Alen Prošić (po motivih filma Adelino življenje): #pornographia
Avtorski projekt hybridTheatra, v režiji Alena Prošića, prikazuje mladi individualistki, med katerima se splete močan erotični naboj, dve posameznici, ki se vsaka s svojimi vzorci iz preteklosti in bolečino znajdeta druga pred drugo. Navidez šibka in v lastno bolečino ujeta Adele (Maša Grošelj) in direktna, manipulativna Emma (Lara Vouk) provokativno pričneta igro zapeljevanja in izmikanja. Njuno srečanje ni naključno, prav tako ni naključen izbor motivike iz filma La vie d’Adèle (Adelino življenje), na katerem temeljita predstava in tekst, ki ga je priredil režiser sam. Prošić je Emmo in Adele pozicioniral drugo nasproti druge, tako da si neposredno strmita v oči, s tem pa vzpostavil zanimivo začetno sliko. Igralki pa z omenjene pozicije ustvarita erotično napetost, ki napove “koreografijo” predstave oziroma po režiserjevih besedah “radikalnega gledališkega teksta”.Tu in tam sicer zaživi, a vedno znova pade v nepovezan ritem in vodi v predvidljiv konec. Jezik zazveni mrtvo, saj ni konsistenten — iz pogovornega, ki bi bil v celoti bolj ustrezen, se neupravičeno transformira v knjižnega. Maša in Lara, kot Adele in Emma, pa sta v nasprotju z nespretno zastavljenim jezikom prepričljivi gibalno, ko stopata druga proti drugi, skoraj nevidno, kar lepo simbolizira distanco, izpostavlja individualizem in estetsko – v kombinaciji z intimno lučjo – doprinese produkciji.
V drugem delu naj bi se napovedana radikalnost upravičila, ampak spolni akt, ki ga izvedeta igralki, ne šokira. Kot nam je znano, smo bili v performativni umetnosti, predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja priča veliko bolj radikalnim praksam, kot so jih na primer izvajali dunajski akcionisti, Abramovićeva ali Beuys, kjer so umetniki izpostavljali svoja telesa, na odru občevali, postavljali sebe in druge v nevarne situacije – šokirali z vdorom realnosti in brezmejnosti. Zato javnost danes pričakuje več, pričakuje ekstrem, sploh kadar ustvarjalci napovedujejo radikalnost. Ampak za produkcijo, ki ni zastavljena performativno in je preprosto dramska predstava, kjer igralki prevzemata identiteto likov, vsekakor ni potrebe po intenzivnem radikalizmu in izpostavljanju telesa v kakršni koli obliki. Zato je psihologija likov, ki je izpostavljena in razdelana, kontradiktorna s spolnim aktom, ki sledi dramskemu dialogu med dekletoma. Bolje bi bilo, da bi se režiser temu izognil v celoti in se bolj posvetil dramskemu besedilu, ki bi zanimiv odnos dveh drugačnih, individualističnih Francozinj transformiral in postavil v slovenski družbeni prostor.
Igralki sta vsekakor suvereno odigrali vlogi Emme in Adele, prav tako je glasbeni vložek James Blakea Limit to your love atmosferično ustrezal. Konec je bil pričakovan, saj Adele po spolnem aktu Emmo zapusti natanko tako, kot je Adele zapustil njen bivši fant. Hladno, brez razloga, hitro. Tako Emma ostane ranljiva in gola na odru, Adele pa v njenih oblačilih suvereno prikoraka mimo gledalcev. Ideja, ki prikazuje ranjenega človeka, ki z intenco sadističnega užitka prizadene psihično bolečino drugemu, ki ga iskreno ljubi, je že nekoliko preveč izrabljena in nedorasla odnosu, ki so ga prikazali v filmu.
