Zehra Çırak: »Z umetnostjo lažje prenašamo svet in življenje v njem«

Zehra Çırak je nemška pesnica in pisateljica turškega rodu, ki je odraščala v Karlsruheju, od leta 1982 pa živi v Berlinu. Besedno umetnost je pogosto povezovala in prepletala z vizualno, predvsem v sodelovanju z možem, likovnikom in performerjem Jürgenom Walterjem. In tudi sicer je njena poezija polna slikovitih podob, s katerimi upoveduje svojo pesniško intimo ter vzpostavlja stik z okolico, z vidnim in nevidnim obstojem stvari in bitij. Objavila je osem knjig lirike in kratke proze, že petnajst let pa vodi tudi literarne delavnice na šolah in univerzah. Med drugim je prejela nagrado Friedricha Hölderlina (1993) in nagrado Adelberta von Chamissa (2001).

V vaših pesmih se ponavljajo motivi, ki izražajo duhovno povezanost z naravnim svetom, »moliti« denimo pomeni »govoriti z zvezdami«, pišete tudi o povezanosti z luno, soncem, pa ne le z nebesnimi znamenji, ampak z naravo in prostori, z barvami in tišino. Vsaka umetnica skozi čas in ustvarjanje razvija svoj glas in nabor podob, h katerim se pogosto vrača – kako ste vi prišli do svojih?

Pogosto je težko oziroma, bolje rečeno, neprijetno lastna besedila razlagati enoznačno ali ponuditi nekakšna navodila za njihovo interpretacijo. Večinoma pišem o radostih in grozotah medčloveških odnosov. Pomembno se mi zdi, da z menjavanjem perspektive opazujemo svet in ljudi v njem. Majhne zgodbe v velikem svetu ali velike drame v majhnem svetu. Pri tem se rada vživim tudi v obstajanje stvari v naravi ali predmetov: kako je biti drevo, hiša, neko stanje, barva, ton ali občutek. In ko se pogovarjam z luno ali zvezdami in temu rečem molitev, zame to ni nič duhovnega, temveč nekaj povsem pragmatičnega – prav tako kot pogovor z neko osebo, predmetom, živaljo, samo seboj ali višjim bitjem.

V pesmi »Pokrajina v meni« beremo zveze, kot so »jezik kot slika« in »podoba besede«. Vaše pesmi so pogosto zelo slikovite in v njih se, kakor vizualne podobe v slikarstvu, pojavljajo motivi in ‘besedne podobe’, ki vzbujajo asociacije in čustvene odzive, čeprav bi težko rekli, da v kontekstu celote pomenijo eno samo stvar. Kako torej doživljate povezavo med likovno umetnostjo in poezijo? Kako pomembna je vizualizacija v poeziji, so slikovite podobe nekaj, kar je poeziji imanentno? Bi lahko rekli, da je pesnica slikarka z jezikom? 

Od samega začetka svojega pisanja sem si želela ustvarjati jezikovne podobe, v katerih ima lahko vse in vsakdo svoj glas. Da, pesnik je lahko slikar z jezikom. Lahko je glasbilo ali ples. Lahko je misel, ki se pojavlja v najrazličnejših oblikah in se z njimi izmenjuje. V pesmi »Pokrajina v meni« pustim, da v domišljiji zaživi veselje ob tem, da sem gora, drevo in tako naprej.

V preteklosti ste se tudi konkretno ukvarjali s prepletanjem besedne in vizualne umetnosti. Kakšen je (bil) učinek takšnega prepleta, na kakšen način se besedna in vizualna umetnost med seboj oplajata, kaj druga drugi doprineseta? Ali si tudi kaj odvzameta?

Kot vam je verjetno znano, sem več kot 32 let, vse do njegove smrti (od leta 1982 do 2014), v Berlinu živela in delala s svojim možem, likovnim umetnikom Jürgenom Walterjem. Tako je nastalo zelo veliko pesmi in besedil ob njegovih slikah in objektih. Torej jezikovnih podob, ki so nastajale na isto temo. Nikoli pa niso bile to zgolj medsebojne preslikave. Šlo je za sodelovanje, ki sva ga skupaj predstavljala na razstavah in v knjigah. Vedno so bili najprej objekti, jaz pa sem nato iz svoje perspektive pisala o njih. To je bil zame velik in čudovit vir navdiha. Kot pesnica sem s svojo domišljijo pogosto navdihovala kiparja, nato pa je mene še naprej navdihovalo dokončano umetniško delo – objekt. Tako sva drug drugega bogatila, ne da bi si pri tem karkoli odvzemala. Pri tem je lahko vsak po svoje, z lastno redukcijo, pri delu drugega nekaj dodal ali odvzel.

V pesmi »Kraji« bralca hiše »prijazno vabijo da vstopiš / iz gotove zunanjosti / v nesluteno notranjost / Šele takrat je spečega mesta / dnevna mora napolnjena z videnjem«. Te verze bi bilo mogoče brati tudi kot misel o globljem motrenju sveta, o pogledu onkraj tistega, kar je vidno in gotovo. In nasploh je za umetnost vstop v nesluteno notranjost ključen. Na kakšen način je umetnikovo motrenje sveta drugačno? Kako vi opazujete svet skozi prizmo poezije?

Pogled na svet skozi prizmo poezije, kot temu pravite, ni vedno lahka ali vesela naloga. Nasprotno, človek se pogosto trudi biti vesel pesimist. Ali optimističen realist, ki ima pred očmi okrutnost sveta – okrutnost, ki je žal vedno obstajala in vedno bo obstajala. Vse bolj občutimo tudi naraščajoče pomanjkanje empatije v svetu.

V prej citirani pesmi »Pokrajina v meni« se pojavi tudi »jaz« in vsakič, ko se ponovi, manj je naključen, bolj je v kontekstu celote trden in odločen, celo pomemben: »jaz / jezik kot slika / jaz / podoba besede«. Če je pesnica slikarka z jezikom, ali je predvsem slikarka avtoportretov? Na kakšen način se »jaz« vpisuje v vašo poezijo, se skoznjo osmišlja ali reflektira, išče svoj prostor v svetu? Kdaj in kako ta jaz postane univerzalen?

Da, vedno pišem z nekim trdnim jazom, s tistim, kar čuti, kar je, in se tega iz srca veseli. Jaz v mojih besedilih je zamenljiv. Pogosto je fiktivni sogovorec. Včasih sem to jaz sama. Zame pisanje živi skozi refleksijo, še posebej skozi samorefleksijo.

V zadnjem času raziskave vsakič znova kažejo, kako vse manj ljudi bere, posledično so se ljudje tudi vse manj zmožni vživeti v druge in kritično razmišljati. Verjetno lahko tudi na ta račun skrajno desne stranke dobivajo na veljavi, kot se je v Nemčiji pred kratkim pokazalo z zmago stranke AfD v Saški-Anhalt. Kakšna je vloga umetnice v takem svetu? Ima umetnik še kakšno družbeno vlogo onkraj omejenega kroga ljudi, ki poezijo spremlja, ki jo bere in obiskuje pesniška branja in pesniške festivale?

Svetu in ljudem z umetnostjo ni mogoče zagotoviti boljšega sveta. Lahko pa z umetnostjo lažje prenašamo svet in življenje v njem. Srečanje ljudi, ki skupaj uživajo v umetnosti in literaturi, ki berejo pesmi na glas ali jim prisluhnejo, je nekaj čudovitega in povezovalnega. Skupaj lahko počnemo toliko hudih, zlih, nespokojnih stvari. Kako lepo je vendar vedeti, da še vedno obstajajo možnosti in ljudje, ki se srečujejo, da bi skupaj počeli nekaj lepega in mirnega.

Zadnjih nekaj let je neizpodbitno pokazalo, da živimo v negotovih časih. Vsak dan smo obdani s slabimi novicami o tem, kako nekje »drugje milijoni / skoraj živijo in gotovo / umirajo od lakote ali vojn«, istočasno pa nas na vsakem koraku spremljajo oglasi, katerih cilj je le dobiček. In v tem svetu ustvarjamo poezijo – poezija pa ima še vedno to moč, da se najhitreje odzove na družbeno dogajanje. Kaj torej pomeni v sodobnem svetu, v katerem te brez povoda »zasujejo z odgovori«, »na ves glas molčati« in kaj želja postati »neslišna lučka«, kakršne so zvezde?

Ko sem med ljudmi, še posebej med prijatelji ali z družino, opažam, da se o vsem ne moremo več tako preprosto pogovarjati, ne da bi bili deležni agresivnih odzivov ali pa bi sami začeli gojiti agresivne misli. Zato je moja vaja v takšnih situacijah predvsem molčati. Takrat opažam, kako se sama trudim poslušati drugače, z manj predsodki in jeze, hkrati pa čutim, kako se tudi drugi trudijo na stvari pogledati drugače. Zato želim pri nekaterih stvareh »na ves glas molčati«, pri drugih pa na ves glas povedati, da nekaj ni v redu ali da je popolnoma nesprejemljivo. Toda tu se že spet pojavi interpretacijski črv, ki ga sploh ne maram, in se nekam zarije. Kovinski črv, ki trči ob les. Ali lesni črv, ki se zaleti v kovino.

V teh časih pa živijo tudi mladi ljudje in, morda še pomembneje, v teh časih odraščajo in svet spoznavajo. Med drugim vodite literarne delavnice na šolah in univerzah, torej veliko delate s kreativnimi mladimi ljudmi, ki svet spoznavajo tudi skozi poezijo. Kako mladi danes doživljajo poezijo? Na kakšne načine jim jo približate?

Delo na literarnih delavnicah z učenci ali odraslimi je zame naloga, pri kateri želim še posebej spodbujati omenjeni premik perspektive in z njim povezano negovanje empatije. Delo z mladimi pomeni tudi, da se od njih nekaj naučiš, medtem ko jim poskušaš nekaj dati. Naj bo to želja po raziskovalnem potovanju vase, skozi oči drugega. Možnost, da sebe spoznaš na nekoliko drugačen način. Pri tem upam, da bom lahko omejila splošni nezdravi egoizem. S pomočjo lastne domišljije in z lastnimi besedami napisati nekaj, česar ni treba vsakomur razumeti.

Uredila in lektorirala: Eva Ule