Tone Partljič: Ljudje z Otoka
Založba: Beletrina Leto izida: 2021 Spremna beseda: Matej Bogataj
Tone Partljič je eden tistih slovenskih vsestranskih ustvarjalcev, ki svoji bogati bibliografiji vsako leto doda še vsaj kakšno delo. Posebnost se kaže tudi v njegovem trmastem vztrajanju v realističnemu ubesedovanju sveta, v zadnjem času je z zbirkama novel Ljudje iz Maribora (2017) in Ljudje z Otoka (2021) opozoril še na dobro staro deterministično povezavo med krajem in usodo. Prebivalce kraja zagotovo doleti usoda, pa jih doleti ravno zato, ker so prebivalci kraja?
Da sestavimo okvir, kakšen kraj je ta Otok in zakaj avtor sploh piše o njem. Kljub umetniškemu zamolku o imenu lahko z nekaj poznavanja hrvaškega morja hitro prepoznamo otok Ilovik. Tone Partljič je v intervjuju za Delo omenil, da je tam večkrat na leto: »Z ženo tudi že skoraj 30 let na primer silvestrujeva med tistimi šestdesetimi ljudmi, ki so zdaj še na otoku. Se mi zdijo drugačni kot mi s kopnega.« Kljub temu si ne domišlja, da jih pozna, ali še huje, da razume ta skriti košček raja, ki je to predvsem za turiste, za domačine pa zaradi težkih življenjskih razmer prav toliko rajski kot peklenski. In v čem so drugačni? V osmih novelah se nam Otočani razkrivajo z zgodbami na način, zaradi katerega bi lahko govorili o kolektivu kot osrednji osebi, a kljub temu nastopajo v svojih lastnih, intimnih zgodbah.
Lajtmotiv novel je tujstvo. Otočani so zaprta, majhna skupnost, ki zaradi geografskih razlogov še toliko bolj nadzirajo, kdo je na Otoku in kaj se počne. Tujec je mlad učitelj, ki zamenja starega in cenjenega učitelja, ki na Otoku opravlja tudi neformalno vlogo političnega in celo moralnega voditelja. Otočani poskrbijo za premestitev učitelja vsiljivca in se ga znebijo, s tem pa se znebijo tudi nerazumljivega mita o Medeji in nastanku njihovega Otoka iz Apsiritovega prsta. Ne razumejo Nemke, ki pride na Otok žalovat za svojim v vojni padlim sinom. Tujec je celo pes Reks, ki ga je Toni pripeljal iz Amerike in nadležno tuli za umrlim gospodarjem. Naženejo igralce, ki gostujejo na Otoku, ne razumejo slikarke Magde. Ali kakor pravijo Otočani: »Na Otoku najlažje živimo drug z drugim samo tisti, ki smo se na tem otoku rodili in ki vemo, da bomo skupaj pokopani na Preku!« Pa je zato za domačine kaj bolj topla skupnost? To je odvisno od tega, koliko si ji podoben. To dobro izkusi Željka, ki svoje drugačnosti ne skriva, ne igra po družbenih dogovorih Otoka – glasno pove za duhovnikovo spolno nadlegovanje, pove, da ne ve, kdo je oče njenega otroka, ki ji ga odvzamejo, ona pa živi osamljeno življenje na Otoku, išče odvzeto hči na turističnih ladijah in na koncu umre sama med svojimi ovcami.
Od zunaj je Otok rajski kraj v popolni naravi, umaknjen od razburkanega družbenega dogajanja, svet, ki riše svoja lastna pravila preživetja. A je Otok od znotraj opravljiva, zadušljiva skupnost, kjer vsakdo ve vse o vsakomer. Je skupnost, ki živi, da preživi v težkih otoških razmerah nerodovitne zemlje in ekstremnih razmerah vročine in burje. Je kraj, kjer se umetnost kaznuje (slikarka Magda med slikanjem umre v nevihti) in preganja (kot gledališke igralce in učitelja z njegovim mitom o Medeji). Otočani živijo predolgo, v visoki starosti umirajo zagrenjeni in izmučeni, prav toliko zgarani umirajo Otočani, ki so migrirali večinoma v ZDA.
Kljub deklerativnemu izjavljanju avtorja o védenju o lastnem turističnem stališču pa njegov pogled od zunaj ne zmore prestopiti praga idealizacije. Vsej raziskavi o Otoku navkljub, vsej empatiji in razumevanju Otočanov pogled ostaja v shemi idealizirajočega, celo (spolno) stereotipnega – kaj je lahko bolj predvidljivo kot to, da delovnega migranta Tonija po mnogih, mnogih letih na Otoku še vedno čaka najstniška ljubezen Mara? Nasploh drugačnost žensk Otok kaznuje, kar dokazujeta usodi Željke in Magde, medtem ko se moškim pogleda čez prste – primer tega je Pero, ki je namesto Boga slavil Marijo Trsatsko, ki se mu je na smrtni postelji tudi prikazala. Novele delujejo pomirljivo, medtem ko bi morale kričati kritiko in ogorčenje nad pretiroma tradicionalnim, toksičnim, patriarhalnim vzdušjem ali vsaj vleči vzporednice, ki bi omogočale bralcu aktualizacijo in kritično presojo sodobne družbe. Vse to nakazuje na pogled, ki bo vedno zunanji in vedno do neke mere turistični. Prikazani Otočani ostajajo le sheme (sicer večinoma žalostnih usod), ki ne zmorejo preseči avtorjeve turistične fascinacije nad Otokom, njihova folklora, njihove zgodbe, resnične in umetniško obdelane, pa le še ena turistična atrakcija.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
