8. 9. 2021 / Literatura / Recenzija

Vinko Möderndorfer: Za isto mizo (Tri komedije)

Založba: Litera
Leto izida: 2020
Spremna beseda: Tone Partljič
   

»Komedijo razumem bolj kot satiro, da skozi humor kaže na napake družbe, značajev in vsega. Zdi se mi, da je komedija prav poklicana za kritiko, tudi svetovna literatura zagotovo dobro komedijo razume kot kritično umetnost. Lahko je tudi zabava, ampak mene zgolj zabava ne zadovolji,« pravi Möderndorfer v enem od intervjujev, njegove besede pa zagotovo odzvanjajo tudi v knjigi Za isto mizo, ki je pri založbi Litera izšla leta 2020. V knjigi se nahajajo tri komedije – Grenlandija, za katero je dramatik leta 2016 prejel nagrado žlahtno komedijsko pero, Za isto mizo in Facebook Feniksi. V vseh treh delih Möderndorfer poskuša skozi humor in satiro družbi nastaviti ogledalo ter jo opozoriti na pomanjkljivosti in napake, predvsem pa na brezno, proti kateremu s svojimi čedalje izrazitejšimi vrednotami vedno hitreje brzi.

Vinko Möderndorfer je sodobni slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, filmski in gledališki režiser ter esejist, ki s svojo izjemno ustvarjalno kondicijo posega v vse smeri umetnosti in ustvarja najrazličnejša dela. Ob mladinski književnosti, kratkih zgodbah in izraziti pesniški produkciji pa ga mnogi še vedno najbolje poznajo po njegovih dramskih besedilih, natančneje po komedijah. Slovenska literarna stroka ga skupaj s Tonetom Partljičem uvršča med najuspešnejše slovenske komediografe ter ga postavlja ob bok Linhartu in Cankarju. Takšna oznaka je laskava za marsikaterega ustvarjalca, v delu Za isto mizo pa jo Möderndorfer zagotovo ponovno upraviči.

Komedije v knjigi Za isto mizo skupaj ne tvorijo vsebinske celote, a vseeno med branjem lahko ujamemo rdečo nit, ki se vije skozi celotno delo. To so družinski odnosi in z njimi povezano vprašanje resnice ter pozabljanja. Tematika je prvič nakazana v komediji Grenlandija, kjer ženska, ki ima v drami vlogo nekakšne povezovalke, pravi: »Kot vidite, ljudje pozabljamo marsikaj. Pozabljamo, kaj smo obljubili, kaj smo prisegli. Pozabljanje je postalo nekakšen nacionalni šport. Pozabimo, da imamo ženo, da imamo moža, pozabimo na zaupanje, ki smo ga zaobljubili, pozabimo na sina, na hčerko in se potem, kadar nam pač ustreza, nanju spet spomnimo. Ne samo da pozabimo, celo pozabimo, da smo pozabili. In za svoje pozabljanje nikoli nismo krivi. Kajti mi imamo pravico pozabiti, drugi pa ne.« Pozabljajo tudi liki v komediji Za isto mizo, predvsem Ivan, ki ne kot mož ne kot predsednik vlade ni izpolnil svojih pričakovanj in dolžnosti. Odnosi, družinski in prijateljski, so polni bolečine, a se zaradi strahu pred samoto in neodobravanjem okolice posamezniki odločijo, da bodo v njih vztrajali. S skrhanimi odnosi se srečamo tudi v zadnji komediji Facebook Feniksi, kjer družina zapusti in pozabi mamo Majdo ter se nanjo spomni šele, ko iz njenega bančnega računa začnejo mesečno izginjati večje vsote denarja. V skupno tematiko družinskih in medsebojnih odnosov je Möderndorfer s pomočjo komike odlično vpletel še širše probleme današnjega sveta, ki glasno kličejo po rešitvah. Tako se v komedijah Grenlandija, Za isto mizo in Facebook Feniksi med drugim spretno ukvarja z vprašanji tajkunstva, starejšega prebivalstva, univerzitetnega izobraževanja ter družbenih omrežij.

V otvoritvenem delu Grenlandija se srečamo s šestdesetletno gospo Ano, ki živi v upokojenskem domu, kar ji očitno ni po godu. Za svojo nesrečo krivi hčer in jo kaznuje tako, da pred njo hlini naglušnost ter dementnost. Komedija se zaplete ob prihodu vnuka Matija, ki potrebuje njeno pomoč – znašel se je v finančnih težavah, zato bi rad svoje premoženje za kratek čas prepisal nanjo, ko pa se stvari umirijo, mu bo denar, nepremičnine in zbirko rolexov vrnila nazaj. V komičnem razpletu se babica odloči vnuka prelisičiti, denar obdrži zase in se s prijatelji odpravi na Grenlandijo. Pri bralcih (oz. gledalcih) je smeh dosežen predvsem z značajsko komiko, ki izvira iz statusa posameznih likov. Pohlepni in nesamostojni tajkun Matija, preračunljivi odvetnik Miroslav, Matijev oče, ter nesposobna dacar Darko in referent Fredi iz davčne uprave dosežejo, da sleherni Slovenec spozna karikaturo oblasti, ki jo je komediograf želel prikazati.

DACAR DARKO: Začnimo kar s tole hišo. Prodali jo bomo na dražbi. Danes pa bomo pritisnili pečat nanjo.

MIROSLAV PEČENKO: Prepozno.

DACAR DARKO: Kako?

MIROSLAV PEČENK: Ne morete moji stranki vzeti nečesa, kar ni njegovo.

DACAR DARKO: Tale hiša …

MAMA ANA: … je moja.

MATIJA: Ja, babičina je.

MIROSLAV PEČENKO: Izvolite papirje. Vse podpisano. Celo že vknjiženo. Podpečateno. Zemljiški dolg. Upam, da vam ni treba razlagati, kaj je to zemljiški dolg.

REFERENT FREDI (razočarano): Spet sva prepozna? Danes že tretjič.

V drugi komediji, Za isto mizo, s podnaslovom gostilniška komedija, se na večerji zberejo štirje prijatelji ali, bolje rečeno, znanci, zakonci Ivan in Majda ter Aleks in Geca. Bralec hitro spozna, da si prijatelji, kot se radi kličejo, niso naklonjeni, da so si nasprotujoči v razmišljanju in idejah, v načinu oblačenja, govorjenju ter službenih položajih. Prav tako začutimo, da odnosi, ki se navzven kažejo kot popolni, to niso, predvsem zakon Ivana in Majde, ki se razkrije kot zafrustriran odnos, poln trpljenja in nezvestobe. Na koncu večerje je že prej razkrhano prijateljstvo popolnoma uničeno, a se bo zavoljo strahu in oportunizma nadaljevalo. Komedija Za isto mizo na več mestih prehaja že v grotesko oziroma črno komedijo, smeh je sicer še vedno prisoten, a ni več sproščen. Ob vsakem popitem kozarcu vina so besede bolj pikre, na trenutke celo vulgarne, in bralec lahko v zraku hitro začuti napetost ter nelagodje, ki visi nad navzočimi.

Iván se vidno razburi.

IVAN: Gospodična, a vi sploh veste, s kom se pogovarjate?!

STREŽNO OSEBJE: Vem. Pa sem neobčutljiva.

Iván vstane od mize.

IVAN: So vas tako učili v gostinski šoli?!

STREŽNO OSEBJE: Nisem hodila.

IVAN: Potem je pa vse jasno!

STREŽNO OSEBJE: Filozofija.

IVAN: Kaj?

STREŽNO OSEBJE: Doktorat iz Kanta. Immanuel Kant, Kritik der praktischen Vernunft.

ALEKS: O! Kolegica!

STREŽNO OSEBJE: Potem pa še antropologija. Claude Levi-Strauss, Strukturalna antropologija.

IVAN: Hvala bo zadosti.

STREŽNO OSEBJE: Tudi doktorat.

GECA: Jaz pa iz predšolske vzgoje. Ne doktorat. Samo strokovni izpit. Nižja stopnja. Za vrtce.

IVAN: Lahko greste!

STREŽNO OSEBJE: Zdaj sem pa že deset let strežno osebje.

IVAN: Hvala, gospodična.

STREŽNO OSEBJE: Moj mož je pa vratar. Sicer pa doktorat iz grščine in latinščine.

IVAN: Na svidenje!

STREŽNO OSEBJE: Sem vedela, da ne boste sladice.

Delo vrh doseže z zadnjo komedijo Facebook Feniksi, v kateri se šestdesetletna Majda ob seznanitvi z družbenimi omrežji in omamami virtualnega sveta začne zapletati z različnimi moškimi (z Arabcem, Eskimom, Japoncem …). Na prvi pogled se zdi, da je Majda povsem naivna, saj jo moški izkoriščajo, ona pa jim še vedno nakazuje denar, a kmalu ugotovimo, da Majda ve, kaj se dogaja, razume oportunizem virtualnih oseb, a ji je vseeno, moški se z njo namreč pogovarjajo, jo poslušajo in ji, vsaj navidezno, nudijo tisto, česar ji družina, predvsem pa bivši mož, nikdar niso – to je občutek vrednosti in pomembnosti.

MAJDA: Govorjenje ni pogovor. Postavljanje vprašanj ni pogovor. Zahteve niso pogovor. Očitanja niso pogovor. Nikoli me ni nihče vprašal za mnenje! Tudi če sem ga povedala, me nikoli ni nihče poslušal! Nihče mi ni ničesar povedal, jaz nisem nikomur uspela ničesar povedati!

ANDREJ: A tvoji prijatelji na skypu pa te poslušajo?!

MAJDA: Poslušajo me.

ANDREJ: In plačuješ jim.

MAJDA: Ja, plačujem jim.

ANDREJ: Za laži.

MAJDA: Vse življenje sem živela v laži. Zdaj vsaj vem, da ni nič res, da je vse umetno. In zato mi je internet všeč. Vse je, kot da bi bilo zares, pa ni. Vse je lažnivo. Kot življenje.

Podobno kot v predhodnici Za isto mizo se tudi tu, vedoč da se danes marsikdo lahko prepozna v podobni stiski, pa naj bo po starosti bližje Majdi ali pa njenemu sinu, smejemo z grenkim priokusom. Prav zaradi močne povezanosti z vsakdanjim življenjem slehernega posameznika je zadnja komedija sporočilno najmočnejša. Poskuša spregovoriti o lažnivi internetni sferi, o odtujenosti odnosov, predvsem pa želi opozoriti na odsotnost komunikacije med bližnjimi in nadomeščanje le-te z množicami virtualnih neznacev. A Facebook Feniksi vseeno ostaja komedija, kar Möderndorfer doseže z besedno komiko, s katero karakterizira posamezne značaje, npr. Arabec Amir govori: »Jaz veri veri vesel, da ti si z mano. Jaz in ju. Tugeder,« in s samo scenografijo – oba svetova, realni in virtualni, se ves čas prepletata. Tako je v Majdinem stanovanju v določenem trenutku prisotnih vseh pet moških, s katerimi se pogovarja po skypu, a sin Andrej jih ne vidi, saj njegov uporabniški račun ni del maminega konferenčnega klica, prizor kmalu preraste v zmešnjavo, ki dodatno okrepi komičnost.

Dramatiki večkrat poudarijo, da je ustvarjanje komedije eno najzahtevnejših dramskih pisanj, da zanjo potrebuješ poseben talent. Vinko Möderndorfer z vsako novo napisano komedijo dokaže, da talent ima, to je dokazal tudi z delom Za isto mizo, v katerem mu je uspelo z lahkotnim slogom in komičnostjo v bralcih vzbuditi pravi satirični smeh. Prikazal je resnico in s tem izpolnil temeljno lastnost komedije – družbi nastaviti ogledalo, da bo sprevidela svoje slabosti.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                              
Vinko Möderndorfer - Za isto mizo