Asimetrija objema: Objem se v različnih prostorih razvija drugače
Vodja projekta in koreografinja: Snježana Premuš
Plesalke in stalne sodelavke: Tina Benko, Ema Križič, Anja Mejač, Snježana Premuš, Kristina Rozman, Liza Šimenc
Zvočna podoba: Boštjan Perovšek
Produkcija: Barbara Zonta
Koprodukcija: Zavod Federacija Ljubljana
Izvedba v Parku Tivoli:
Datum ogleda: 31. 8. 2025
Izvirna zasedba: Tina Benko, Ema Križič, Snježana Premuš
Gostje dogodka: Dragana Alfirević, Dimitra Alfirević Srhoj, Primož Bezjak, Jaka Bombač, Marjeta Kamnikar, Lana Kariž Meško, Nina Meško, Dejan Srhoj, Katarina Stegnar
Izvedba v Galeriji Božidar Jakac:
Datum ogleda: 7. 9. 2025
Izvirna zasedba: Tina Benko, Ema Križič, Anja Mejač, Snježana Premuš, Kristina Rozman
Gostje dogodka: Dragana Alfirević, Dimitra Alfirević Srhoj, Jaka Bombač, Marjeta Kamnikar, Lana Kariž Meško, Nina Meško, Dejan Srhoj
Med poletjem sem si imela priložnost ogledati dve izvedbi performansa z naslovom Asimetrija objema. Performans premišljuje enega izmed vsakdanjih, vendar intimnih načinov srečanja – objem. Objeto je lahko telo, glava, pramen las, gleženj ali stopalo. Objeta je lahko veja, deblo ali del stebra. Ob opazovanju gibanja se vzbudijo prijetni občutki ter spoznanje, kako lepo je, da se lahko drug drugemu in okolici prilegamo na toliko različnih načinov.
Od vseh delov telesa so roke tiste, ki so najbolj asociirane z dejanjem objema in tudi v tej predstavi najpogosteje začenjajo objem, čeprav ne vedno. Roke so v vsakdanjem življenju asociirane z delom, mehaničnostjo, grabežljivostjo, lahko si jemljejo zase, zahtevajo, vlečejo, udarijo, sprožijo petelina na pištoli itn. V tem performansu pa plesalke v svoji somatski izurjenosti roke ponovno postavijo v dragocen dialog s srčnim čutnim središčem.
Kot pravi Harrod Buhner: „Srce ni preprosta črpalka za našo kri. Je popoln inteligentni/senzorični sistem, ki določa in ohranja naš naravni ritem, nas usklajuje z ritmi našega okolja in sodeluje v nenehni odzivni komunikaciji z ljudmi, živalmi in rastlinami okoli nas prek kompleksnega sklopa električnih polj.“
Roke gibalk v odprtem položaju ustvarjajo varen prostor medsebojnega srečevanja. Med seboj se privabljajo, božajo in raziskujejo prileganje ene k drugi. Četudi so iztegnjene v zrak, niso iztegnjene naprej, ampak se lateralno nadaljujejo iz prsnega koša in raziskujejo v tempu preostalega telesa. Niso “lakomno” zazrte v prihodnost naslednjega objema, niti niso “obsedene” z ostajanjem v preteklosti že izpetega dotika. Elegantna lateralna pozicija rok nakazuje usrediščenost plesalk v sedanjost odvijajočih se interakcij med njimi, ponavaljajočega se pozdrava in slovesa. Čuječnost med njimi ohranja subjektiviteto in sinhroničnost, ki se razrašča tudi med publiko. Občutek je lahko tako privlačen kot hromeč, saj čuječ pogled, čuječ nasmeh, čuječ dotik razgaljajo in razkrivajo. Plesalke to uspešno ohranjajo skozi celotno predstavo in s svojo prisotnostjo spodbujajo k razmisleku o tem, kako
vstopati in izstopati iz objema na način, da razorožimo popredmetenje sebe in drugega.
Zanimiva je primerjava obeh izvedb performansa, ki se enkrat odvija v živahnem zelenju parka Tivoli in drugič v tihi navzočnosti kapele in dvorišča samostana. V odprtem zelenem prostoru plesalke kot vznikajoče skupinice objema s svojim gibanjem in bivanjem izstopajo iz ozadja kramljanja in vrveža sprehajalcev. Performans v tem kontekstu ne pritegne toliko pozornosti na podrobnosti posameznih srečanj med plesalkami ali med plesalkami in drugimi elementi (deblo, veja, kamnita miza, …). Namesto tega javni prostor kinestetično oživi, saj v njegovo dogajanje postavlja intencionalnost gibajočih se teles.
Tu bi pohvalila pogumno odločitev koreografinje, da performans spontano potuje po parku od vznožja do Plečnikovega avditorija, namesto da bi se statično odvil na enem delu parka, saj s tem tvega, da se performans porazgubi med drugimi obiskovalci. Menim, da pot med drevesi, počasen tempo in majhne skupinice, v katerih se plesalke večinoma držijo, dobro ohranjajo skupno jedro. Hkrati koreografinja v participativno vlogo povabi tudi gledalke, saj si lahko izberejo, ali bodo perfomans spremljale pri začetku, na sredini ali pri repu plesalk. Tako postanejo neposredno vpete v soustvarjanje mikroprostorov objemanja in prevzamejo ključno vlogo ohranjanja pozornosti predstave. S svojim prisostvovanjem objemajo dogajanje in nudijo plesalkam prostor za raziskovanje in orientacijo v prostoru potovanja. Brez prisotnosti katere od gledalk, zaradi velike dinamičnosti okolice individualne interakcije med plesalko in drugimi elementi v prostoru (drevo, kamnita miza) ostanejo kot zgolj hipni utrinki naključnega čuječnega dotika, na videz nepovezani s performansom.
Plesalke in gledalke naredijo močan vtis na okolico. Vznikajoča interakcija med naključno sprehajalko, gledalko kot sooblikovalko prostora ter plesalko, ki raziskuje objem, je slednjega pozicionirala v družben prostor kot dejanje, ki nosi vidno utelešeno izmenjavo. Plesalke odpirajo prostor za čuteč (o)tip v javnem prostoru in skozi počasno in čutno vstopanje in izstopanje iz objema prikazujejo polnost srečanja, izmenjave in medosebne sporočilnosti. S svojim čuječim raziskovanjem spodbujajo k premisleku o tem, ali so naša vsakdanja srečanja in stiki še otipljivi.
Kapela, na drugi strani, je prostor, ki že sam po sebi objema – z ovalnimi oboki, rebrastimi stebri ter s toplo ometanimi pastelnimi stenami. Arhitekturni prostor uokvirja in osredinja pozornost gledalke in zato veliko bolje kot odprt prostor mestnega parka v ospredje postavi orientacijo plesalk v dejanju objemanja; prihajanje, odhajanje, srečevanje. Odpira tudi več priložnosti za individualno raziskovanje plesalk, na primer srečevanje z oboki, tlemi in stebri. Vse to ustvarja čudovit dialog med otipljivostjo arhitekture, ki se kot podaljšek sveta dotika človeka, in plesalkami, ki v sakralni stavbi s svojo prisotnostjo prepoznavajo mistično eksistencialno vlogo zgradbe.
Skozi performans se kapela počasi polni s somatsko prisotnostjo tako s plesom kot tudi z glasbeno podlago. Ustvarjalec zvočne podlage s pomočjo več zvočnikov, razporejenih po prostoru, in antene ustvarja prasketanje, neritmičen, skoraj otipljiv zvok, ki dopolnjuje občutek mehkobe prostora. Razporejenost zvočnikov po prostoru ustvarja nežen glasovni obok, pod katerim plešejo plesalke. Z mehkobo ostaja zapolnjen tudi po tem, ko je še zadnja roka plesalke izginila med podboji vrat. Kot gledalka sem za trenutek opustila ogled performansa, ostala v kapeli in se prepustila objemu stavbe, z razmislekom o tem, kaj v moji lastni utelešenosti pomeni objeti (se).
Čeprav je poteza koreografinje, da predstave ne zaključi v kapeli, temveč jo razširi na zunanji prostor, kreativna, menim, da ni najbolje uspela. Zunanje dvorišče in balkon sta v primerjavi z notranjosto kapele prevelika, zato se mehkoba, ki se gnete v kapeli, občutno prehitro razprši. Pri opazovanju zunanjega performansa v ospredju ostaja zgolj vizualni aspekt opazovanja plesalk, medtem ko se je utelešena prisotnost s performansom zame končala, ko sem zapustila prostor kapele. Dodatno se kontinuiteta izgubi še z zvokom, ki ga niso prenesli v zunanji prostor in tako namesto ključne podporne vloge pade v obstranski pojav. Performans bi ohranil globino, če bi namesto nadaljevanja na zunanjem dvorišču ostal še za kratek čas v kapeli, potem pa z odhodom gledalkam prepustil trenutek ali dva, da se soočijo z lastno utelešenostjo in mehkobo, ki jo je stkal.
Asimetrija objema je v prvi vrsti gibalno čudovit performans, kjer lahko plesalke v njihovi somatski izurjenosti opazujemo pri ustvarjanju številnih svojevrstnih načinov vstopanja in izstopanja iz objema. Namesto površinskosti in izpraznjenosti taktilnosti in kinestetičnega odnosa do zunanjega sveta (tako narave kot arhitekture), ki je vseprisotna v današnji družbi, opogumlja in daje zgled za živo srečanje. Brez umika v objektivizacijo intime, narave ali prostora, upodablja priložnost srečanja subjektov. Z različnimi lokacijami izvedbe koreografinja premišljuje tudi asimetrijo prostorov, in sicer kako ti ohranjajo in razvijajo somatsko prisotnost plesalk. V javnem prostoru je to predvsem oživljanje okolice ter odpiranje otipljivega medsebojnega srečevanja, v zaprtem sakralnem prostoru pa raziskuje somatsko globino in odnos do notranjega prostora. Veselim se njenih nadaljnjih projektov in raziskovanja telesa v različnih prostorskih konstelacijah.
Opomba: V tem besedilu so izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v ženski obliki, uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za oba spola.
Uredila: Ana Nuša Kalanj
Lektoriral: Grega Pignar
