Tomaž Grušovnik: Moralke
Kratka Grušovnikova esejistična knjižica, ki je lansko leto izšla pri Šerpi, ni niti slogovno niti vsebinsko impresivna. Lahko bi se reklo, da z dokaj skromnimi, celo reduciranimi sredstvi popisuje neambiciozne premisleke (prav gotovo ničesar ne rešuje, sploh pa ne dokončno). Vendar je zanimiva.
V navezavi na klasične esejistične prakse – v prvi vrsti z naslovom seveda na Plutarha, a tudi na renesančne začetnike sodobnega eseja, Montaigna, Bacona idr. – Grušovnik zapisuje šest svojih premislekov ali mišljenj, ki jih vsebinsko oblikuje glede na svoje življenjske tehnike oziroma okoliščine, v katerih ga je misel našla; zanimanja in področja strokovnega ukvarjanja. Tako ob delu na vrtu, astronomskem opazovanju in pripravi prigrizka premišljuje o vprašanjih etike in pravic živali, družbenih spremembah, telesnih osnovah smisla in tako dalje. Giblje se torej na področjih etike, pravic živali, znanosti in filozofije.
Zdi se, da je Grušovnikov cilj slediti strukturi misli ali vzpostaviti nekakšen laboratorij, v katerem se nam misel pokaže na delu. Kakor bi opazovali mravlje na gozdnih tleh ali morda še bolje: v terariju. Vendar misel, ki ji sledimo, ni filozofska, niti ne gre za kakšno poljudno predstavitev znanosti. Kar prebiramo, je iskreno mišljenje nekega T. G., medtem ko skrbi za svoj vrt. To se pravi: to je vsakodnevna misel, misel, ki se lahko odvije vsakomur (njena največja ambicija je tako, da bi se morda morala odviti vsakomur), a jo vendarle določa, da se je odvila prav določenemu T. G. na določen sončen dan, na določenem vrtu. Kar smo pravkar opisali, je natanko stava esejistike kot take. Prikazati razvoj neke obče misli, ki se je porodila specifičnemu liku v specifičnih okoliščinah, podnebju, prehrani … Nobene potrebe torej ni za oklevanje pri zvrstni oznaki Grušovnikove knjižice kot esejistične.
Jasno pa je, da današnja misel drugače razume svojo lastno podobo in ji bomo postavili drugačen laboratorij, kot so ga (vsak zase) postavljali Plutarh, Montaigne in drugi. Besedila v Moralkah tako niso sklenjena, slogovno jih zaznamujejo rezi namesto prehodov in uvajanj. Vsebinsko pa je primarno načelo gradnje asociacija. Povezujem, torej mislim. To se pravi, da poudarek ni niti na argumentaciji niti na interpretaciji niti na komunikaciji. Besedila so tako predvsem mreže intertekstualnih in intermedijskih navezav (vključenih je na primer nekaj qr-kod, diagramov, enačb – besede niso edini kraj mišljenja), ki niso tu zato, da bi nam kaj dokazale, ampak zato, ker se je misel prek njih odvila. V tem se odraža čas teh misli, postmoderna, ko je znano, prvič, da so si vse misli enake (a nekatere bolj kot druge), saj se večno vračajo, in drugič, da nikdar ne mislimo povsem sami (zase in od sebe). Primerno bi bilo zato tu zbrane eseje (in morda, toda programsko, sodobno esejistiko splošneje) označiti kot poročila o misli, njenih okoliščinah, njenih smereh, njenih odvodih in predhodnikih.
Ključ do differentie specifice eseja, v primerjavi z drugimi sorodnimi žanri, je seveda kraj mišljenja. Kdo je Tomaž Grušovnik? Vemo da je profesor, pisec, aktivist. Toda v teh besedilih nič od tega. Sam je – v svoji hiši, v svojem vrtu, pod svojim nebom. Esejist je miren, premišljen človek, tudi kadar imajo njegove besede zanos, njegovo življenje pa se odvija v javnosti. Žanre javnosti, boljše družbe, prijateljev – kolumne, aforizme, maksime in dialoge – pišejo mladi in duhoviti ljudje, esej pa je žanr starcev, ljudi, ki so se umaknili in od katerih se nič več ne zahteva. Esejist je človek s počasno prebavo in prežvekovalskim zobovjem. Tako je mogoče bolje opazovati mišljenje. Polovica uspeha esejista, polovica vse njegove izvirnosti, je prav v tem, da zna biti dovolj star. Grušovnik se zna narediti ravno prav starega, da je misel (ta nadležna reč, ki se vsakomur vsake toliko primeri) skozenj zrela.
