Tom Veber: Do tu sega gozd

Založba: ŠKUC
Leto izida: 2022
Spremna beseda: Igor Divjak

Tom Veber (1995) se že od mladosti uveljavlja kot pesnik, igralec in vizualni umetnik. Medtem ko se je med študijem bolj posvečal gledališču in petju v pevskih zborih, se je zadnja leta intenzivneje usmeril v poezijo. Na slovenski pesniški sceni je že dobro poznan, saj poleg sodelovanja na raznih branjih in natečajih pogosto objavlja tudi na spletu ter v tiskanih literarnih revijah doma in po svetu. Tri leta po izdanem pesniškem prvencu Točka preloma (2019) je v začetku leta 2022 pri založbi ŠKUC luč ugledala njegova druga pesniška zbirka, Do tu sega gozd.

Zbirko sestavlja šest nenaslovljenih ciklov, na začetku katerih stojijo citati, ki se tematsko povezujejo z vsebino in delujejo kot uverture. Med cikle je vstavljena tudi po ena »krpanka« – pesem, sestavljena iz verzov članic_ov skupine Psevdopoeti, ki tudi dobro opiše naslovnico (avtorica kolaža je Iris Vrhovski) ter samo tematiko zbirke, saj avtor ni ciljal na stvaritev »homogene celote«, temveč so ga zanimali »posamezni drobci različnih svetov, življenj in z njimi povezanih idej in tem«, kot je povedal v enem od intervjujev. Ti drobci in ideje so orodje za razpravo o različnih aspektih avtorjevega doživljanja sveta, s čimer Veber dokazuje svoj ustvarjalni razpon – zmožen je obravnavati velik nabor tematik in skoznje z bralcem vzpostaviti dialog.

Prvi cikel se posveča vtisom trenutkov in opeva mehkobo ter nežnost ljubezni (»Ko plujem k tebi / je morje mehkejše / in veter prijazen«), dotakne pa se tudi tematike odhajanja, ki se nadaljuje tudi v naslednjem ciklu. Tu avtor obravnava preteklost in iskanje identitete – lirski subjekt se vrača v svoje otroštvo, pozno najstništvo ter v prostore, kjer je prebival in obstajal. V ciklu prevladuje »kaj če?« sentiment: »Bi bilo moje življenje / drugačno / če bi nosil drugo ime,« se sprašuje, »bi se v moje pore zagrizli isti spomini?« Vprašanja o tem, kako bi se življenje lirskega subjekta spremenilo ob ubiranju drugih poti, ostajajo neodgovorjena. Naslednji, najkrajši cikel, je slavospev naravi, blagodejni krhkosti ter iskrenosti. Tematiko četrtega cikla obvladuje ljubezen, ki preveva mnogo kitic v različnih oblikah – včasih je nežna, drugič nazorno erotična (»ne izpusti me / lezi vame / daj pokaži / kako si velik / kako si me želiš«). Peti cikel obravnava razkroj – ta je lahko fizični in mentalni razkroj umetnika med procesom ustvarjanja, lahko pa je zelo dobeseden – v pesmi Jazbec avtor naklonjeno nagovarja razkrajajoče živalsko truplo. 

Vebrova poezija je slogovno zaznamovana, saj v pesmih ne uporablja ločil, z izjemo zadnjih vrstic. Avtor tako striktno nakaže konec pesmi, a ne tudi misli – čustveno nabito izrazoslovje spodbuja razmišljanje, še posebej v zadnjem ciklu. Tam glasno zavzema svoj položaj ter poziva k akciji (»združimo se v skvote / in vpijmo / kot živali / pred zakolom / če se ne bomo odločili mi / se bo nekdo namesto nas«). Te aktivistične pesmi so evidentno stvaritve iz izolacije, v njih ostro obsoja vlado in protikoronske ukrepe (»JEBITE SE / v vsej večnosti univerzuma / nikoli vam ne bom oprostil / da ste mi vzeli eno leto življenja«) ter posledično obravnava tudi tematiko utesnjenosti (»lahko sem svoboden / pa čeprav / le od meje do meje«). Te kitice v sebi nosijo veliko agresije in vodijo v spekter bolj intenzivnih čustev, kar bralca preseneti in ga prisili, da tudi sam zavzame določeno stališče. 

»Zdi se mi, da je eden najbolj neizčrpnih virov inspiracije prav človeška izkušnja, ki jo tudi v svojih delih največkrat postavljam v ospredje,« pravi Veber. Čeprav ta izkušnja ni univerzalna, njene aspekte uspešno raziskuje skozi raznolike tematike in jo postavlja v sodoben časovni okvir. Pesniška zbirka Do tu sega gozd je namreč hiter in angažiran odziv na današnji svet. Prav ta hitrost nas spomni, da so nekateri vidiki človeštva večni in jih lahko s pisano besedo obeležimo še za prihodnje generacije.