Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Zapiski blazneža
Zapiski Blazneža je predstava Moving Music Theatre-a iz Bitole, ki je bila leta 2015 premierno uprizorjena v Makedoniji. Teater pod svojim krovom združuje opero, ples, avtorsko gledališko glasbo in glasbeno-dramske performanse. Tudi Zapiski blazneža je glasbeno-gledališka predstava, ki je, s kombiniranjem multimedijskega izraza in sodobne opere, prepričljiv odrski prikaz shizofrenije.
Performans temelji na istoimenski Gogoljevi pripovedi (1835), ki je njegova edina v prvi osebi zapisana zgodba, v formatu dnevniških zapisov. Uprizoritev se, v skladu s kratko zgodbo, shizofreniji ne posveča iz medicinskega vidika in je ne umešča v kontakt s širšo družbo, temveč se osredotoči izključno na posameznika in njegovo potrjevanje obstoja v svetu, v katerem je z vsakim dnem bolj izgubljen. Glavni (in na odru edini) lik Popriščin (Ozren Grabarić) je javni uslužbenec, ki v dnevnik vsakodnevno zapisuje svoje dojemanje sebe in okolice; opisuje svoje dolgočasne službene dolžnosti – šiljenje svinčnikov in prepisovanje dokumentov, pokroviteljski odnos svojega direktorja in podobne skice iz precej povprečnega življenja. V želji, da bi njegov obstoj veljal več, se v začetku zateka k splošnim in običajnim racionalizacijam, ki zmanjšajo vrednost lastnim neuspehom, a kaj kmalu njegova percepcija sebe in resničnosti postaja vse bolj fantastična in izključujoča z družbenimi normativi. Njegove obsesivne misli se sprva začnejo pojavljati v povezavi z direktorjem in kasneje z direktorjevo hčerjo, Sofijo; zapleta se v manične želje po izkazovanju ljubezni, ki je popolnoma nesorazmerna s pozornostjo, ki mu jo le tu in tam z bežnim pozdravom ali vljudnostno frazo nameni dekle. Igralec mojstrsko razvija lik, hkrati z zgodbo pa se menjavajo tudi različni multimedijski elementi, ki s svojimi efekti zelo natančno nakažejo bistvo in ne zaidejo v hermetično eksperimentiranje z metaforami, kot se v sodobnem teatru pogosto primeri. Direktor je podan prek videa ust ali oči na prenosnem ekranu, ki je tudi glavni scenski element; glasovi so popačeni in odmevajo, istočasno je prisotno poigravanje z različnimi glasbenimi elementi, glasnostjo in efekti, kar gradi atmosfero in podčrtuje čustvene note prizora.
Scenografija je minimalistična, pravzaprav sestoji zgolj iz ekrana in mizice/table, kar je zaradi doživetega pripovedovanja samo enega igralca primerno; gledalec si namreč večino dogajanja predstavlja sam. Grotesknost dojemanja in čustvovanja je še bolje izražena z igralčevim petjem, ki z jakostjo, slogom in mešanjem z navadnim govorom variira glede na suspenz – kadar na primer razlaga vsakdanje dogodke, uporablja govor, shizofrene epizode pa večinoma odpoje.
V končnem delu predstave je protagonist že v popolnem konfliktu z realnostjo in konča v psihiatrični ustanovi, prepričan, da je španski kralj. Performans je nevsiljivo vse bolj ganljiv, ker Popriškin v svetu ne vzbuja nikakršne empatije – zaradi svoje odklonskosti je odrinjen na rob in prisiljen prenašati skoraj mučilne ukrepe, da bi mu iz glave izbili »nezdrave« ideje.
Njegov konec je zanj sicer katarzičen, saj ga popačen um popelje nazaj domov, v okrilje svoje matere.
Enourna odrska ekstravaganca je izredno zanimivo pričevanje o mentalnem zdravju, ki kljub kolažu različnih medijev, petja in plesa ohrani koherentnost in jasnost. Ganljivo sporočilo se strne v Popriškinovi misli – »Želel bi samo vedeti, kdo ali kaj sem. Samo to, nič drugega.«
