Uroš Zupan: S prsti premikamo topel zrak

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2018 

Najnovejša zbirka pesnika in esejista Uroša Zupana S prsti premikamo topel zrak spominja na foto album lirskega subjekta s psevdonimom »Vernik počasnosti«, ki deluje v popolnem nasprotju z duhom svojega časa, saj ni zagrenjen družbeno in politično angažiran aktivist ampak tenkočuten iskalec dokazila lastnega obstoja: »(Kar pomeni – ponovno imeti občutek, / da še vedno pripadam temu svetu / in da ta svet še vedno pripada meni.)«

V svetu senzacij, nestrpnosti in neprestanega hitenja Zupan mirno lista po svoji knjigi spominov in se vrača v bolj ali manj oddaljeno preteklost. Preko nostalgije in introspekcije se po zupanovsko vrača tudi v otroštvo ter s tem v domači kraj Trbovlje, saj je, kot je dejal v zbirki Sedeti v temi (2017): »Nemogoče (je) iz življenja izriniti Trbovlje.« Z lapidarnimi stavki preteklost postavlja na piedestal in se upira bledenju trenutka ali subtilne nostalgične slutnje. Plavanje med obrazi, podobami, domačimi in tujimi kraji ter prefinjenimi drobnarijami spomina nas popelje v pesnikovo resničnost, ki jo živi in hkrati neprestano podoživlja. Kot opazovalec lastnega življenja si poskuša prisvojiti razbremenjenost »indijanskega poletja«, s katerim zaokroži zbirko kot sovisno lirsko celoto.

Štirje sklopi, ki gradijo zbirko, se sanjavo prelivajo drug v drugega s pomočjo odlomkov avtorjev (Karla Oveja Knausgårda, Tomaža Šalamuna, Bruna Schulza in Johna Ashberyja), ki jih Zupan v svoji poeziji nemalokrat citira ali parafrazira. Pesnik se umika od izključno subjektivne nostalgičnosti in išče paralelnost svojega doživljanja z doživljanjem pesniških prednamcev – v pesmi Nebo nebo predrugači Murnove ideje o eksistencialni stiski ter brezmejnosti narave, ki pa Zupanu v obliki letnih časov predstavlja prepreko med naravnim tokom časa in željo po konzervaciji slehernega danega ali  doživetega trenutka: »Kot v tebi ljubem Murnu; minila je pomlad / in v naglici je prešlo poletje in sveti Mihael. / In z dotikom zime se je vse še enkrat ponovilo.«

V drugem sklopu z naslovom Zlati prah pesmi mejijo že na pesem v prozi ali celo na esejistično  kontemplacijo o danosti človeku. Neprestano prepleta otroško nostalgijo, vtise iz narave in okolice ter lastno interpretacijo le-teh; to elegantno poveže z gibljivim ritmom, ki spominja na glasbo, in s kakšno skoraj neopazno podtaknjeno rimo. Beg v svet počasnosti pa je vedno prekinjen z obveznostmi, ki pesnika čakajo v vsakdanjem življenju: »Vračali smo se s hribov in zastali na zadnji vzpetini nad mestom, preden se dokončno spustimo v dolino in porazgubimo v zadolžitvah, ki nam jih je naložila sedanjost.« Letnice, navedene ob vsaki pesmi, postavljajo časovni okvir in pričajo o zorenju simbioze pesnikovega doživljanja in njegove pisane besede.

Zbirka nam podaja občutek lebdenja – kot bi se hote odlepili od betonskih pločnikov in opazovali preteklost, sedanjost in prihodnost z distance: »Dnevno življenje že na poti v hlapljivo / preteklost. Skoraj nihče se ga ne / spominja in nihče več ne hodi bos.« Pesnik nas s počasnim, kontemplativnim ritmom, dolžino zbirke, značilnim intimizmom sleherne podobe ter dolgimi prostimi verzi opominja na dihotomijo med svetom, kjer smo »ujeti v zaslepljujoči svetlobi tujega sveta norm, številk in odgovornosti« ter enkratno minljivostjo človeka, v kateri težko najdemo prostor ali čas za natančen izris cilja, h kateremu naj bi stremeli.

Pesnik nam z lirskim popotovanjem ponuja »Neko mirovanje. Neko težo. Neko prostost,« ob čemer »ostali svet popolnoma izgine / se spremeni v svet samo tega dejanja.«. Kot bralcem nam preostane le, da užijemo premor in postanemo začasni »Vernik počasnosti«.