Veno Taufer: Telemahovi komentarji

Pri poeziji Vena Tauferja lahko govorimo o intelektualno-analitičnem modernističnem, ekspresionističnem odzivu na zgodovinsko in notranjo, posameznikovo revolucijo. Umetnik, zaznamovan z vojno ter očetovo smrtjo, najde lingvistično liberalizacijo v odrekanju gramatičnim zapovedim jezika, ki se kaže v dekonstrukciji in rekonstrukciji morfemov, leksemov in pravil skladnje, ter oblikuje lasten pesniški prostor.

Telemahove komentarje sestavlja izbor iz Tauferjevega celotnega pesniškega opusa in so izšli 60 let po avtorjevi prvi javni (sicer revijalni) objavi pesmi, v izbor pa so vključene tudi še neobjavljene pesmi. Tako (predvsem časovno) obsežne zbirke je pogosto težko opisovati z enotnimi termini in govoriti o širši koherenci, toda zdi se, da je v Telemahovih komentarjih kljub časovnemu obsegu avtorjevega ustvarjanja nekakšna kontinuiteta ter da kljub večplastnosti pesnikove in subjektove identitete predstavljajo ubeseditev enega samega človeka in toka njegovih misli. Ta prehaja iz abstrakcije v resničnost in nato še globlje v abstrakcijo – skozi zbirko spremljamo razvoj pesnika, ki od prostega verza prehaja čez klasične sonetne forme in nazaj ter nato v absolutno abstrakcijo, od nerimanega k rimanemu – in nazaj.

Gre za avtorja, ki je bil v globokem stiku z modernizmom, ne le prek lastnega pisanja, temveč tudi prek prevodov, ki jih je ustvaril (dela T. S. Eliota, Pounda, Yeatsa in drugih). Modernizem Vena Tauferja, ki se mestoma spogleduje tudi z ultramodernizmom, se manifestira v nekontinuiranem, nelinearnem pripovednem toku ter v uporabi jezika kot glavnega sredstva umetniškega raziskovanja in izražanja. Zasledimo uporabo asociativne narativne tehnike nehotenega (nediferenciranega) spomina (stream of consciousness), pri čemer je kompozicija razrahljana in dopušča prostor tako slogovnim kot vsebinskim preskokom, skozi katere avtor ne išče sebe kot umetnika, temveč predvsem kot posameznika, vpletenega v občo realnost in lastno življenje.

Tauferjeva poezija prek jezikovne inovacije uprizarja relativnost sveta; pri njej ne moremo govoriti o stalnosti pomenov niti o iskanju resnice – prej gre za fragmentalizacijo tega, kar je že samo po sebi nestanovitno in neenotno. Od bralca ne zahteva poznavanja zgodovine niti ne svojih lastnih izhodišč, saj jo lahko obravnavamo neodvisno od njenih historičnih referenc, hkrati pa poznavanje slednjih morda omogoča razumevanje izhodišč avtorja samega, ne le njegove poetike. Novi pesniški postopki, ki se jih avtor poslužuje, skupaj s številnimi aluzijami na druga literarna dela služijo odpiranju poezije in jezika, ki je, po besedah Matevža Kosa, avtorja spremne besede k zgodnejšemu izboru Tauferjevih pesmi Nihanje molka (1994), svetotvoren, ter preprečujejo njuno enoobraznost in omejenost skozi ubeseditev do tedaj nevidenih, novih svetov. Ta jezikovna in interpretacijska odprtost dovoljuje razgradnjo, razkroj z vidika načel tako sintakse kot tudi sociolingvistike, saj predstavlja razvoj jezika in njegovih funkcij s širše perspektive. Prek nje spoznamo in znova premislimo ter prestrukturiramo vlogo jezika tako v odnosu do posameznika, ki se jezika poslužuje, kot v odnosu do družbe, ki jo jezik spreminja in oblikuje – revolucija jezika je družbena revolucija.

Skozi progresijo pesnikovega umetniškega udejstvovanja je vse bolj razvidno bližanje konca kot nečesa neizbežnega; temu ne bi rekla pesimizem, prej skorajda absurdno zavedanje nepomembnosti sveta kot celote, ker je kot taka neohranljiva in neobstojna.

Več Tauferjevih zgodnejših pesmi (iz zbirk Svinčene zvezde, 1958, in Jetnik prostosti, 1963) vsebuje nekaj, čemur bi lahko rekla »erotika neopisljive bolečine«. Ta pomeni pesnikovo erotizacijo vojnih, zgodovinskih in drugih podob, ki dobijo vlogo ljubimcev ali dotikov in so subjektu in bralcu približane tako, da mu omogočijo najglobljo vpletenost in najbolj subjektiven odziv. Primer takšnega pisanja lahko zaznamo v pesmi Orient express, kjer avtor slednjega opisuje takole: »[p]ostal je le za hip / tako da je pogled / z leskom večnega ljubimca / razbil na mojem dnu / potem se je pognal / z nepotešeno kretnjo pognal / preko mehkega telesa /…/ tračnice so ostale / slečene do kraja.« Z uporabo sicer generičnih izrazov kot sta »srce« in »duša«, Taufer vojno in politično tematiko vkomponira v občo stvarnost na negeneričen način, saj te velike besede omogočijo razumevanje vse ostale vsebine pesmi kot metafore, ker so same po sebi dovolj abstraktne (tu govorim o efektu, ne nujno o namenu). Tako se na primer pesmi z vojno tematiko, ki v njegovem opusu vsekakor niso redke, ne zdijo hladne ali oddaljene, razen kadar avtor ta učinek ustvarja zavestno. Sama tak ton, presenetljivo, najdem pri ciklu, ki ga je avtor naslovil Pesmi o transcendenci, natančneje pri pesmih kot sta Goljufivo iztrebljanje in Gre stran v roki na podobi mlaka. Tu Taufer zbanalizira (in s tem tudi dezidealizira in depoetizira) vse – telesa, trupla, celo smrt, ki se ji pridružijo telesne tekočine, ki polzijo iz nje, ki so umazane, o katerih se sicer ne govori. Bralčeva distanca je tako fizična, ustvarjena s stališča občutka nepripadnosti, neponotranjenja, saj v dogodek ni vključen na običajen emotivno-sentimentalen način, hkrati pa ostaja nek element, ki omogoča približanje, morda še bolj intimno od tega klasičnega – resničnost, pristnost, odsotnost romantizacije in dekoracije.

Neredko so pesmi povezane v cikle, ki pa so, kar se tiče povezanosti in kontinuitete, presenetljivo dosledni. S tem Telemahovi komentarji, ki na skoraj 800 straneh zajemajo celotno avtorjevo pesniško ustvarjanje, lahko stojijo kot njegova reprezentacija, in to v več pogledih. Ker je zbirka dovolj dosledna, da ne deluje znošena z vseh vetrov, a hkrati ni popolna in nedeljiva celota, temveč skupek med seboj povezanih fragmentov, že sama odseva lastnosti in cilje Tauferjeve poetike kot izkušnje necelovitosti sveta.

Pogosti so motivi telesa, morja, molka in smrti, o katerih pripoveduje prvoosebni lirski subjekt. Ta prvoosebnost pa ni ne naključna niti samoumevna, temveč služi vzpostavljanju distance ali disonance med subjektom in njegovo okolico, mejo med organskim in anorganskim. Tako sebe loči od svoje okolice enostavno in jasno v prvih dveh verzih pesmi Potok gre za morjem za obzorje: »potok gre za morjem za obzorje / zakaj si me zapustil,« ki jasno zarisujeta, da subjekt in njegova okolica nista eno in ne obstajata ne v sožitju ne drug drugemu v odmev.

V pesmih se zrcali tudi eksistencialistična filozofija, toda ta poezije in njene vsebine ne oblikuje, prej z njo sodeluje. Taufer ni bil reist, vendar nekaterim pesmim in celo zbirkam (Vaje in naloge, 1969) dajejo poseben čar reistične poteze, ki vzpostavljajo zanj tako značilen odnos med objektom in subjektom, kjer subjekt, človek, postane »stvar med stvarmi«. Ne ogiba se tudi uporabe dvojine, ki v pesmih z ljubezensko tematiko ali zgolj motivom romantičnega para dovoljuje nežnost in intimo tudi v morbidnosti in obupu, pojav spolnosti in erotike pa nemalokrat deluje precej agresivno, celo napadalno, toda o tem ne moremo govoriti kot o pravilu, saj ponekod mehkoba seže tudi do tu. V Tauferjevi poeziji je nedvomno prostor tudi za družbenokritičnost, ki najde svoje sredstvo v parodiji, sarkazmu in ironiji, ki se jih poslužuje v problematizaciji raznoraznih motivov, med drugim s področja narodne in mitološke zapuščine, pa tudi v kritiki malomeščanstva in povprečnosti; v ciklu Cerkvica na hribčku na primer ironizira nekatere slovenske nacionalne in ideološke simbole ter jih s tem hkrati tudi oživlja. Do njih deluje nekoliko nonšalantno – pesem z naslovom Intima tako zaključi z »bemtijehladno« (ob takem zaključku je že sam naslov pesmi skorajda parodičen), v Gradu strahov pa zapiše: »v notranjosti male črke v čelo streljajo otroke / motne čarovnije žre plesen v kleti / v zrcalnih sobanah kramljajo in se love besede / v epruvete začepijo jih in nalepijo etikete / s slino in jezikom tistih ki so marale umreti.« Problematizira in ironizira tudi politični režim in njegovo ikonografijo ter celo poezijo samo, ki tako postane samoironična, pesnik pa (p)ostane človek. V tej samoironiji se Taufer odreče tudi prej omenjeni prvoosebnosti in z njo vsakemu sentimentalizmu in dekoraciji. Z zavzemanjem tovrstne distance in samoironije poezija (tu ponovno uporabljam izraz M. Kosa) preneha oznanjati vsakršne »metafizične resnice«; ostane jezik in njegov odmev – poezija.

Svoboda jezika je prostost misli. Skoznjo se osvobaja pesnik, avtor, in prek nje v pomen lastnih besed podvomi tudi bralec sam. Modernizem ljubi igro jezika – in Telemahovi komentarji Vena Tauferja so nedvomno ena najpomembnejših, najbolj raznolikih in hkrati koherentnih zbirk slovenske modernistične poezije, ki je kljub širokemu časovnemu intervalu, ki ga zajema, presunljivo enotna umetniška podoba enega samega pesnika.