Avtoporteti v namišljenih prostorih
Kompozicija, glas, koncept: Aleksandra Bajde
Gib, koreografija: Lili M. Rampre
Svetlobna arhitektura: Conny Zenk
Elektronika, modularni sintetizatorji: Isabella Forciniti
Zvok: Schallfeld Ensemble
V sodelovanju s festivalom Mesto žensk.
S podporo: Theodor Körner Fonds, Avstrijski kulturni forum Ljubljana, Zvezno ministrstvo za umetnost, kulturo, javno upravo in šport (BMKOES), SKE
Datum premiere: 6. november 2021, Cankarjev dom
Datum ogleda: 6. november 2021, Cankarjev dom
Na začetku novembra 2021 nas je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma uspelo osupniti glasbeno-scensko delo za pevko in performerko, ansambel, elektroniko, gib, video in luč, ki nosi naslov Avtoportreti v namišljenih prostorih. Ustvarjalka koncepta, Aleksandra Bajde, je v uprizoritvi želela prikazati prostore, ki niso nujno snovni oziroma obstoječi kraji, temveč oblikovani s pomočjo zvoka, tako instrumentalnega (Isabella Forciniti, Schallfeld Ensemble) kot vokalnega (Aleksandra Bajde), giba(nja) (Lili M. Rampre) in svetlobe (Conny Zenk).
Na začetku s precej dramatičnim vstopom glavne ustvarjalke na sicer že z glasbeniki in njihovimi instrumenti zapolnjen oder nas performerji očarajo s složnim ustvarjanjem lahkotno napete, a prijetne atmosfere. Abstraktno komponiran zvok, ki ga spočetka vodi Bajde, nosi v sebi izredno poslušljivost, a tudi kompleksnost. Slednja publiko odpelje v umirjeno, hkrati pa dinamično vzdušje, saj je navkljub rastoči napetosti zvočna, predvsem pa scenska slika (ki stoji v popolni črnini), izpeljana nežno in nevsiljivo. S premišljeno gibalno kompozicijo in ureditvijo prostora nasploh nam ustvarjalci puščajo dovolj prostora in časa za opazovanje, sočasno pa je dogajanje polno in celostno.
Z grajenjem uprizoritve na nasprotjih (neslišnost in zvok, zatemnitev in osvetlitev, tonalno in atonalno, skoraj bučanje, gib in mirovanje, napetost in umiritev), ki večinoma nastopijo v omenjenem ekstremnem bipolarnem stanju, gledalce popolnoma prevzame odrsko dogajanje, ki sicer nima neke vsebinske rdeče niti. Temu navkljub oziroma ravno zaradi tega se lahko prepustijo zgolj senzoriki in občutkom, ki jih stimulirajo posamezni elementi, spretno napravljeni v celoto uprizoritve. Natančno konstruirani in izvedeni vstopi stimulusov in posledično njihovo prelivanje povzroči, da je predstava izredno usmerjena v individualno doživljanje dogajanja.
Od vsega najbolj presunljiv in boleče precizno oblikovan element je svetoba, ki je sprva bolj pasivna in ne posega intenzivno v vodenje Avtoportretov v namišljenih prostorih, nekje na polovici dela pa se razvije zelo hitro in z močjo, ki je ne pričakujemo. S tem postane najbolj ključna, zapomnljiva in frapantna sestavina, ki ni zmožna ustvariti le nekonkretiziranega bežnega prostora, temveč tudi vizualno prikazan liminalen prostor. Ta nekako izbriše doživljanje dvorane, sedežev in odra kot takega in nas resnično transcendira v drugačno realnost podob.
Z ubijalsko kompozicijo tako fizičnih kot netelesnih elementov nas uprizoritev močno presune. Vsak izmed ustvarjalcev se odziva na ostale in je z njimi usklajen ter sposoben prikazati vrhunskost svoje ekspertize na subtilen, a jasen način. Dinamični prostori, ki jih vsakdo doživlja drugače, imajo to skupno točko, da generalno impresionirajo. V splošnem uprizoritev očara do te mere, da publiko pusti brez besed, saj se slednja prepušča markatnemu in skoraj srečnemu vzdušju, ki ga izvajalci ustvarijo. Skozi večdimenzionalen prostor so takó publiko zmožni kreativno popeljati praktično kamorkoli.
Lektura: Uršula Gačnik
