Vinko Möderndorfer: »Če hočeš biti všečen bralcem, ne moreš biti iskren v svojem pisanju.«

Vinko Möderndorfer je eden najpomembnejših in najbolj vsestranskih slovenskih ustvarjalcev. Poznamo ga kot pisatelja, pesnika, dramatika, esejista, gledališkega, televizijskega in filmskega režiserja. Za svoje delo, s katerim nagovarja vse generacije, je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada ter Grumovo, Rožančevo, Župančičevo in Ježkovo nagrado. Letos je pri Cankarjevi založbi izšla njegova zadnja pesniška zbirka Čuvaj sna. Hkrati je tudi osrednji slovenski gost (t. i. slovenski avtor v središču) letošnjega jubilejnega, 35. festivala Vilenica. Ob tej priložnosti sva se pogovarjala o slovenski kulturi in književnosti, njegovem delu in drugih raznorodnih življenjskih vprašanjih.

Dogajanje na letošnji Vilenici zaradi izrednih razmer, ki so nam vsem še kako dobro znane, prvič poteka v virtualnem okolju. Ta spletna festivalska izkušnja je verjetno neoznačen teren tudi za vas, ki imate sicer za seboj že kar nekaj, skromno rečeno, literarnih dogodkov. Kakšno je vaše mnenje o premiku Vilenice in drugih književnih prireditev na medmrežje? Gre bolj za trenutno nujno zlo ali bi to lahko predstavljalo korak naprej pri popularizaciji leposlovja pri nas? Je širša dostopnost to, k čemur bi lahko v prihodnje stremeli ali vseeno pretehta pristnost dogodka »v živo«, ki tako umanjka?

Srčno upam, da je to samo začasna rešitev. Seveda nimam nič proti medmrežju, mislim, da je to velika pridobitev za človeštvo, hkrati pa tudi nevarnost. Nevarnost zaradi množice lažnih informacij. Ne smemo popolnoma verjeti podatkom, ki jih dobimo na medmrežju. Kar se tiče raznoraznih videokonferenc in prenosa dogodkov zgolj po medmrežju, pa sem zelo skeptičen. Živ človeški odnos, ki smo mu priča s svojo živo prisotnostjo, je najpomembnejši. V virtualnem prenosu dogodka smo prikrajšani za življenje. Poslušati pesnika, kako bere svoje verze in sedeti dva metra stran od njega, ne more zamenjati noben dogodek v virtualnem okolju. Ljudje smo živa bitja, ko nas prenesejo na splet, v virtualni svet, nismo več živi. Naša živost je postala virtualna novica. Morda tudi lažna.

Pogosto poudarjate zanemarjanje pomembnosti slovenske književnosti s strani politične elite in »klavrno životarjenje« slovenskih literatov. V zadnjih mesecih je vlada ponovno napovedala finančne reze na področju kulture v okviru epidemijskega proračuna. Kaj to pomeni za slovensko književnost? Kako naj bi samozaposleni v kulturi preživeli to krizno obdobje, kako se z njim spopadate vi?

Najprej naj Vas popravim, kakšna politična elita neki! Nenadarjeni podpovprečneži, Svetlana Makarovič bi jim rekla slovenceljni, katerim je v treh desetletjih uspelo poprimitiviti slovenski parlament in zdaj delajo zgolj zase in za strankarske koristi.

»Trenutna oblast dobro ve, da slovenski umetniki niso njeni politični podporniki.«

Kako se jaz spopadam s preživetjem v kriznem obdobju? Mislim, da je moje najbolj kreativno obdobje na nek način že za mano. Zato me sploh ne skrbi zase. Sem kar solidno preživel svoj kreativni vek. Za svoje literarno delo sem bil sicer povprečno slabo plačan, tako kot večina slovenskih pisateljev, pravzaprav me je minulih štirideset let ustvarjanja preživljalo gledališče. Groza pa me je, ko vidim, v kakšno bedo so potisnjeni slovenski ustvarjalci. Ne razumem, kako je oblast lahko tako zelo neobčutljiva in slepa za socialno stanje slovenskih umetnikov. Ne morem si drugače razložiti finančnih rezov v kulturi, ki je v resnici že dolgo časa podhranjena, kot nekakšno poniglavo oblastniško maščevanje. Trenutna oblast dobro ve, da slovenski umetniki niso njeni politični podporniki. Dobra umetnost nikoli ne zagovarja totalitarizma, pač pa svobodo. Ne podpira sovraštva, sovražnega govora in topoumnosti, temveč svobodnega in kritičnega duha. Zato nikakor ne more biti na strani oblasti, vedno je njena opozicija.

Vsi skupaj smo lahko zaskrbljeni za stanje slovenske umetnosti in kulture in za socialno stanje umetnikov, pa ne samo zaradi korone, predvsem zaradi politike, ki korono na vse načine izkorišča za kastracijo kulture. Ampak umetnost je trdoživa in umetniki tudi. Preživeli bomo.

Zgodba, vključena v festivalski zbornik letošnje Vilenice (Ne morem se več spomniti, kakšne barve oči je imela moja mama), krasno ilustrira razdvojenost sodobne družbe med tradicionalnimi vrednotami na eni in kritičnim premislekom slednjih na drugi strani. Protagonist tako zavrača četrto božjo zapoved – Spoštuj očeta in mater – v prepričanju, da si morajo starši, tako kot vsi drugi ljudje, naše spoštovanje zaslužiti. Toda tu gre za spoštovanje, vi pa poleg spoštovanja v svojih delih zelo radi obravnavate tudi tematiko/problematiko ljubezni. Brezpogojno spoštovanje torej ne obstaja, to bo kar držalo, kaj pa brezpogojna ljubezen? Verjamete vanjo? Na kakšen način in v katerem pogledu bi bila lahko, morda, ljubezen brezpogojna?

Težko vprašanje. Včasih se mi zdi, da težko verjamem v ljubezen, kaj šele v brezpogojno ljubezen. Ljudje so prepričani, da je materinska ljubezen brezpogojna, pa tudi to ne drži vedno. Družba si želi, predvsem družba, ki temelji na religioznih temeljih (ne samo na krščanstvu), da bi človek brezpogojno verjel v nekatere vrednote. Najbolj v religiozne, ki jih enačijo z etičnimi (to ni čisto res, ni vsaka religija etična). Takoj za njimi so vrednote, ki jih pred človeka postavlja država. Oblast, ki teži k totalitarizmu, prisega na domoljubje, na kult nezmotljive osebnosti. Kapitalizem pa zahteva brezpogojno vero v privatno lastnino … Ampak človek si brezpogojno vero in brezpogojno ljubezen do česarkoli in do kogarkoli izbira sam in svobodno. To ni anarhistično pojmovanje sveta. Nikakor! Moramo pristajati na določene zakone, na družbene dogovore, saj brez tega družba ne more funkcionirati. Ni pa nam treba pristajati na brezpogojnost. Še najmanj na brezpogojno ljubezen.

»Brezpogojno ljubiti ne pomeni ljubiti večno.«

Priznam, da sem v življenju nekajkrat doživel občutje brezpogojnosti. In to prav v ljubezni. Zaljubljenci brezpogojno ljubijo. Ampak ljubezen ima različne oblike trajanja. Zaljubljenost ne traja dolgo. Ljubezen se spreminja. In s tem se spreminja tudi njena brezpogojnost. Brezpogojno ljubiti ne pomeni ljubiti večno. Kadar doživimo ljubezen, smo obžarjeni s posebno zamaknjenostjo, v kateri smo brezpogojni. Tudi ljubezen do nekaterih vrednot je lahko brezpogojna. Brezpogojno so ljudje ljubili domovino in svobodo – in so zanjo brezpogojno dali svoje življenje.

V našem življenju obstajajo trenutki brezpogojnosti, ki so dragoceni in so velikokrat povezani tudi s srečo. Ja, občutje brezpogojnosti je lahko občutje sreče. Za katero pa vemo – sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam, kot je davno tega zapisal tovariš Kardelj. 

Letos ste bili s knjigo esejističnih besedil Ljudomrznik na tržnici nominirani za prvo Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo v slovenskem jeziku. Kot nekdanji predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada ste znani po svojih odmevnih govorih na odru Cankarjevega doma in ostrih besedah, namenjenim oblastem. Ste od slovenske javnosti pričakovali tako pozitiven odziv na opozarjanje o napakah doline šentflorjanske in njenega odnosa do umetnosti? Se vam zdi, da to pomeni, da se narod prebuja?

Predvsem nisem z užitkom pripovedoval vsega tistega … Nisem človek, ki bi užival v javnem nastopanju. Sem bolj ljudomrznik. Ampak včasih se v življenju znajdeš v položaju, ko pač moraš. Moraš nastopati, moraš nekaj povedati … In če že moraš, potem je bolje, da nisi politično korekten, ampak da poveš, kar misliš.Samo to sem storil. In ni se mi zdelo, da govorim nekaj, česar ljudje ne bi vedeli. Ljudje, ki jim kultura in umetnost dosti pomenita, so tisto, kar sem povedal, itak že vedeli. Da gre slovenski umetnosti in kulturi slabo. Da je zelo podhranjena, zelo potisnjena na obrobje življenja. Da je politika kulturo in njeno državotvorno naprezanje izdala, da je ne potrebuje več, da jo hoče izbrisati, kot nekaj nepotrebnega in škodljivega, kot nekaj, kar samo požira denar … In tako dalje. Kar pa se tiče prebujanja naroda … Slovenski narod je prebujen. Že dolgo.V preteklosti smo si izborili svobodo, z bojem in uporom smo poskrbeli, da nas niso izničili, iztrebili, v najpomembnejši odločitvi dvajsetega stoletja smo se postavili na pravo stran in tudi zaradi tega smo lahko na koncu ustvarili svojo državo. Zdaj ne smemo zaspati. Niti zadremati ne smemo. Svoboda, država … vse to človeku ni dano enkrat za vselej. Za vse se je treba kar naprej boriti. Če bomo zaspali, nas bodo do konca pokradli in zasužnjili. In to ne tujci, naši lastni ljudje nas bodo. Žal je tako, da so Slovencem največji sovražniki prav Slovenci.

»Slovenski narod je prebujen. Že dolgo.«

Ne prebujenost, pač pa borba, neprestana borba … Zavedanje prav tega morda malce pogrešam. Predvsem pri mlajši generaciji.

Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi izšla vaša nova pesniška zbirka Čuvaj sna, v kateri se ponovno lotevate vam ljube in znane tematike – človeške dvojine. Kaj lahko bralec od zbirke pričakuje? Najdemo v njej podoben odnos do ljubezni in partnerskega odnosa kot v vaših prejšnjih zbirkah ali je ozračje tokrat drugačno? Kako to, da ste se odločili za odmik od forme soneta, ki vam je bila tako ljuba zadnjih nekaj let?

Mislim, da na to vprašanje lahko najlepše odgovori pesem:

SKOPNI

skopni aplavz podoba

publika v dvorani skopni

objem poljub roka na prsih na bokih

skopnijo sence na steni

pesem skopni na ustnicah in dež in rosa

na oknu na steklenici po grlu skopni

omama na soncu skopni telo ime na vratih

ko odnesejo po zavitem stopnišču

tisto kar je ostalo

skopnijo koraki

besede zamrznejo v zraku se razbijejo nevidno

padejo na asfalt kot steklene

kroglice bla bla bla

skopni leporečje

tvoja roka na mojem čelu

vonj blizu ustnic okus še bliže dihanju

oči barva pomembna misel najbolj

pomembna knjiga položaj trenutek

vzhičenja v temi gledališča

v jedru telesa droben hip kot steklena

kroglica prozorna kot kri dragocena bla

bla bla bla

vse skopni

še najmanj sneg

Če postavimo ob bok vašo prvo pesniško zbirko, Prodajalno slik iz leta 1976, ter letošnjega Čuvaja sna, v čem, mislite, se najbolj razlikujeta? Kdo je današnji Vinko Möderndorfer kot pesnik v primerjavi s tistim izpred dobrih štirih desetletij?

Zbirki se najbrž ne razlikujeta prav dosti. Napisal ju je isti človek.

V štiridesetih letih se nisem kaj dosti spremenil. Morda sem nekaj doživel. In doživetja dopolnijo naše dojemanje sveta in življenja … Še vedno pa sem isti človek. Nebogljen in neroden v ljubezni, neumen in naiven v umevanju sveta, tudi političnega, kronično nagnjen k ponavljanju istih napak … Morda imajo moje pesmi danes več besed, kot so jih imele pred štiridesetimi leti, morda so po nepotrebnem celo bolj zapletene  … Ampak na koncu … še vedno sem krhek in ranljiv pod srajco in neskončno začuden pred vsemogočnostjo besede.

Med prebiranjem komentarjev vaših del sem nekoč zasledila stavek, v katerem avtorica besedila vaše pisanje v sonetni formi pri Kot belo, kot ljubezen imenuje »obrtniško«. V njenem tonu je jasno razvidno, da gre za kritiko, a se sama s tem ne morem strinjati. Kakšno je vaše mnenje o pesniškem poklicu ter vašem poetičnem udejstvovanju? Gre za poduhovljeno umetniško izkušnjo, rojeno iz navdiha, ali je poezija, umetnost, navsezadnje na nek način vendarle tudi – obrt?

Ne poznam tega besedila. Ne prebiram kritiških odzivov na moje delo. Kar koli bi rekel, bi pomenilo, da se zagovarjam. Nimam se za kaj zagovarjati, nimam kaj razlagati. Pesem pove vse. Nekomu več, nekomu manj. Če je pesem zgolj obrtni izdelek, potem nikomur ne pomeni nič. Sicer pa: Kaj me briga!

Kako se spopadate s populističnimi težnjami v umetnosti? Je mogoče biti avtentičen in hkrati stremeti k všečnosti?

Kako se spopadam s populističnimi težnjami v umetnosti? Tako da nikoli ne razmišljam, da bi pisal tako, da bi bilo bralcem všeč. Če hočeš biti všečen bralcem, ne moreš biti iskren v svojem pisanju. Biti všečen pomeni avtocenzuro, ki pa je smrt za ustvarjalca.

Pisanje je razgaljanje. Razgaljanje sveta, družbe … Predvsem pa samega sebe.

V nekem intervjuju ste dejali, da so/smo pesniki »v tem divjem času, ko ni več časa, vedno bolj tudi edini bralci poezije«. Zakaj, mislite, je poezija še vedno (ali spet) tako manjšinsko cenjena umetnost?

Zaradi sveta, ki je naravnan zgolj v tekmovanje, v pridobivanje materialnih dobrin, ki so postale edina vrednota. Etičnih vrednot ni več. Nekam so potonile. Zamenjala jih je laž, lažna novica, demagogija … Poezija se je umaknila, ni izginila, umaknila se je, ker se modrejši pač umakne in počaka 🙂 … Umaknila se je zaradi strašnega in divjaškega časa, ki ljudi sili v neprestano hitenje, v površno in površinsko dojemanje vsega …

Čas, v katerem živimo, nam ne dovoli razmisleka. Ne želi, da ljudje razmišljajo, da se za trenutek ustavijo. Poezija pa je zaustavljen trenutek. Zgoščen kristal časa je, ki si ga moraš pazljivo ogledati, šele potem se ti lahko vtisne v dušo.

Beseda bo spet dobila svojo vrednost. Poezija bo spet vodilo ljudem. Luč na koncu tunela.

Pravite, da ustvarjate iz biološke in eksistencialne nuje. V kolikšni meri je za vas ob tej nuji pomembna priložnost za objavljanje, deljenje vašega ustvarjanja? Bi ta nuja še vedno obstajala na enak način, če bi morali vselej ostati edini bralec svojih lastnih del, edini, ki bi sploh vedel za njihov obstoj?

Če bi bil obsojen na to, da bi moral biti edini bralec svojih del, ne bi več pisal. Res je, da želim pisati tako, kot si želim brati, in res je, da se pri pisanju ne trudim ugajati splošnemu okusu … pa vendar vseeno upam, da obstaja še nekdo, ki misli tako, kot jaz, ki ima podoben bralski okus, ki ga zanimajo podobne reči … Če tega drugega bralca ne bi bilo, ne bi pisal. Ampak najbrž tudi živeti ne bi hotel več.

Če torej zaradi odsotnosti bralca ne bi pisali (in bi vseeno živeli), s čim bi se preživljali? Kaj bi počeli, poklicno, če ne bi mogli biti ustvarjalec, kulturnik?

Bil bi učitelj. Najbrž bi poučeval in preučeval zgodovino. Kar pomeni, da bi se na nek način še vedno ukvarjal z zgodbami. Samo, da zgodbe ne bi bile moje. In bil bi bralec. Dober in temeljit bralec.

V vaših delih, tako v poeziji kot v dramatiki in prozi, živi vaša prezenca včasih kot otrok, drugič kot mladenič, zrel moški, kdaj tudi ženska. Verjamem, da kot večina avtorjev pri ustvarjanju svojih protagonistov izhajate iz sebe in svojih lastnih doživljanj sveta. Kako vam uspeva v sebi hkrati ohranjati pri življenju toliko različnih vitalnih energij? Od kod črpate navdih za ženskost?

Prepričan sem, da je ustvarjanje v resnici vživljanje. Aristotel pravi, da je pri ustvarjanju pomemben  mimesis, kar si narobe razlagamo kot posnemanje. V resnici gre za vživljanje. Pri človeku, ki ima ustvarjalni dar, se ta dar izraža skozi sposobnost vživljanja. Podobno kot to počnejo igralci, ko se vživijo v situacije, v katerih še niso bili, v reakcije, ki jih niso poznali, in tako ustvarijo nov svet in novega sebe, ki je izmišljen, pa vendar resničen, ker je dobil življenjski prostor in prepričljivost v njihovem telesu.

Mislim, da pisatelj počne podobno. Ima sposobnost, da se vživi in vživlja, potem pa to poskuša z besedami izraziti.

Prepričljivo vživeti se v mater, ki ji je tovornjak pred njenimi očmi zmečkal otroka, ni samo stvar trenutnega navdihujočega vživljanja. Saj imamo opravka z množico zapletenih čustev in reakcij … Če hočemo prepričljivo napisati takšno situacijo, moramo znati opazovati, razmišljati, tudi raziskovati, zbirati podatke, medicinske, psihološke, v svoji glavi moramo uskladiščiti vrsto podobnih prizorov in slik … na koncu pa moramo vse to pozabiti, da bi v nas organsko dozorela in se godila zgodba in da bi se lahko med pisanjem vživeli vanjo.

In potem to napišemo. Kot v nekakšnem transu. V resnici je tako preprosto. V resnici je tako komplicirano. 

Če ni skrivnost, kaj ustvarjate trenutno?

Nič.

Tole zadnje vprašanje, upam, da mi ne zamerite, je (to lahko priznam) namenjeno predvsem meni. Zanima me: kaj brati? Katera dela priporočate v branje nekomu, ki mu je všeč vaše pisanje, pa bi si rad razširil literarna obzorja s knjigami, ki so vam pri srcu in na vas pustile vtis? V resnici sprašujem, kot otrok: »Imate najljubšo knjigo?«

Težko se spomnim, kaj vse sem prebral, ko sem se v mladosti oblikoval v pisatelja. Bral sem veliko. Vse.

Predvsem pa sem včasih prebral vsako knjigo do konca. Danes berem samo dobre knjige. Nimam več časa za slabe.

Katera knjiga pa je dobra? Tista, ki ima dober prvi stavek. Ni jih veliko. 🙂

Moja najljubša zgodba je Sofoklesova Antigona.