Bog masakra
Prevajalec: Aleš Berger Režiser, dramaturg, scenograf in avtor glasbene podlage: Diego de Brea Kostumograf: Leo Kulaš Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec tona: Gašper Zidanič Asistent scenografa: Janez Koleša Igralska zasedba: Jana Zupančič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza Premiera: 20. 10. 2022 Ogledano: 12. 10. 2022
Bog Masakra je predstava, ki je na slovenskih odrih videna (vsaj v zadnjih nekaj letih) precej pogosto. Leta 2007 smo jo lahko gledali v SNG Drama Ljubljana (režiser: Janusz Kica), 2017 v SNG Drama Maribor (režiserka: Ajda Valcl), istega leta je bila uprizorjena tudi v Šentjakobskem gledališču (režiser: Boris Kobal), 2018 pa je v gledališču Glej gostovalo Kraljevsko pozorište Zetski dom iz Črne gore (režiser: Siniša Evtimov). Letos se za ogled predstave izpod peresa francoske dramatičarke Yasmine Reza lahko odpravite v MGL, kjer jo je na oder postavil režiser, dramaturg, scenograf in avtor glasbene opreme Diego de Brea.
Predzgodba obravnava pretep dveh 11-letnih fantov, eden je iz »boja« prišel cel, drugi je nastradal in ima dva poškodovana zoba. V preteklosti so bili pobalinski in otroški pretepi nekaj običajnega, vendar pa bi danes zagotovo prišli na naslovnico vseh časopisov, slednji pa bi verjetno takšno novico začinili s precizno izbiro besed, kot so “napad”, “oborožen 11-letnik”, “ubogi ranjenec ostal brez zoba” itd. Medtem kilometre stran mlajši otroci vsakodnevno rokujejo s strelnim orožjem. Vprašanje resnosti kaznivih dejanj je sicer stvar vsake družbe posebej, vendar nasilje nikoli ni rešitev. Pretep nato spodbudi sestanek oz. posvet staršev, ki prihajajo iz različnih svetov, in zato z različnimi pogledi na svet ter različnimi vzgojnimi metodami, kar pa je pravzaprav začetek analitične drame, ki se vrši pred gledalčevimi očmi.
Starša krivca, Alain (Sebastian Cavazza) in Annette (Iva Krajnc Bagola), prideta na dom poškodovanega otroka, kjer ju sprejmeta njegova starša Véronique (Jana Zupančič) in Michel (Uroš Smolej). Praznih vljudnostnih fraz in zapolnjevanja tišine s pripetljaji iz bližnje preteklosti je hitro konec, saj se v dnevni sobi družine Houillé začneta treti dva svetova. Prepir se hitro naseli tudi v partnerske odnose in tako ostane vsak sam, brez podpore, ki bi mu »krila hrbet«. Ritem predstave je zelo dinamičen, čeprav velikokrat tok dogajanja prekinjajo telefonski klici, najprej službeni in nato zaskrbljena babica, kar še toliko bolj gradi napetost. Gledalec čaka na eksplozijo, vendar ta ni samo ena, napetih vrhov predstave je namreč več. Situacija se iz minute v minuto vedno bolj zapleta in sedaj pobeg ni več mogoč. Ko že zgleda, da se dogajanje umirja, zmeraj nekdo izreče »napačno« besedo, ki spodbudi nov kaos. Komika predstave se zato giblje med besedno in situacijsko. Vendar so končni prepiri že tako zelo intimni in nizki, da se celotna predstava sprevrže v tragikomiko. Igralci tako skozi realistično igro gradijo črno komedijo, s katero je navaden smrtnik dnevno soočen, hkrati pa igralcem povsem verjame, saj ostajajo prepričljivi skozi celotno uprizoritev.
Kljub komični uprizoritvi se predstava ukvarja z resnimi temami sodobnega sveta. Še posebej je to razvidno v različnih pogledih na moralo in etiko. Dramske osebe so soočene z raznolikimi zgodbami, od umora hrčka, primerjave pretepa z afriškimi oboroženimi otroki, Michelove zgodbe o njegovi osnovnošolski tolpi in Alainovega odnosa do problematike farmacevtske industrije in zdravil, pri katerih skrivajo nepravilnosti in škodljive stranske učinke. Te zgodbe razkrivajo probleme sodobne družbe, kot so hinavstvo, ščitenje lastnih tal pod nogami, pritisk družbenega razreda in dobička, ki spravljajo na rob propada civilizacijo in pojma “biti človek” ali “biti družbeno bitje”.
Realistični prikaz vsakdanjih problemov, skozi katere se lahko gledalec (na žalost) identificira, spremlja realistična scenografija, ki ima natančno premišljen vsak predmet oz. rekvizit – na odru ima sleherni svoj smisel. Tulipani na mizi omogočajo, da se na koncu pijana Annette izživi in jih pomeče po prostoru, knjige na mizi (s katerimi sta se Houillova želela pohvaliti) Annette pobruha, viski vodi do opitosti, ki povzroči nove težave. Zato so skozi izjemno igro, še posebej obrazno mimiko, razvidne vse vzročno-posledične konotacije, ki vodijo v slepo ulico sporov. Prav tako so skrbno določeni njihovi kostumi, ki se s scenografijo ujemajo v črno-belih odtenkih, saj izdajajo njihovo finančno stanje in položaj na družbeni lestvici.
Slabše izpeljani del predstave je konec, saj se množica prepirov nenadoma umiri, vendar v spokoj ne vodi nobeno logično dejanje. Zadnje dogajanje uprizoritve predstavlja ponovni sklep zakoncev Reille, da se bosta odpravila domov, vendar to ni nov podatek, kajti večkrat med predstavo želita zapustiti soočenje, ampak do tega ne pride. Konec je tako prehiter in gledalcu ne ponudi pravšnje izpeljave ali razpleta. Menim, da bi se moral režiser uprizoritve Diego de Brea na sklepnem trenutku odločiti, ali bo napeto dogajanje prekinil sredi kaosa, in tako gledalce domov poslal nevrotične, ali pa razrešil vsaj kakšen problem, ki ga bo gledalec poskušal razumeti. Vendar se raje odloči za nekoliko neroden rez. Para se objemata, iz zvočnikov pa se zasliši nežna romantična glasba. Kaj sedaj? Kaj so dorekli, ali sploh so kaj? Gledalec gledališče zapusti zmeden, kajti delno odprt konec za takšno vrsto predstave ni najboljša odločitev.
Predstava Bog masakra prikazuje razpoke pariške buržoazije, vendar to niso problemi, ki živijo samo na tujem, temveč tudi teme, ki se dotikajo dialogov vseh dnevnih sob modernega sveta. S posmehovanjem drugim in njihovim situacijam gledalec smeši samega sebe. Ali so prepiri, pretepi, umor hišnega ljubljenčka, znašanja nad ljubljeno osebo res elementi, ki bodo rešili težave? Kako določiti, čigava morala je pravilnejša in kako pogost pojav je dvoličnost človeške morale? Skozi psihološke vojne, masaker in verbalni boj poskušajo dramski karakterji rešiti težavo, vendar se sami vanjo samo še bolj zapletejo. Gledalec se zamisli. Ali tudi sam rešuje probleme na podoben, neproduktiven način?
Lektorirala: Uršula Gačnik
