Assemble yourself / Sestavi se
Premiera: 13. maj 2019
Datum ogleda: 15. maj 2019
Avtorstvo, koreografija in ples: Alicia Paulina Ocadiz Arriaga
Dramaturgija: Andreja Kopač
Oblikovanje luči: Borut Bučinel
Kostumografija: Neva Vrba / Društvo B.O.B.
Avtorska glasba in izvedba: Aelksander Kuzmić
Uporabljena glasba: Jorge Drexler - “MI GUITARRA Y VOS” Used by permission.
Vokal na posnetku: Zvezdana Novaković
Avtor in bralec haikuja na posnetku, svetovalec koncepta: Vid Vodušek
Video v predstavi: Victor Jesús Ocadiz de la Rosa
Svetovalka za jezik gluhih: Tina Strel
Svetovalka za akrobatiko: Katjuša Kovačič
Svetovalec za gib: Ryuzo Fukuhara
Prevajalec: Dušan Ugrina
Producentka: Živa Brecelj
V Plesnem teatru Ljubljana smo bili lahko priča prvencu Alicie Pauline Ocadiz Arriaga, ki nosi naslov Assemble yourself oziroma Sestavi se. Govori o posameznikovi identiteti in o njenih gradnikih, ki jih zaradi naslova predstave lahko pojmujemo kot koščke sestavljanke. Ti, kot aspekti karakterja ali človekove psihe, pa se skozi čas in prostor konstantno spreminjajo in se eden drugemu prilagajajo, ali bolje: mi jih moramo preoblikovati na način, da se sestavijo skupaj. V Assemble yourself je to prikazano zgolj kot fragmentirana celota, ki sestoji iz dozdevno nepovezanih vsebin, ki pa jih povezuje izredno ekspresiven gibalni jezik.
Ta pride do izraza že na samem pričetku predstave, ko se plesalka v dolgi rdeči obleki vrti, pri tem pa jo luč osvetljuje tako, da zaznamo le dele njene obleke in telesa. To se ponavlja toliko časa, da se publiki pojava na odru zdi kot zabrisana fotografija, posneta s tehniko dvojne ekspozicije. Sekvenca v publiki vzbuja občutek melanholije, morda zaradi zavedanja minljivosti tega estetskega giba, ki nas na neki subtilni ravni opominja na minljivost vsega lepega. Svetloba, ki je tu poglaviten vir asociacije s fotografijo, pa je povzročiteljica občutka, da bi trenutek lahko ovekovečili, kar dodaja kontrastno noto začetnemu delu. Od gledalca tako že na samem začetku uspešno zahteva čustven odziv.
Nadaljevanje je zasnovano bolj nejasno. Na odru se pojavi odličen kitarist Aelksander Kuzmić, ki občasno spremlja gibanje koreografinje, to sodelovanje pa poraja izredno čustveno dogajanje (predvsem gibalno) na odru. Iz izpovedi njenega giba lahko sklepamo, da v tistem trenutku v plesalki vlada zmeda ter polno dilem, povezanih z njeno individualno identifikacijo, pa naj bo ta nacionalna, karakterna, kulturna, ali kakšna drugačna. V neki drugi sekvenci se na odru pojavi moški, ki je tam z namenom, da nam prebere naslednji haiku Vida. V. Voduška:
My body is not
here – it´s some space in between
it´s not some – it´s space.
To nam bi dalo misliti o pomembnosti prostora, v katerem smo bili, smo in v katerega gremo, a haiku vseeno ne deluje pretirano umeščen v že tako razparcelirano predstavo, saj s svojo pojavnostjo le še bolj poudarja ločnice med sekvencami, nasploh pa oddalji od emocij, ki naj bi jih publika doživljala.
Eden izmed zadnjih delov predstave je namenjen prebrani izpovedi plesalke svojemu bratu. V pismu govori o boleči izgubi njega, minljivega posameznika. Tukaj lahko ponovno zaznamo čustvenost, predvsem bolečino ob podoživljanju grozljivih trenutkov plesalkinega življenja, ta občutja pa kasneje ponovi še z gibom, ponovno ob spremljavi kitarista. Kljub nenavadni sekvenčnosti predstave se publika lahko naužije preprostega (so)čustvovanja ob izredno pripovedni plesni izraznosti, ki je v zadnjem času precejšnja redkost.
