi se, da se kolektivno zahvalimo kostumografinji Manueli Paladin Šabanović.

Tako med koreografskimi kot tudi ambientalnimi vrhunci predstave so bili vsekakor skupinski prizori – kjer se je na oder zdrla množica plesalcev, sinhrono poplesujoč na jazzovske klasike, okopana v bleščicah in opiju, vpijoč in poskakujoč, dokler ne omagajo, jih ne zajamejo sončni žarki ali pa zabave ne ubije kakšen umor. Lestenci, perje in konfeti; mize, šampanjec in kriki. Skupinski prizori omogočijo vpogled v intimni svet zabav mitološkega slovesa; nenazadnje je bilo treba na oder postaviti zabave formata, ki pritiče slovesu velikega zabavljača in legendarnega gostitelja Jayja Gatsbyja. Ta večino časa le spremlja razbrzdano, vpijočo množico in v njej išče en sam, natanko določen par oči, zaradi katerega bi se vse polite preproge, razbiti lestenci, neznosni jutranji glavoboli in čiščenje bruhanja iz bazena splačali. Osladna sem, vem. Preden me ustavite, se bom ustavila sama. Pa vendarle. Prav košček te načičkane, v zlatu okopane, razkošne, a moralno prazne ljubezenske zgodbe je uspelo pričarati tudi baletni adaptaciji.

Posebno čaroben je bil zlasti prizor, kjer se je skupina plesalcev iz predela pod odrom povzpela na oder, ožarjena z dimno svetlobo in stisnjenih pesti, ki so se ob prihodu na oder razklenile in iz svojega primeža razpustile na tisoče zlatih konfetov. Vzdušje, ki ga je ustvarila ta morda preprosta gesta, iskreno težko popišem. Če prizor oborožimo še s klasično Rapsodijo v modrem Georga Gershwina, pa zadenemo terno.

Kar gre gor, mora priti tudi dol, pravijo, in tako je šlo po zlu tudi Gatsbyjevo življenje – hrupu in blišču je sledila smrt in razgaljenje moralne izpraznjenosti bogate ameriške družbe, ki je bore malo cenila ljubezen in kvaliteto življenja ter se je raje zatekala k oportunizmu, performativnosti in praznemu veseljačenju – omamam, ki zaležejo le za kratek čas in katerih čar popusti takoj, ko naša razbolela telesa oplazijo prvi žarki jutranjega sonca.

Adaptacija romanov, zlasti klasik, ki jih pozna večji del širše javnosti, je zahtevna naloga. Sploh Veliki Gatsby, ki je tekom svojega romanesknega življenja doživel (in preživel) že marsikatero prežvekovanje, ceneno naslovitev in površinsko izvedbo, si zasluži priredbo, ki ga potegne onstran enoznačnih razlag in uspe občinstvu približati tudi bolj pretanjene nianse njegove družbene kritike. Pričujoči baletni adaptaciji je to vsekakor uspelo.

Morda je rešitev prav v odsotnosti besed: glasba, gib in telesna izraznost lahko nakažejo tisto, kar ostaja med vrsticami, in povedo več, kot bi zmoglo še tako dolgo pripovedno natolcevanje. Včasih zadostuje gib. Včasih je pravzaprav to vse, kar potrebujemo. Če pride v paketu z bleščečimi konfeti, občutkom slastne opitosti in dobro družbo, pa še toliko bolje.