Veronika Simoniti: Fugato. Oblike bega
Založba: Litera Leto izida: 2019 Spremna beseda: Milan Dekleva
Še preden je Veronika Simoniti za svoj drugi roman Ivana pred morjem(Cankarjeva založba, 2019)uspela dobiti letošnjega kresnika, je že izdala novo knjigo. Novica, da gre tokrat ponovno za zbirko kratkih zgodb – zdaj že njeno tretjo, pred Fugatom je izdala še Zasukane štorije (LUD Literatura, 2005) in Hudičev jezik (LUD Literatura, 2011) – me je precej razveselila. Čeprav je bil roman Ivana pred morjem dober, sem bil še vedno prepričan, da se pisateljičina pripovedna spretnost lahko bolje izrazi v krajši formi. Sploh prvi roman, Kameno seme(Litera, 2014), je trpel zaradi dolžine (čeprav sploh ni dolg), med katero se je pripovedna moč menjanja pripovedovalcev in njihovih različnih videnj istega dogajanja dodobra izčrpala. Rešiti je ni uspel niti konec. Ta naj bi z razglasitvijo, da je zgodbo v resnici posredovala neopazna in vseskozi prisotna vnukinja, vse vzporedne pripovedi povezal, a je pri tem deloval neprepričljivo, rahlo prisiljeno. Izmenjevanje pripovedovalkine sodobnosti in rekonstrukcije fragmentov življenjske zgodbe njenih sorodnikov v Ivani pred morjem je delovalo veliko bolje, a sem še vedno pogrešal ostrino in jedrnatost nepredvidljivih pripovednih kombinacij in zasukov njene kratke proze. In Fugato me tu zagotovo ni pustil na cedilu.
Štirinajst zgodb v zbirki je razdeljenih na štiri dele, ki so, tako kot zbirka sama, poimenovani po oblikah in žanrih iz klasične glasbe – Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta. Naslov – Fugato predstavlja skladbo, ki vključuje elemente fuge, ta pa v italijanščini izvorno pomeni beg – in podnaslov – oblike bega – precej jasno napovedujeta osrednjo temo, ki bo povezovala zgodbe. A se te precej razlikujejo v okoliščinah bega; po realnosti, od katere liki bežijo, in videzih, v katere se zatekajo. Prestrašena žena iz zgodbe Avtocesta se želi rešiti pred nevarnim svetom, ki je z globalizacijo in avtocestnim odsekom vdrl med žive meje spalnega naselja; romunska tolmačka in njeni prijatelji poskušajo pred Ceaușescovim režimom pobegniti v zahodne filme, sinhronizirane z njenim glasom; angleška dedinja iz Papilio dardanus se drugi svetovni vojni izmika z iskanjem redkih vrst metuljev; neimenovan prijatelj iz zgodbe Summertime je pred povprečnostjo in sivinami življenja z oldtimerji bežal od zabave do zabave, od enega do drugega neuresničenega načrta, iz ene norosti v drugo. Nekateri bežijo, da bi si rešili življenje (mama in dve hčerki v zgodbi Pot iz Damaska), drugi, da bi se lažje sprijaznili z izgubo prijateljice (pripovedovalka v zgodbi Kreta), vse pa povezuje pisateljičina spretnost pri ubesedovanju njihovih stisk, doživljanja in zgodb, ki si jih pripovedujejo.
Trik, ki ga izjemno dobro obvlada, je uporaba nezanesljivega pripovedovalca, običajno ravno tega »človeka na begu«. Več zgodb se namreč začne z enem prikazom dogajanja in konča pri precej drugačni sliki. Takšna je na primer pripoved zgodbe Kreta, ki se začne kot potovanje prijateljic, ki sta se ponovno zbližali po tem, ko se je ena uspela ločiti od nasilnega moža. A se tekom zgodbe izkaže, da pripovedovalka potuje sama, da žrtev v zakonu ni bila njena bivša prijateljica, ampak njen mož, ki ga je ta manipulirala. S tem pa se prestavimo le od enega stereotipa (nasilen mož) k drugemu (patološko manipulativna žena) – pri čemer je treba reči, da je prvi mnogo bolje utemeljen v realnosti – in za novo razlago dogodkov nimamo drugega zagotovila kot besed pripovedovalke. Tako pripovedovalcem nikoli ne uspe zares poravnati meja med resničnostjo in svojimi pripovedmi o njej. S tem pa se večina zgodb konča v suspenzu, v zavedanju nezmožnosti dokončne ubeseditve, ki ne bi bila vsaj kanček samovoljna. Ali arbitrarna, tako kot je arbitrarna na primer meja šestdeset odstotkov trupla, ki ga mora zbrati komisija za pogrešane osebe iz zgodb Šestdeset odstotkov in Olivija, da mu lahko vrne ime in ga pokoplje.
Podobno kot prejšnje pisanje Veronike Simoniti tako tudi Fugato preči ideja pripovedovanja kot dejanja sočutja. Zbirka je zavezana pisavi, ki poskuša zajeti čim več perspektiv, ki preskakuje med jeziki, dialekti in jezikovnimi registri ter kulturnimi posebnostmi. Pisavi, ki ne poskuša poenostavljati, ampak ubesediti do konca, čeprav se zaveda nedosegljivosti tega projekta. Tako kot se v pitju bosanske kave za trenutek lahko »združi preteklost, sedanjost in prihodnost«, kot pripovedovalka zgodbe Olivija citira »tistega srbskega pisatelja«, lahko namreč ravno pripovedovanje pomaga oblikovati človekov čas in prostor, osmisliti njegovo mesto v bežečem svetu. Oziroma vsaj zdi se, da nam tako govorijo zgodbe Fugata.
