Babice

Avtorice: Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol,
Vanda Velagić, Tjaša Črnigoj
Režiserka in dramaturginja: Tjaša Črnigoj
Raziskovalke in performerke: Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol,Vanda Velagić
Socialna antropologinja: Vanda Velagić
Osebne zgodbe delile: Albina, Ljudmila, Marta, Suzana
Scenografinja: Paola Lugarić
Kostumografija: Tanja Blašković
Izbor glasbe: avtorice in Sun Matt
Tehnični vodja predstave: Matijas Kozić
Obdelava zvoka: Sebastijan Tomažin
Oblikovalec vizualij: Oleg Morović
Grafična priprava in prelom programske knjižice: Tanja Blašković
Producentka: Barbara Polajnar
Koprodukcija: Umjetnička organizacija Kolektiv Igralke, KUD Transformator in Savez udruga Molekula
Premiera: 21. 12. 2020, Reka 
Ponovitve: 15., 16., 21., 22. in 23. 1. 2020, Reka 

Dokumentarna predstava Babice je začela nastajati lani avgusta in sicer na podlagi delavnic gledališča zatiranih, ki jih je gostilo KUD Transformator v sodelovanju z Umjetničko organizacijo Kolektiv igralke in Savezo udruga Molekula, premiera pa se je zgodila 21. decembra v Filodrammatici v Reki.

Na delavnicah, ki so se zvrstile pred nastankom predstave in so odločilno vplivale na vsebino, je produkcijska ekipa pod vodstvom socialne antropologinje raziskovala tematiko dostojanstva starejših žensk, ki živijo z dohodki, nižjimi od praga tveganja revščine. Pri vajah gledališča zatiranih so po principu avtorskega gledališča sodelovale resnične osebe, štiri starejše občanke, na pripovedi katerih bazira predstava.

Dokumentarna predstava Babice temelji na etnografski raziskavi in se tiče tudi Slovenije – leta 2019 je bilo v državi po podatkih Statističnega urada RS med 243.000 osebami, ki so živele z dohodki, nižjimi od praga tveganja revščine, kar 90.000 upokojencev, od tega 60.000 upokojenih žensk. Osnovna človekova potreba je biti slišan in tako so ustvarjalci predstave poskrbeli, da je širša javnost slišala glas žensk, ki se preživljajo z zbiranjem odpadne embalaže. Skozi zgodbo Albine, Ljudmile, Marte in Suzane nam ustvarjalci na odru prikažejo, kako v praktičnem življenju hrvaška zakonodaja, ki določa višino pokojnine glede na delovno dobo in tip delovnega razmerja ter določa prejemanje pokojnine po ožjemu družinskemu članu, ne deluje. Iz naslova prejemkov pokojnine je izvzeta velika večina žensk, ki zaradi različnih življenjskih dogodkov niso bile dovolj časa v rednem delovnem razmerju ali pa so opravljale priložnostna dela in prekarno delo, da bi bile upravičene do pokojnine ali pa imajo preprosto prenizko pokojnino, da bi jim omogočala dostojno življenje. Iz raziskav, ki jih je leta 2018 izvedel Državni inštitut za statistiko Hrvaška so hrvaške državljanke stare nad 65 let izmed vseh skupin najbolj izpostavljene tveganju revščine.

Albina, Ljudmila, Marta in Suzana so izmišljena imena sicer resničnih žensk, ki si delijo kruto usodo, katere so se pod pritiskom lastne eksistence že navadile. Te ženske niso številke, niso izmišljeni liki, ampak so štiri izmed mnogih posameznic, ki se na tak način prebijajo iz dneva v dan in ki jih hkrati zaznamuje sram nad lastno usodo – zato so si nadele izmišljena imena. Ker je predstava nastala na podlagi življenj resničnih žensk, se na vsaki ponovitvi predstave zbirajo prostovoljne donacije, ki se potem med njih tudi razdelijo.

Ob ogledu predstave izvemo, kakšna ja bila njihova preteklost – vse so bile pridne delavke, učiteljice, kuharice, negovalke, doma so vzgajale otroke in skrbele za moža. Ljudmila je bila v svojih mladih letih učiteljica, odlična predavateljica kemije. Zaradi ljubezni se je preselila na Hrvaško, nato pa ostala sama z otrokom, po ločitvi pa je izgubila še pravico do prebivanja in dela v Republiki Hrvaški. Pokojnina, ki jo prejema, ji niti slučajno ne omogoča preživetja. Do starosti se je preživljala s priložnostnimi deli, sedaj pa za preživetje zbira plastenke. Koliko je še takih Ljudmil, ki so zaradi situacije v kateri so se znašle, pošteno delale priložnostna dela ali pa opravljale prekarna dela in s tem podpirale družbo, ki pa jih sedaj poriva še globje pod prag revščine?

Skozi pripovedi žensk ter vpogledom v dejanska, realna življenja dobivajo nanizani podatki čedalje grozljivejšo globino in gledalcu kaj kmalu postane jasno, da so to zgodbe, ki se lahko na neki točki pripetijo vsakomur izmed nas. Na začetku predstave smo seznanjeni s podatki hrvaške zakonodaje in primerjavo višine zneska minimalne pokojnine z zneskom, ki naj bi posameznika ohranjal nad nivojem revščine. Številke nam predstavijo štiri igralke in jih s kredo napišejo na tla, tako da so prisotne celotno trajanje predstave in gledalca nekako iz ozadja scene konstantno opominjajo same nase – na zapisana dejstva. Scena je sicer vseskozi minimalistična; v ospredju zbirka plastenk, za njimi štirje stoli, na desni tabla, na levi miza, v ozadju pa se na podlagi belih vrat občasno kot del predstave zavrti video posnetek. Pojasnjeno nam je, da je višina zneska povprečne hrvaške pokojnine nižja od zneska dohodka za katerega se smatra, da lahko posameznika ohrani nad nivojem revščine. Poleg tega obstaja plačilna razlika, ki ženske postavlja v še slabši položaj, saj je statistično znano, da ženske prejemajo nižje plače kot moški in s tem posledično tudi nižje pokojnine. V kolikor pa bi želela katerakoli državljanka Republike Hrvaške prejemati pokojnino po svojem možu, se mora strinjati s 70 % zneska celotne pokojnine in se hkrati odpovedati svoji lastni. Preživeti pa je treba in za to se je treba tudi znajti. Leta 2015 je na Hrvaškem izšel Odlok o upravljanju z odpadno embalažo, ki zapoveduje, da se za vsako vrnjeno embalažo izplačajo določena sredstva. Odlok v petem členu o povratni embalaži določa, da znesek nadomestila za kos ene enote embalaže za pijačo znaša 0,50 HRK. Nadalje je v odloku v šestem členu v prvi točki določeno, da sklad za varstvo okolja in energetsko učinkovitost plača znesek 0,10 kun na enoto odpadne embalaže, prevzete od potrošnika in predane zbiralcu osebi, ki v skladu z Odlokom ročno prevzame odpadno embalažo od pijač in v drugi točki, da sklad plača znesek 0,12 kun na enoto odpadne embalaže, prevzete od potrošnika in predane zbiralcu osebi, ki v skladu z Odlokom prevzame odpadno embalažo od pijače. Že razmišljate, koliko plastenk na teden morajo Albina, Ljudmila, Marta in Suzana zbrati? Pri tako majhni pokojnini ali celo brez pokojnine so primorane sprejeti še marsikateri kompromis; največji izmed njih pa je bila zagotovo odpoved osnovnemu človeškemu dostojanstvu, predvsem prvič, ko so krenile po poti t. i. zbiralk embalaže.

V dokumentarno predstavo so vključeni zvočni posnetki pričevanja štirih žensk in tudi drugih ljudi, ki pobirajo povratno embalažo. Kar je pri tej produkciji presenetljivo, je to, da se poleg tega, da v precej kratkem času zajame karseda široko zgodbo in pa tudi ozadje teh štirih protagonistk ter razišče resnične zakonodajne in statistične podatke, osredotoča tudi na okvir nastanka takih razmer bivanja ter odgovarja na vprašanja kaj, zakaj in kako – kdo so te ženske, kakšne so njihove življenjske zgodbe, kako jih vidi širša družba in kako jih vidijo drugi in drugi, ki so se prav tako znašli v enaki situaciji, kaj jim je najbolj pomembno v življenju, od kod črpajo moč, kakšna je njihova podoba družbe ter kako k njej doprinesejo, četudi se tega morda ne vidi, ne šteje in ne priznava. Gledalcu se zelo hitro, intenzivno in na široko odpre pogled v svet, ki si ga ni možno predstavljati s papirja – statističnih podatkov in pisane zakonodaje. Pravijo, da papir vse prenese, drugače pa je, ko gledalec vstopi v realna življenja ljudi in dojame, da je predstava pravzaprav le izrezan delček njihovega vsakdana, vsakodnevnega boja za preživetje slehernega dne na tem planetu – do konca življenja.

Vsebina se dotakne tudi nenehne izpostavljenosti t. i. zbiralcev embalaže morebitni okužbi s covid-19, ki opozarja na zdravstveno ogroženost že tako ogrožene skupine starejših državljanov. Gledalcu se začne porajati vprašanje, v kakšni družbi pravzaprav živimo, glede na to, kako je poskrbljeno za najbolj ogrožene skupine in težko je, da si ob ogledu teh prizorov ne bi predstavljal lastne stare mame ali očeta, ujetih v tako brezizhodno situacijo. Razkorak v svetu, v katerem nekdo na eni strani preizkuša najnovejše kreme proti staranju in hodi trikrat na teden na tečaje salse ter nekdo, ki na drugi strani zbira odpadno embalažo, kot vir dohodka za preživetje, ugaša gretje in hodi po hrano v prostovoljsko kuhinjo, je grozljiv.

Da je projekt enkraten, originalen in sodoben priča razstava stripov, ki ga spremlja. Njihovo nastajanje ne bi bilo mogoče brez študentov prvega letnika Akademije uporabnih umetnosti, ki so z znanji ilustracije in slikarstva pomagali osvetliti odgovore na vprašanja, kdo te posamezniki pravzaprav so ter njihove zgodbe prelili v obliko stripa. Stripi so nastajali vzporedno z nastajanjem predstave in so bili na voljo na ogled v Galeriji SKC na Reki. Premik, ki ga želi sprožiti gledališče zatiranih, vedno stremi k direktni in vidni spremembi, zato nastanek dokumentarnih stripov, ki pod drobnogled postavljajo zgodbe posameznikov, v tem primeru ni nič nenavadnega.

Gledališče zatiranih je metoda, ki se uporablja v gledališko aktivistične, pedagoške in izobraževalne namene, kot orodje za doseganje socialne pravičnosti, lahko pa ima tudi terapevtske učinke. Začetke, ki segajo v šestdeseta leta 20. stoletja v Brazilijo, se pripisuje režiserju, politiku in piscu Augustu Boalu, čeprav so se različne tehnike te metode kasneje razširile v skoraj sto različnih držav po vsem svetu. Tovrstno gledališče predstavlja prostor, v katerem se govori o temah, ki niso izpostavljene, in kjer spregovorijo tisti, ki mnogokrat nimajo glasu, in omogoča načine, preko katerih se razjasnjuje vprašanja in raziskuje poti za boj proti neenakostim, diskriminaciji, rasizmu, krivicam in drugim problemom zatiranosti, ki morda na prvi pogled niso povsem vidni ali očitni. Gledališče zatiranih je torej še vedno razvijajoče se orodje od ljudi za ljudi, skozi katerega ima posameznik ali skupnost moč izraziti se ter postati slišan, hkrati pa odpira tudi prostor, ki je potreben za porajanje novega ali opažanje tam že bivajočega, ki pa je bilo do slej nevidno, prezrto ali preslišano.

Na nivoju celotne Evropske unije so starejše ženske demografska skupina, ki je najbolj izpostavljena tveganju revščine. Predstava družbi nastavi čudežno ogledalo, ki osvetli njene manjkajoče vrzeli in s tem, da poseže v realna življenja, pokaže pravo resnost problematike. Upamo, da jo bomo, glede na trenutne razmere, kmalu ugledali tudi na slovenskih tleh. Gre namreč za mednarodno sodelovanje med produkcijama s Hrvaške in iz Slovenije, zato se nam skoraj zagotovo obetajo ponovitve v letošnjem letu pod produkcijo KUD Transformator.