Alessandro Baricco: Devetsto
Alessandro Baricco, pri nas zaradi mnogih prevodov dobro poznan italijanski avtor, je med drugim napisal tudi drobno knjižico Devetsto: monolog, ki na pičlih šestdesetih straneh zajame zgodbo, ki se je ne bi sramovala kakšna saga. Zgoščenost in osredotočenost sta krivi za intenzivno zgodbo, ki je kar klicala po uprizoritvi, kar je tudi Bariccova glavna tendenca; v knjigo vključuje tudi didaskalije in navodila za igralca. Kristian Koželj je tako s pomočjo Janeza Vajevca vdihnil življenje odrski priredbi zgodbe o genialnem džezovskem pianistu Dannyju Boodmanu T. D. Lemonu Devetstotemu, ki nikoli ne zapusti čezoceanskega parnika in postane prava legenda.
Koželj je knjigi sledil zvesto, a ne suženjsko – nekatere odlomke je črtal, govorico in izrazoslovje pa rahlo prilagodil slovenskemu okolju. Četrto steno podre že takoj na začetku, ko občinstvo obvesti, da napovedan koncert žal odpade, v zameno pa zarotniško ponudi zgodbo, kar je v sproščenem kavarniškem vzdušju Vodnega stolpa v Celju delovalo zelo prepričljivo. Gre za intimno izpoved. Kakor da trobentač Max Tooney (v katerega se Koželj prelevi) pripoveduje na skrivaj samo izbrancem, ki so dovolj dovzetni za tako posebno in njemu ljubo osebnost. K tem občutku pa pripomorejo tudi skromna scenografija, temna kostumografija in pridušene luči.
Monolog izpade zelo pretehtan, saj ne krajša nekaterih zgodbenih podrobnosti (Toonyjeva morska bolezen, Mortonova zgodba), zato se kontekst širi počasi. Namesto tega izpusti nekatera ponavljanja (na primer o Devetstotevem strahu pred kopnim), zato ni naphan ali nabit, poudarki pa padejo na prava mesta. Stopnjevanje doseže svoj vrhunec v napetem, norem dvoboju med Devetstotem in »izumiteljem džeza«, pianistom Jellyjem Rollom Mortonom, ki hoče za vsako ceno dokazati svojo nadvlado.
Vzdušje gradi tudi spremljava odličnega 19-letnega pianista Aljaža Šumeja, ki se izkaže za poglavitni element spreminjanja dinamike monologa. Ker monologa ne spremlja nenehno, ne nastopi le kot pogrešljivi del ozadja, ampak dogajanje obarva, v nekem trenutku po ukazu oder zapusti in pusti, da klavir preglasi tišina, kakor je Devetstotega preglasila vojna, zato končna poanta udari še bolj. Skozi celotno predstavo se iskri od pristnega humorja, vendar pa je konec primerno melanholičen. Sploh ko se Koželj, sledeč didaskalijam, spremeni v Devetstotega in pove še zadnje besede, svoj poslednji, boleč monolog: »Jaz, ki se nisem mogel izkrcati s te ladje, sem se zato, da bi se rešil, izkrcal iz življenja.« Odlična predloga, ki ji je lahko pričujoča monodrama v ponos.
