Asimetrija objema: Odnos od blizu 

Dogodek: Asimetrija objema, interdisciplinarna izvedba
Datum: 25. oktober 2025

Umetniška vodja projekta in koreo-režija: Snježana Premuš 
Izvedba: Gregor Zorc in Snježana Premuš 
Video: Hana Vodeb 
Zvočna podoba: Boštjan Perovšek 
Oblikovanje svetlobe: Darko Herič 
Vodenje svetlobe: Žiga Planinšek 
Kostumografija: Barbara Kapelj 
Tehnična podpora: Danilo Pečar 
Producentka: Barbara Zonta 
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana v sodelovanju z DUM Društvo umetnikov, Gledališče Glej 

Tretja jesenska izvedba Asimetrije objema se je zgodila v bolj intimni zasedbi, kjer smo povabljeni gledalci prisostvovali čustveno razgibanemu performansu dveh gibalk – plesalke in plesalca. Pred začetkom, ko smo se malce nerodno pomenkovali in čakali pred DUM, da bo prostor pripravljen in se predstava začne, sem se spraševala, kako se bo ta izvedba razlikovala od prejšnjih, glede na to, da bosta tokrat nastopajoča zgolj dva. Prav tako sem bila radovedna glede multimedijske izvedbe. Ko so nas povabili v prostor, sta plesalki že stali objeti na sredini prostora, že v srečanju. Gledalke smo se posedle na stole ob rob ter »prisluhnile« njuni zgodbi. 

Nekaj časa sta postavi stali objeti, za njima pa se je na desni izrisovala senca velikega prepletenega bitja. Njun objem je bil dinamičen in se je rahlo spreminjal, dokler se ona ni ločila od njega in se približala desni steni. Njena senca je postajala vse manjša v primerjavi z njegovo, ki je obstal na istem mestu. Zdelo se je, da na steni opazujemo velikana, goro stabilnosti, okrog katerega pritlikavka raziskuje prostor. Predvidevala sem, da bosta v nadaljevanju plesalki veliko uporabljali sence, ki so se izrisovale, pri raziskovanju objemanja in srečevanja. Tega sta se poslužili zgolj v prvih nekaj objemih, ko sta se izmenjujoče približevali in oddaljevali od stene. Njuna srečanja so se zdela sramežljiva, kot da se šele spoznavata, vendar pa se mi je nekaj že v teh začetnih srečanjih upiralo. Njuni telesi sta bili v moji percepciji pri vstopanju v objemanje obteženi s heteronormativnimi stereotipi. 

Njeno telo se je čutno in nežno privijalo k njegovemu. Pogosto se mu je prilagajala v gibu in pozicijah, večkrat se je znašla tudi v položajih, kjer je svojo težo popolnoma naslanjala nanj. Izvedla sta tudi nekaj impresivnih dvigov, kjer je bilo njeno telo popolnoma prepuščeno njegovi moči in usmerjenosti. Za njegovo telo se mi je po drugi strani zdelo, da vse gibe izvaja naučeno in manj (ob)čuteno. Kot da bi zgolj »vedel«, kako naj jo objame, vendar tega ni »čutil«. Prav tako se ji je manj prilagajal, večkrat je njeno gibanje usmeril po svoje, na primer tako, da je iztegnil roko v določeno smer in ona se je glede na pozicijo roke privila k njemu. Njuni dotiki so me navdajali s tesnobo. Še posebej neprijetno sem se počutila pri vseh njegovih objemih njenega obraza, vratu od zadaj, ob katerih sem zelo močno čutila njeno omejenost v gibanju. Nekje med vrsticami opazovanih gibov se je v meni vzbudil močan občutek njene (in tudi lastne) podrejenosti zaradi ženskega spola. Opazovanje gibalnih elementov, ki so me spominjali na patriarhalno dominacijo njegovega telesa nad njenim, so spremljali vtisi mojih lastnih izkušenj odnosov, v katerih sem se bila prisiljena podrediti. Hkrati pa je bila asimetrija srečevanja in odhajanja med plesalkama tudi zgovoren opomnik na to, kako, čeprav na ravni političnega in vsakdanjega diskurza govorimo o enakopravnosti med spoloma, neenakopravnost ostaja globoko vtisnjena v naša telesa. Tako je telo ključen nosilec razgradnje heteronormativnih pričakovanj v medosebnih odnosih. 

Asimetrije med telesoma so se potencirale skozi celotno predstavo, njune vloge pa so se občasno zamenjale. Tudi njen dotik je včasih izražal preračunljivost in hladnost, njegov pa nežnost in odvisnost. Stopnjevanje se je gradilo z momenti odhajanja iz objema, saj so se ti dogajali v vse bolj ključnih trenutkih, ko je bil eden izmed njiju naslonjen na drugega, ranljiv. Ti trenutki so se namesto topline, spreminjali v vse gostejšo distanco. Oboje je napovedovalo vzpon do konflikta. 

Poleg plesa se je na steni za gibalkama počasi odpiral vizualni prostor, ki je zamenjal sence na desni strani. S pomočjo projekcije se je stena polnila s posnetki njunih predhodnih srečevanj, objemanj, posameznih prehodov skozi prostor. Videoposnetki so bili od začetka predvajani do konca, z napredovanjem predstave pa so velikokrat sredi gibanja zamrznili in obstali na steni. Tako je počasi nastajal plastovit kolaž podob. Videospremljava je delovala kot spominjanje, ki je naloženo v gibanju, srečevanju in odhajanju teles, ki sta se gibali pred nami. Na ta način se je v performativnem prostoru odprla časovna dimenzija in gib pred nami izkustveno obogatila s trenutki, ki so ga pripeljali do sedanjega trenutka.  

Kopičenje videoposnetkov, spominjanje, se je izkazalo za ključno za prvi razdor med plesalkama. Po konfliktu sta se s pomočjo naslanjanja na steno, na spomine, počasi znašla skupaj, ponovno v objemu. To je bil zelo lep in ganljiv trenutek, četudi z grenko slutnjo, da konfliktom ni konca. In res, ko sta se telesi znašli v bolj intenzivnem konfliktu, v objemu, ki je postal kletka iz rok, njuni gibi ihtavi in grobi, so se vizualni spomini za njunima hrbtoma spremenili v bele lise, ki so počasi zbledele, dokler ni za njima ostalo temno platno. V nekem trenutku sta se tudi plesalki ustavili, v prepleteni napeti pozi, s skoraj slečenimi zgornjimi oblačili, razgaljeni v svojih globljih doživljajskih plasteh, in nas za trenutek pustili v negotovosti, ali lahko prebrodita globok nesporazum. 

Kdaj je konflikt preglobok in bolečina pretežka, da prijetnost predhodnih spominov tega ne more pokrpati? Kdaj se namesto vračanja zgodi prelom, ki se zdi brezizhoden? Potočila sem solzo v pavzi, ki sta jo v napetosti ustvarjala, saj me je njun položaj popeljal nazaj v lastno izkušnjo podobne situacije. V njunih gibih sem prepoznala lastne občutke brezizhodnosti in zlomljenosti, zato nisem zadrževala diha ob tem, ali sta imeli gibalki moč, da srečanje, objem popravita, pokrpata. Zgolj čakala sem na odločitev, kdo od njiju bo prepoznal premor, razdaljo, ki jo potrebujeta, preden morda, ko se nekaj pri vsakem posebej globoko spremeni, ponovno stopita drug drugemu v objem. Gibalka se je prva iztrgala iz objema, si poravnala obleke in se po nekaj trenutkih nepremičnosti počasi obrnila in odšla. Soplesalca, v katerem se je v tistem trenutku razprl nek čuječ prostor razkazujoč njegovo intimno plat, je skrušenega prepustila lastni teži, mene pa vprašanjem. V kaj se zlomljen odnos lahko nekoč sestavi? Kaj pomeni začeti odnos drugače ali ga nadaljevati na novo? Po mojem mnenju smo v današnji družbi prehitro prenehali verjeti, da se boleči odnosi lahko zakrpajo. Prehitro se ustavimo pri razhajanju, premalokrat se vprašamo o nadaljevanju na drugačen način. Odnose prevečkrat obravnavamo kot »potrošni material«. To (lahko) boli bolj kot konflikti sami po sebi. 

Tretja izvedba performansa Asimetrija objema je bila doživljajsko intenziven in kompleksen multimedijski korak v globljo refleksijo odnosnosti. Zagotovo deluje kot nadgradnja predhodnih izvedb, kjer opazujemo brezimne in brezspolne plesalke v čuječem srečevanju, ki ga na različne načine oblikuje in zamejuje družbeno-arhitekturni prostor. V tej izvedbi pa performans, temelječ na heteronormativnem odnosu med moškim in žensko, v ospredje postavlja dimenzijo čustvene obarvanosti objema. Dodaja živo vsebino romantičnosti odnosa in skozi somatsko prisotnostjo reflektira vpeljavo igre moči, zaupanja, intimnosti. Izvedba naredi napredek tudi v sami uporabi prostora, kateremu koreografinja s pomočjo tehnične ekipe inovativno doda videogradivo. Ti odprejo časovno dimenzijo prostora. (Mislim, da bi bili fiziki navdušeni nad tako plastičnim primerom prostor-časa. :)) Čeprav sta video in živ performans zahtevna za sočasni ogled, se dopolnjujeta in dodajata k plastovitosti atmosfere, dolgotrajnosti in razumevanja odnosa med plesalkama. Prav zaradi video spremljave performansu uspe reflektirati globino odnosnosti. 

Opomba: V tem besedilu so izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v ženski obliki, uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za oba spola.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj