Alice v postelji

Premiera: 8. november 2019, Mala drama
Avtorica: Susan Sontag
Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek
Dramaturgija: Staša Prah
Kostumografija: Tina Bonča
Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Igrajo: Maša Derganc Veselko, Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković, Iva Babić, Eva Jesenovec, Veronika Drolc, Timon Šturbej

Novembrska malodramska premiera je prva slovenska uprizoritev dramskega besedila Alice v postelji. Ikone feminizma in politične aktivistke, zelo dobro znane tudi po svoji esejistiki, Susan Sontag se je z ustvarjalno ekipo lotil režiser Dorian Šilec Petek. Uprizoritev je nekakšno logično nadaljevanje raziskovanj, ki jih je režiser pričel v svoji diplomski predstavi Se mi vsaj ni treba poljubljati (v manjši meri pa se ob njih obregnil tudi v Solzicah ter predstavi Amelia E.). Alice v postelji je tako v prvi vrsti estetizirano doživetje, ki pa izjemno tenkočutno obravnava kontekste in vsebine, ki jih narekuje Sontag, in vse posege v uprizoritveni verziji besedila skrbno zlije z; oziroma skrije v podpis avtoričine pisave. Uprizoritvena verzija besedila je namreč dokaj predrugačena od svoje literarne predloge, vendar vseeno deluje kot izrazito koherentna celota.

Sontag za glavno junakinjo izbere realno zgodovinsko osebo Alice James (1848 – 1892), ki je iz zaprtosti svoje sobe pisala dnevniške zapise. Njena zgodba ni predstavljena kot dokument izkustev dejanske Alice James, temveč kot izhodišče za fiktivno pripoved, katere večji del se odvije znotraj miselnega prostora glavne protagonistke. V uprizoritvi spremljamo tako dejanske zgodovinske osebe, kakor tudi fiktivne like. Vsi akterji pa se premikajo skozi Alicin pogled in se pojavljajo v nekakšnem stalnem polsnu. Vsa uprizoritev je tako umeščena v območje polrealnega, v preliv med zavestno in nezavestno. Alice zaprta v sobi, prikovana na posteljo, svoje vprašanje zelo jasno artikulira:

»Je narobe, če se hočem ubiti?«

in v tem vprašanju vabi občinstvo v iskanje odgovorov med zavednim in nezavednim, med razumskim in emotivnim, med jasnim in nejasnim, med življenjem in smrtjo, pri čemer nam vedno znova pod nogami spodmika tla in onemogoča, da bi prišli do dokončnih, ultimativnih resnic.

Nosilka celotnega besedila je prav gotovo Alice in tako predstave Maša Derganc Veselko, ki občinstvu slika enigmatično, a ne hermetično podobo, ki navdihuje v neizprosni preciznosti in sočasnem ustvarjanju skorajda nepreštevnih nivojev interpretacije igre. Alice, kakor jo predstavlja Derganc Veselko, je do potankosti razpeta in v vsem pooseblja vsebinski zastavek besedila. Njeni doživljaji gledalcu ponujajo zavedanje vseh možnih interpretacij, ne da bi zakoličile eno končno. Tako je njena Alice hkrati popolnoma zavedna, a v isti sapi bolna in nora, pogumna in šibka, močna in prestrašena, ter gledalcu najbližja, v trenutkih samoironije, komentarja, zavedanja kontekstov in zaprašenosti pogleda, ki ga svet postavlja nanjo. V prvem od serije prizorov, kjer Alice v sobi kot postojanki sprejema goste, se srečamo s Sestro Myrtho (Sabina Kogovšek), ki predstavlja nekakšen protagonistkin kontrapunkt. Vsebinsko in igralsko nedvomno postavljena ob bok, v konfrontacijo z junakinjo, kar narekuje nekakšno serijo spopadov. Sluga pod gospodarico interpretativno izpelje osvetlitev problematike ne le iz vizure spola, temveč tudi iz aspekta razredne razslojenosti, kar dopolnjuje in poantira uprizoritev kot zgodbo, ki presega svoj feministični predznak.

Po morda edinem prizoru usidranem v otipljivo resničnost se spustimo v miselni svet Alice, ki jo drug za drugim obiščeta moška sorodnika. Najprej oče (Vojko Zidar), ki počasi z eno leseno nogo obhodi hčerkino kletko in se vzpostavi kot avtoriteta ječarja. Za njim Harry (Saša Tabaković), njen brat, ki ponudi morda enega najmočnejših prizorov v predstavi. Če je očetova telesna hiba le znakovna in je njena vrednost tako bolj estetske narave, se Tabaković v »debelem« kostumu prelevi v prikazen, pošast, ki skupaj s svojo sestro manevrira po meandrih patriarhata in bratske ljubezni, izmenjajoč si položaj nad ter podrejenosti. Navkljub svoji groteskni podobi, ki usmerja tudi kod igranja, ostaja Tabaković subtilen in znotraj jezika presenetljivo emotiven.

Po bratovem obisku se Alice v svojem snu snide z naborom vzornic – Margeret Fuller, Emily Dickinson, Kundry (iz Wagnerjevega Parsifala) in Myrtha (iz Adamove Giselle). Prva dvojica zgodovinskih oseb, Iva Babić v vlogi Margaret ter Eva Jesenovec v vlogi Emily, pelje Alice po poteh racionalnega razmisleka, ki daje prostor tudi jasni feministični misli, kakor jo podaja Babić, ki skupaj z Jesenovec ustvarja pogled na svet, ne pa enolične plakativne parole, ki bi lahko bila past. Osnovna protistava znotraj-zunaj ali jaz-svet je tako v dramski predlogi, kakor v uprizoritvi tudi spolno pogojena, vendar predstava jasno izraža, da ta pogojenost ni edina, temveč problem doživljanja postavlja preprosto v junakinjo kot subjektko, ki enkrat ne more, spet drugič ne sme svobodno sobivati s svetom. Druga dvojica literarnih figur, Veronika Drolc kot Kundry ter Sabina Kogovšek kot Myrtha, pa ustvarja odvode v druge svetove. Kogovšek v prizor prinaša mesenost in slutnjo spolne sle, medtem ko Drolc odpira popolnoma sanjske in čarobne pokrajine kot podoba zvezdice zaspanke, ki bdi nad dogajanjem.

Skupinski prizor zbranih žensk na čajanki je morda tudi najbolj jasna režijska artikulacija specifičnega koda igra, njene estetiziranost, ki je zakoreninjena v vizualni in koreografski izraz. Izraža nujnost natančnosti izvedbe, katere mizanscena je opredeljena z majhnimi, a jasnimi posegi, kar daje veliko prostora za poslušanje samega govora, ki ga le poredko še dodatno režijsko poantira. V to dogajanje vstopi tudi lik mame, ki ga prav tako uteleša Vojko Zidar, kar je treba izpostaviti kot morda najboljšo dramaturško izpeljano idejo (dramaturginja Staša Prah) uprizoritve. Njegove transformacije so subtilne, odpirajo izjemno interpretativno nadgradnjo, kakor tudi dobro premišljeno navezavo uprizoritve samo na sebe. Preden se sklene krog in je Alice zopet prepuščena svoji služkinji iz začetka, jo obišče še mladenič, v tej postavitvi nekakšen angel erotiziranega pogleda na smrt, ki ga odigra Timon Šturbej. Prizor, ki cilja na dvig atmosfere in vzdušja, za razliko od preostanka uprizoritve operira z bolj sproščenim gibalnim kodom, večjo razigranostjo in uporabo varietejski prijemov ob besedilu, ki je v tem prizoru najbolj avtorsko predelano. Šturbejev mladenič je sproščen in zabaven, mestoma malce okoren, na kar se nemudoma nasloni Derganc Veselko kot Alice, ki v mladeniču vidi tudi potencial poželenja. Skupaj izpeljeta končno noto uprizoritve, ki temo smrti lahko prediha odprto in nemoreče, obenem pa kontempletativno in spoštljivo.

Igralski kolektiv tako v celoti zvesto podpira izrazito estetiziranost uprizoritve. Gibljejo se znotraj zastavljenega okvirja (ki kot dejanski scenski element usmerja pogled) in pred gledalce postavljajo nekakšne interpretacije slik. Sanjske in notranje svetove predvsem pomaga izrisovati glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki mestoma asociira na otroško uspavanko, kakor bi nas želela zazibati v neobremenjevanje s problemi, ki jih besedilo nastavlja. Ti prehodi med svetovi so izrazito jasni tudi s pomočjo lučnih atmosfer (Andrej Hajdinjak), pri čemer se zdi poseben dosežek dejstvo, da se celotna predstava odigra na praznem odru s štirimi stoli, avtor scenografije je prav tako Dorian Šilec Petek.

Dvignjen oder, ki še malce bližje nad glave oseb postavlja strop, poudarja utesnjenost in pritisk (izvrstno poveden skozi detajlno ukrivljen steber, na katerem so pozicionirani reflektorji). Na ta dva parametra se naslanja tudi kostumska podoba, ki jo je ustvarila Tina Bonča, le-ta je prav tako nadaljevanje estetike začrtane v diplomski predstavi Se mi vsaj ni treba poljubljati. Historični, a uniformirano beli, spominjajo zdaj na spalne srajce, zdaj na prisilne jopiče ter odpirajo pomenljive detajle (žepi na obleki Sabine Kogovšek). Z gumbi zapetimi do vratu so le še eden od zaporov, iz katerega ne more pobegniti glavna junakinja in v katerih možnost življenja dokazujejo njeni obiskovalci.

Alice v postelji je tako izrazito premišljena in dovršena odrska postavitev, ki bolj kot na samo živost odnosov cilja na ustvarjanje slikovite miselne pokrajine, katere neme priče smo gledalci. Zaprta za četrto steno deluje le kot eksponat in nas na tak način tudi nagovarja. Izjemno izčiščena podoba sicer gostega besedila odpira prostor misli, vendar pri tem ostaja bolj razumska, kakor emotivna. V tem pušča impresijo kot temelj za gledalčevo nadaljnje premišljevanje, pri čemer pa se zna zgoditi, da se mu v glavo vsili želja, kakor se Alice izrazi sama o sebi, da bi bila predstava »še malo večja«. Morda z zavedanjem, da ni treba iti v gledališče, če smo v gledališču že.