Velibor Čolić: Priročnik za izgnance: uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih

Založba: Goga
Leto izida: 2020
Prevod: Ana Barič Moder 

»Nekoč sem bil prepričan, da sem pesnik. Malo zatem pa je prišla vojna in me za vedno spremenila. Tako sem postal vojak, ujetnik in brezdomovinec,« ugotavlja glavni protagonist romana Priročnik za izgnance, prvega dela načrtovane trilogije s tematiko izgnanstva avtorja Veliborja Čolića. Čolić se je rodil in študiral v Bosni, nato pa se je bil zaradi vojne prisiljen izseliti v Francijo, kjer živi in ustvarja še danes, obveljal pa je za priznanega frankofonskega pisatelja. Roman Priročnik za izgnance je prvoosebna pripoved o njegovi izkušnji prihoda v Francijo in s tem v drugačen svet, kot je tisti, od koder je prišel. Sam pravi, da je bila edina vodilna ideja pri pisanju vrnitev k človečnosti, za katero je čutil, da jo je med vojno izgubil. Pri soočanju s preteklostjo sta mu pomagala literatura in humor, s katerim je njegovo delo prepredeno, na ta način pa težko izkušnjo vedno znova približa bralcu. Njegova razmišljanja v obliki skoraj dnevniških zapisov se mešajo z dogodki, dialogi in navedbami svetovnih filozofov in književnikov, ki so mu v oporo ob prestajanju metafizičnega hladu izgnanstva iz domovine.

Že sam naslov literarnega dela vzbudi bralčevo pozornost. Vez med naslovom in delom samim je namreč tudi pomemben del bralnega obreda. Naslov je nekaj, kar ob branju zmeraj ostaja v ozadju bralčevih misli in se skozi proces branja razjasni. Postavlja se torej vprašanje, zakaj se je Čolić svoj roman odločil poimenovati »priročnik«? Razen nekaterih ironičnih in humornih napotkov, kako preživeti v novi domovini, ki jih dobi od iznajdljivih znancev iz obrobja družbe, gre v romanu za osebno zgodbo oziroma fragmente doživljajev in razmišljanj avtorja o izkušnji izgnanstva. Čolićev »priročnik« je torej njegova osebna zgodba v petintridesetih poglavjih, življenjska in brez olepšav. Zato naslov deluje samoironično. Kako uspeti v izgnanstvu? Kot pravi sam, je azil že v skladu z definicijo poraz, torej je njegovo izhodiščno vprašanje, kako uspeti v porazu.

Protagonist romana je kar avtor sam, z lastnim imenom in priimkom, prek katerega tudi ves čas prevprašuje svojo identiteto in svoje mesto v Franciji in v širšem literarnem prostoru. Sprašuje se: »Zakaj imajo vsi – Wilde, Gombrowicz, celo Solženicin – lažji, bolj literaren priimek kot jaz: ČOLIĆ?« Ima torej težave z delom sebe, ki izdaja njegovo poreklo znotraj francoske družbe. Vendar pa svoj priimek hkrati smatra prav kot vir svoje identitete, saj je kljub vsemu ob izdaji svoje prve knjige v Franciji vztrajal, da bo priimek obdržal tak, kot je, kljub temu da ga je založnik hotel spremeniti ali vsaj pisati v skladu s francoskim pravopisom.

Poleg tega je protagonist nezadovoljen še z dodatnim (zunanjim) aspektom svoje identitete – s svojim videzom. Videz ga ves čas obremenjuje, občutek ima, da ga obkroža preveč oken in ogledal, v katerih vedno znova ugleda svoj obraz. Vse to pogosto izpostavi na neizprosen način; pravi na primer, da ima »polt, kretnje, stopala in obraz balkanskega kmeta«. Ko je v boljši koži, se rad primerja z drugimi pisatelji, v družbi se na primer predstavlja kot »pesnik« in celo kot »bosanski Hemingway«, pa se le stran pozneje pogleda v ogledalo in naleti na razočaranje, saj v sebi ne prepozna več Hemingwaya, temveč ugotovi: »Sem namreč še vedno, dokončno in nepopravljivo jaz.«

Protagonist je torej skrajno iskren v svojih pogledih nase in na okolico; ničesar ne olepšuje, samega sebe pa se loti z neizprosno ironijo in črnim humorjem, kar ustvarja lik, ki je živ in se je z njim lahko poistovetiti. Ni idealen, prav lastnosti, ki so na prvi pogled negativne, pa mu dajejo svojevrsten pečat in individualnost, ki znotraj izkušnje izgnanstva igra pomembno vlogo.

V Francijo prispe sam s svojo potovalko in »opremljen samo s tremi francoskimi besedami – Jean, Paul in Sartre«. Njegova identiteta je razbita, zdaj je »popotnik z obrazom, ki ga je izklesal metafizični hlad, ta zadnji stadij osamljenosti, izčrpanosti in gorja. Brez čustev, brez strahu in brez sramu.« V sebi nosi grozljive podobe vojne iz svoje domovine, ki se mu ves čas vračajo pred oči. Skuša najti svoje mesto v nekem drugem svetu, s tem pa na novo osmisliti tudi samega sebe. Ker ne zna jezika, ne more več veljati za pisatelja in izobraženca, kot je bil v domovini. In kaj je pisatelj brez jezika? Posledično ima težave s svojo identiteto in pripadnostjo – v resnici mora svojo identiteto skonstruirati na novo. Ta nova identiteta se ustvarja sproti, skozi interakcije z okolico. Samega sebe sestavlja iz drobcev prejšnje in nove identitete, ki nastaja skozi izkušnje v Franciji, medtem ko ga drugi ne vidijo kot to, kar je v resnici, saj je iz intelektualca zreduciran na zgolj še enega begunca.

Zdi se, da je prvi del knjige sestavljen iz naključnih interakcij z drugimi azilanti in priseljenci; protagonist se klati naokrog, veliko pije in opazuje ženske, proti koncu pa postane bolj fokusiran in pade v nekakšno kontinuiteto – iz kaosa identitet preide v novo identiteto – to pa se zgodi prav zaradi pisanja. Ko se nauči jezika nove domovine in začne v njem pisati, se znova lahko vzpostavi kot pisatelj in intelektualec v družbi, ki je prej nanj gledala z vzvišene pozicije. Še vedno pa to zanj ne pomeni odrešitve, saj se še zmeraj sooča s preteklostjo in osamljenostjo prišleka.

Ovire, povezane z jezikom, so v romanu predstavljene na zanimiv način, od preprostih, kot so težave pri kupovanju kruha, do bolj filozofskih. Protagonist razmišlja: »Čim prej se moram naučiti francosko. Tako bo vsa bolečina za vedno ostala v mojem maternem jeziku.« Distanca med maternim jezikom in francoščino, jezikom brez otroštva in preteklosti, Čoliću pomaga, da je intimnejši. Ob tem se lahko spomnimo na slovensko-avstrijsko pisateljico Majo Haderlap, ki je svoj roman Angel pozabe napisala v nemščini. Tudi ona pravi, da se je šele preko jezika, ki ni njen materni, lahko lotila zgodovine koroških Slovencev, saj ji je nemščina pomagala ohranjati distanco.

Prva knjiga, ki jo Čolićev protagonist izda v Franciji, govori o balkanski vojni in jo napiše v francoščini. Pot do nje je težavna, vendar ne samo zaradi jezika, temveč tudi zaradi tematike – protagonist se sprašuje, »je po Sarajevu še mogoče pisati?«, vendar zaključi z močno odločnostjo: »Da se po vojni lotiš pisanja, moraš verjeti v literaturo. Verjeti, da lahko literatura znova požene kolesje življenja, ki smo ga zavrgli, ko smo vzeli v roke orožje. Da lahko nedoumljive in nerazložljive grozote spravi v domeno človeškega.« Pisanje romana o vojni mu predstavlja velik izziv.

Odlično predstavljen pa je tudi odnos Francozov do vojne na Balkanu, ki ga Čolić na primer slikovito prikaže v enem od pogovorov z urednikom, ki mu ob kosilu v pariški restavraciji zadovoljno reče: »Če bo tam doli še naprej pokalo, imava pred sabo še kar nekaj knjig.« Med požirki vina doda: »V naslednjo knjigo bo treba vključiti več pokolov civilistov. To gre zmeraj zelo v promet: poboji civilistov, starcev, žensk in otrok …« Francoze torej Čolić predstavi kot ljudi, ki nimajo popolnoma nobenega odnosa do vojne, ki se dogaja južno od njih; uredniku gre zgolj za prodajo, protagonistove izkušnje vojne pa vidi kot tržno blago. Že na začetku romana, ko obišče Francoski urad za zaščito beguncev in oseb brez državljanstva, se sreča s takšnim odnosom, ko mu uradnica kar naravnost pove: »V vaši domovini je vojna. Žalostno, vem, ampak vojna nas tu ne zanima. Tu smo zato, da mi pojasnite, zakaj vi, Velibor Čolić, prosite francosko državo za zaščito in politični azil. Kakšni so vaši osebni razlogi?« Podobno je tudi, ko po izidu svoje knjige z uglednim francoskim filozofom gostuje na radiu. Filozofa predstavi kot teoretika, ki vleče modrosti iz knjig, vendar hkrati ni v stiku z realnostjo, saj sam ni vojne nikoli izkusil. Protagonistova domovina je pač »zelo v modi« v intelektualnih krogih, kjer o njej radi teoretizirajo, samega Čolića, ki je o vojni pisal iz prve roke, pa komajda pustijo do besede. Njegovo iskreno izkustvo jih ne zanima, dokler lahko opletajo z velikimi besedami in citati modrih filozofov. V njihovi visoki družbi se počuti, kot da ga je mednje pripeljala slaba šala; ko pride do besede, se v francoščini izraža okorno, medtem ko so oni »gejzir citatov in prodornih analiz«, celo njihova oblačila predstavljajo prestiž, ki je v popolnem nasprotju z njegovo ponošeno jakno iz druge roke. Misel o dogajanju odlično strne: »Jaz in moja domovina sva trenutno v modi, čez nekaj dni ali tednov pa naju bodo pozabili. Medijski žarometi se bodo usmerili drugam. V drugo državo, v drugo vojno in v drugo mesto-simbol.«

Pripoved se konča s silvestrskim večerom in protagonistovo refleksijo preteklega leta in njegovega življenja do te točke. Konec se ne zdi niti pesimističen niti optimističen. Silvestrski večer preživi v samoti, ki ga pravzaprav spremlja ves čas. »Moja norost je suhoparna kot uradno poročilo, navadna in vsakdanja. Zgolj seštevek mojih strahov in osamljenosti. Nič več.« Kar povezuje njegovo zgodbo, s tem pa tudi celoten roman, je na eni strani notranji svet pripovedovalca, njegovi notranji boji in razmisleki, in na drugi strani zunanji svet, ki ga obdaja – svet, ki ga posameznik zanima zgolj, v kolikor od njega lahko iztrži dobiček, ne pa tudi on v svoji človeškosti in individualnosti; svet, ki na človeka preneha gledati zgolj kot na begunca brez obraza šele takrat, ko ima od njega korist.

Roman je gotovo vreden branja, saj ne samo da piše o pomembni tematiki, temveč svoje izkušnje opisuje refleksivno in slikovito, na mestih z ostro iskrenostjo in humorjem, spet drugod na zelo liričen in poglobljen način. Slovenski prevod Ane Barič Moder je prav tako mojstrovina, saj je živ in tekoč, s pravimi konotacijami pa daje duh in karakter pripovedovalcu. Poleg tega elegantno rešuje prevodne zagate, povezane z jezikom oziroma odnosom med pripovedovalcem in njegovim novim jezikom pisanja, kar predstavlja pomemben vidik romana.