Boljši svet

Avtorica zgodbe: Ira Ratej
Avtorici dialogov: Iza Strehar in Ira Ratej
Avtorica besedil songov: Ana Duša
Avtor glasbe: Luka Jamnik
Režiser: Gregor Gruden
Dramaturginja: Ira Ratej
Scenografka: Urša Vidic
Kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov
Avtor aranžmajev in vokalni pedagog: Sašo Vollmaier
Koreografka: Anja Möderndorfer
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
Asistentka vokalnega pedagoga: Maja Bevc
Asistentka scenografke: Anja Gruden
Igralci: Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Matic Lukšič, Filip Samobor, Nataša Tič Ralijan, Sara Gorše k. g., Gašper Jarni, Lena Hribar Škrlec, Lara Wolf k. g., Ana Pavlin
Glasbeniki: Izidor Leitinger/Sašo Vollmaier, Nejc Škofic/Aleš Ogrin, Uroš Buh/Anže Žurbi
Datum premiere: 2. 9. 2022, MGL
Datum ogleda: 10. 10. 2022, MGL

Boljši svet. Besedna zveza, ki jo lahko opazimo na vrečkah, ko gremo na tedenski nakup v Lidl, vidimo jo tudi na naslovih umetniških del, včasih pa jo mimogrede uporabimo v vsakdanjih pogovorih, pa naj se nanaša na življenje nekega otroka ali pa na globalno okoljsko krizo, ki jo vsak dan znova ustvarjamo. Vendar ta besedna zveza nam v resnici ne pove prav veliko. Pove nam, da svet, kakršen je, ni dovolj dober, ne poda nam pa nobene rešitve, kako ga izboljšati. Morda je prav to dobra iztočnica za razmislek o muzikalu Boljši svet, ki se je premierno uprizoril 2. septembra v Mestnem gledališču ljubljanskem. To je produkcija, pod katero so podpisani štirje avtorji – Ira Ratej, Ana Duša, Iza Strehar in Luka Jamnik – režiral pa jo je Gregor Gruden. Pa poglejmo, če je nenavadno velika skupina ustvarjalcev uspela odgovoriti na vprašanje »Kako?«, ki nam ga ponuja širok naslov te produkcije.

Predstava se začne v svetu, postavljenem na balkon, ki ga kličejo Omnibija. Omnibija je morda paralelna Zemlja ali naša distopijska prihodnost, predvsem pa svarilo, kako daleč ljudje lahko zabredemo ob nemočnem opazovanju politike in lobijev, ne da bi mignili s prstom. V Omnibiji je svetlo, mirno in čisto. Ne samo čisto, pač pa sterilno. Ljudje so spočeti samo umetno in tudi hrana, ki jo uživajo, je umetna. Naravnih virov praktično ni več, izumrla je večina živalskih vrst, ostali so samo še ljudje. Težko je reči, da počnejo kaj več od tega, da obstajajo. Zavračajo tudi čustva, človeškost, umetnost, edina vrednota, ki jo imajo, je užitek. Če oprostimo tehnične motnje (kot na primer to, da je bilo na začetku predstave skupaj z glasbeniki slišati metronom), ki se po enem mesecu ponovitev ne bi smele dogajati, bleščeče bela minimalistična scenografija (Urša Vidic), beli kostumi (Bjanka Adžić Ursulov) in monotona glasba (Luka Jamnik) zelo jasno naslikajo atmosfero tega sveta. Spoznamo Predsednika (Gaber K. Trseglav), Tajnico (Karin Komljanec), Lucijana (Filip Samobor), za katerega kasneje izvemo, da je njen biološki sin, in Prospektorja (Matic Lukšič), ki morda od vseh najbolj verjame, da je Omnibija dober svet. Dialog na žalost ne ponuja veliko ekspresivnosti, in s tem prav tako ne našega sočutja do likov, saj je prvi prizor (in tudi večina prvega dejanja) namenjen ekspoziciji.

V drugem prizoru se dogajanje preseli v podzemlje, ki je na glavnem delu odra, kjer se dogaja večji del predstave. Tu je scenografija razgibana, na odru je pesek in razne skulpture, ki so sicer večinoma v rjavi barvi zemlje, a kljub temu izražajo barvitost. Scenografija in kostum te predstave sta dva elementa, ki sta skozi predstavo konsistentna in ki ob precej nefokusiranem besedilu gledalcu ponujata jasnost. Podzemlje je skrajno nasprotje Omnibije. Tu so ljudje svobodni, dovoljena je umetnost, živijo v sožitju z naravo, ki je še ostala. Lahko bi jih prebrali kot hipije ali nekakšno newagersko skupnost, ki zavrača sodobno znanost. Vseeno pa življenje tam ni ravno zavidljivo, saj nimajo svetlobe, vir hrane pa so odpadki, ki jih Omnibija zavrže. Svečenici (Lena Hribar Škrlec in Lara Wolf), ki sveta zgoraj nikoli nista videli, posledično sanjata o njem, saj se sterilnost ob uživanju odpadkov zdi še kako privlačna. Tam so tudi Grofica (Nataša Tič Ralijan), Poštarica (Sara Gorše) in Kanalizator (Gašper Jarni). Kot že omenjeno, večina prvega dejanja služi ekspoziciji in opisovanju okolja, v njem izvemo imena in funkcije likov, a se z njimi težko poistovetimo. Zaradi prevelikega poudarka na zasnovi, liki ne dobijo priložnosti, da bi postali večplastni.  

Gledalec se ob gledanju muzikala bori za razumevanje rdeče niti, a tisto, kar ga ustavi in premami, so glasbene točke, ki zgoraj ne obstajajo, saj moderni svet zavrača umetnost. Ta misel sicer ni dobro argumentirana in je malo nelogična, saj je umetnost (vsaj komercialna) prav tako lahko del hedonizma, ki naj bi zgoraj prevladoval. Tudi Rimsko cesarstvo, ki je pojem hedonistične družbe, je dovoljevalo umetnost. Skozi pogovor Nine (Ana Pavlin) in Svečenic izvemo, da je umetnost prepovedana, ker nima uporabne vrednosti. Pa vendar v Omnibiji vidimo Predsednika, kako se smeji načrtno slabim šalam, vidimo arhitekturni dizajn, ki vsekakor presega uporabno vrednost in slišimo glasbo, ki je sicer monotona, a vseeno del atmosfere tega sveta. Kakšna so torej pravila? Na srečo se predstava dogaja dovolj hitro, da o tem gledalec ne razmišlja in se raje prepusti glasbenim točkam. Čeprav se večina njih zgodi brez pravega razloga ali motivacije, so nedvomno najmočnejši del predstave. Glasbeniki, ki jih kličejo Muze, med katerimi dva igrata klaviature (Izidor Leitinger/Sašo Vollmaier in Nejc Škofic/Aleš Ogrin) in tretji bobne (Uroš Buh/Anže Žurbi), so vrhunski in kljub tehničnim motnjam te dotične predstave, predstavo držijo na nogah od začetka do konca. 

Kasneje se podzemlju pridruži še Nina, ki je zbežala od zgoraj in mora opraviti iniciacijo, sledi pa ji še Lucijan, ki ga je reka tja naplavila po tem, ko je poskušal narediti samomor. Lika spremljamo, kako odkrivata lepote podzemnega sveta in se kot Romeo in Julija zaljubita v enem dnevu. Vse to vidimo skoraj brez konflikta ali dramskega zapleta. Ne samo to, glavna lika je praktično nemogoče opisati, saj nam dialog ne ponudi nobenega vpogleda v njune osebnosti, v kombinaciji z nedodelano igro in režijo pa gledalca silita, da raje gleda oziroma posluša stranske like. Morda sta najbolj odmevna prizora te predstave glasbena nastopa Kanalizatorja in dveh Svečenic. Kanalizator je z rokerskim songom, ki govori o tem, da se plazi po kanalih, naravnost očarljiv, Svečenici pa sta edina lika, ki sta gibalno dodelana. Ne samo dodelana, njuno gibanje, ki deluje skoraj demonično, je tako specifično, da ga dojemamo kot del scenografije. To gibanje je konsistentno, podre pa se v skupinskih točkah, kjer koreografije praktično ni. Tu sta režiser in koreografinja (Anja Möderndorfer) zamudila priložnost, saj songi puščajo dovolj prostora, da bi jih lahko dopolnil ples. Pravi dramski konflikt se razjasni šele pozno v drugem dejanju. Ta sicer nima praktično nobene veze z liki ali zgodbo, ki smo jo do tega trenutka spoznali, razen tega, da vsi za preživetje potrebujejo vodo. Prebivalci podzemlja so torej našli izvir pitne vode, ki je edina formula, ki je Omnibija ne zna ustvariti sama. To dejstvo sicer ponuja več vprašanj kot odgovorov, a vseeno ga zavoljo okvira predstave sprejmemo. Tenzija raste, predvidljiv niz dogodkov pripelje do tragičnega spopada za vodo in izid je resnično morbiden, predstava pa se kljub temu zaključi z optimistično mislijo »za boljši svet«. 

Naj se vrnem nazaj na izhodiščno misel tega razmisleka: »boljši svet« je besedna zveza, ki nam ne pove kaj dosti in nas nemalokrat pusti v nemoči. Ko sem zapustila gledališče in se sprehajala po ulicah Ljubljane, mi je po glavi še vedno igrala očarljiva glasba in ne bi mogla reči, da v predstavi nisem uživala, a misli so se ustavile, ko sem razmišljala o njenem sporočilu. Kako je ta zgodba povezana s problemom podnebne krize, ki naj bi, vsaj po oglaševanju sodeč, bila osrednja tema predstave? Če pustimo zgodbo ob strani, poglejmo potem vsaj svet, v katerem se odvija. Tudi ta me je pustil z vprašanji, posebej zato, ker konec predstave ob vsej grotesknosti ponuja upanje, misel, da se ga da popraviti. Vendar, kakšen naj bi bil načrt? Kako bodo nazaj pridobili naravne vire, ki so izginili? Kako bodo s tem, da bo spet dovoljena umetnost in naravno rojevanje otrok, prispevali k čistejšemu okolju? Kot smo iz predstave izvedeli, umetnost nima »uporabne« vrednosti, rojevanje bioloških otrok pa prav tako ne prispeva k blaženju podnebne krize. Seveda, oboje lahko pripomore k srečnejšemu svetu posameznika, vendar nikakor ne reši osnovnega problema. Kako bodo torej ustvarili boljši svet? Odgovorov na žalost nisem našla. Zdi se, da so se avtorji besedila ujeli v past téme, ki so jo obravnavali. Predstava želi biti družbeno angažirana, želi kritizirati, a ne ponudi rešitve. Podobno kot mi, ko kupimo biorazgradljivo vrečko in se za trenutek počutimo dobro, nato pa celo razglabljamo o tem, da je treba okoljsko krizo jemati resno. Na koncu sedemo v avto, se odpeljemo domov in delamo enako, kot smo vedno delali.

Lektura: Uršula Gačnik