Velibor Čolić: Sarajevski omnibus
Založba: Goga
Leto izida: 2018
Prevod: Ana Barič Moder
Sarajevski omnnibus razumem kot avtorjevo personalizirano antologijo sarajevskih zgodb. V kratkem uvodu pisatelj Čolić zanika, da gre za znanstveno analizo ali, in to me je bolj presenetilo, interpretacijo zgodovine. Delo označi za: »roman, zamišljen in zasnovan kot filmski omnibus, kot pet poglavij ene same zgodbe.« S tem se težko popolnoma strinjam. Res je, da zgodbe povezuje osrednji dogodek – umor nadvojvode Franca Ferdinanda –, a ta povezava je v nekaj primerih nadvse bežna. Avtor si dovoli svobodno plovbo po poljubno širokem morju zgodovine. Ne trdim, da zgodovinska dejstva potvarja ali razlaga po svoje, temveč da temo subjektivizira že z izbiro zgodb, ki jih bo vtkal k slavnemu atentatu. Delo ne spominja na roman, saj ni dovolj homogeno. Je tudi več kot zbirka zgodb. Mislim, da gre za, kot je Bosna stičišče raznih kultur, nekako mešanico literarnih zvrsti, eklekticizem, ki ne potrebuje prisiljenega kategoriziranja in je privlačna prav zaradi svoje izvirnosti.
Prvo poglavje govori o izgradnji Latinskega mostu v šestnajstem stoletju in o življenjskih usodah vpletenih ljudi. Dobimo občutek, da zgodba vsebinsko posnema roman Most na Drini Iva Andrića, čigar življenje je opisano v enem izmed naslednjih poglavij. Zaradi slednjega ter zelo jasnih podobnosti med deli očitno ne gre le za aluzijo, namenoma vstavljene, a prikrite podobnosti, temveč kar za intertekstualni »pastiche«, nekakšen spoštljiv poklon Nobelovemu nagrajencu. Na Latinskem mostu bo čez slabih štiristo let ustreljen Franc Ferdinand. To lepo prikaže, kako šibka je ponekod ta vez med zgodbo in osrednjim motivom »romana«. Zadnje poglavje, ki je poimenovano kar Dodatek, pa govori o pisateljevem dedku, ki se je boril v Veliki vojni in ima, podobno kot prvo, le malo, morda celo nič, opraviti s preostalim dogajanjem v knjigi.
Osrednji del romana je poglavje Sarajevski atentat, ki tudi zavzema največ strani. V prvi polovici obravnava zaroto umora. Opisuje življenja Gavrila Principa, Apisa (voditelj Črne roke), polkovnika Artamanova (ruski financer Črne roke), Iva Andrića (pisatelj in član Črne roke), njihove značaje, motive in usode. Mnogokje se njihove zgodbe staknejo, kar s pomočjo pravih temperamentov in ideologij vodi do drugega dela poglavja; do dejanja oziroma atentata. Tu se avtor posveti osebam, ki so temu dogodku priča, torej Francu Ferdinandu, ženi Sofiji, rabinu Abramoviću, duhovniku Latinoviću ter hodži Dizdardeviću. Podobno kot v prvem delu opisuje njihova življenja, dokler jih ne pripelje do atentata, ki predstavlja dramski vrh njihovih zgodb. Ker je vsako posamezno podpoglavje namenjeno drugi osebi, je tako atentat opisan kar petkrat, le da smo priča drugi perspektivi.
Precej nejasno se mi zdi uporabljen sistem poglavij in podpoglavij. Poglavja (Latinski most, Sarajevski atentat, Mestna hiša, Hagada, Dodatek) so zelo različnih dolžin, pri čemer nekatera nimajo podpoglavij, druga pa jih imajo celo enajst. Praviloma naslovnice poglavij zasedejo dve strani, a to se zgodi tudi z nekaterimi podpoglavji. Sem ter tja ima katero poglavje ali podpoglavje tudi kratek uvod, nekatera podpoglavja pa so celo skoraj daljša od drugih poglavij. Zaradi vsega tega zunanja zgradba deluje nekoliko zmedeno in še otežuje razumevanje že tako zapletenih povezav med vsebinami zgodb.
Zaradi teh nepovezanosti se mi delo zdi prazno, brez sporočila. Posamezne zgodbe so lahko zanimive, a predvsem iz ljubezni do zgodovine. Še posebej bi bila knjiga lahko zanimiva ljubiteljskim zgodovinarjem, saj dogajanje lahno personalizira, se bolj kot pomembnim dogodkom posveča osebam, ki so vanje do neke mere vpleteni. Tako zgodovino predstavi bolj razumljivo, resnično, kakšne večje umetniške vrednosti pa v delu na žalost nisem prepoznal.