Anton Tomaž Linhart: Županova Micka
Kot prvo premiero slavnostne sezone so v Drami letos postavili temeljni kamen posvetne slovenske dramatike, vsakemu šolarju poznano Županovo Micko, ki jo je sicer po nemški predlogi spisal in »pokranjčil« Anton Tomaž Linhart. Lahko ponovno uprizarjanje tega za Slovence praktično mitskega besedila, ki je stalnica na repertoarjih profesionalnih in »diletantskih« gledaliških ansamblov, sploh še ponudi kaj nepričakovanega? Režiser Luka Martin Škof, ki mu je bilo zaupano avtorstvo uprizoritve, odgovarja pozitivno.
Na prvi pogled se zdi, da so ustvarjalci poskušali biti povsem zvesti izvirnemu besedilu, kar se najbolj očitno odraža v jezikovnem izboru. Kot nekdanja študentka slovenistike in dramaturgije, ki se je z Micko družila že kar nekajkrat, sem v mislih brez težav dokončevala replike z odra, saj so se igralci držali Linhartove izvirne mešanice gorenjščine in takratnega knjižnega jezika. Kljub vsemu so s pomočjo glasovnih poudarkov (lektor in dramaturg predstave je bil Arko) uspeli pri sodobnem gledalcu dosegati komične učinke, ki si jih Linhart zagotovo ni zamislil, saj bi v njegovem času delovali nevtralno.
Sicer je večina komike situacijske, torej domnevno »nižje« zvrsti komike, vendar igralci s pomočjo dodelane in potencirane mimike ter gestike poskrbijo za pravo mero lahkotnega vzdušja. Zagotovo je na tem mestu treba izpostaviti izvrstnega Klemna Slakonjo v vlogi žlahtnega gospoda Tulpenheima ter Roka Kravanjo v vlogi njegovega prijatelja, nadvse posrečeno pa odnos med pretirano zaščitniškim očetom in trmasto hčerjo Micko upodobita tudi Uroš Fürst in Nina Valič. Karikirane gibe še dodatno podčrtuje izbira kostumov (Urška Recer), predvsem pokrival, ki jasno nakazujejo na razlike med kmeti in gospodo, ter scenskih elementov (Miha Horvat), na primer gledališka zavesa, za katero izginjajo in se ponovno prikazujejo dramski liki, dvignjen pod, ob katerem se stalno spotika vedno pijani odvetnik Glažek (Janez Škof) in podobno. Večina komičnih situacij izvira iz diametralnega nasprotja kmečkega in meščanskega sveta, ki v komediji trčita vkup, kolateralna škoda pa skorajda postane nedolžno kmečko dekle, torej županova Micka. Seveda se v slogu lahkotne komedije vse srečno konča in po dobri uri smeha gledalci zapustimo romantizirani svet kranjskega kmečkega življa ob koncu 18. stoletja.
Če si torej ponovno zastavimo vprašanje iz uvoda, ali lahko Županova Micka sodobnemu gledalcu ponudi kaj več od komične ljudske igre? Odgovor je ne, a hkrati to povsem zadostuje.
