Tina Vrščaj: Na klancu

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2022

»Bistvo Klanca je nagnjenost. Pred človekom se odpira prepad. Rob zemlje se usipa. Vse gre dol. Občutku padanja tu ne ubežiš.« Eva, protagonistka romana Na Klancu, nagrajenega z modro ptico, se gravitaciji upira. Noče se odkotaliti po klancu navzdol, pa čeprav jo tja vleče breme za bremenom: od partnerskih problemov, skrbi za otroke in iskanja službe, pa do podnebnih sprememb. In vendar se usuje tudi zemlja pod njenimi nogami.

Eva z možem Gregorjem in hčerkama Višnjo in Brino živi na Klancu. Gre za fiktivno lokacijo, ki predstavlja tipično slovensko vasico sredi ničesar, z razpadajočimi hišami, obkroženimi s polji in gozdom, v katerih živi predvsem ostarelo prebivalstvo. Kamorkoli že moraš iti, moraš tja z avtom, saj lahko peš prideš le do bližnjih hiš. Eva je tako z družino v tem kraju nekako ujeta, saj Gregor zasluži komaj dovolj, da se preživljajo, sama pa neuspešno išče službo.

Pripoved je sestavljena iz drobcev njihovega življenja, ki si sledijo v časovnem zaporedju. Ti so vselej pripovedovani z Evine perspektive v tretji osebi, s čimer je vzpostavljena nekakšna distanca do protagonistke, čeprav celotno zgodbo zelo očitno poganja prav njen pogled na svet. Evo namreč močno zaznamuje narava, ki jo obdaja, in močno si prizadeva, da bi živela kar se da povezano z njo. Prezira moževo odvisnost od elektronskih naprav, vsako človeško poseganje v gozd za hišo in na okoliška polja pa jo močno prizadene. Njena vez z naravo je navzoča tudi v metaforiki, ki jo prežemajo rastlinske podobe: »Eva poskuša pognati korenine v to zemljo,« in: »Seme je obrodilo mimogrede, kot bi jo oprašil veter.« Hčerki večino časa preživljata z njo, hodijo po klancu navzdol in navzgor, raziskujejo gozd in z golimi rokami kopljejo po zemlji.

Kadar se Gregor odklopi od računalnika in zapusti svojo delovno sobo, sta deklici čisto navdušeni, da je spet z njimi, in kmalu so vsi trije že ob njegovem telefonu, »bubiju«, kot ga kliče mlajša hči, odkar je videla, »kako očka ljubkuje telefon«. V takih trenutkih si Eva zaželi, da bi ji pomagal pri hišnih opravilih ali pa ji vsaj namenil besedo, pogled, vendar »medtem ko kuha večerjo, od Gregorja ni niti besede,« ne odgovarja na njene prošnje, da bi odmašil odtok, ampak se zgolj umakne na balkon, prižge cigareto in se zadere: »Ejči, a mi prineseš plis pepelnik in pivo?« To je zgolj ena od mnogih situacij, v katerih Eva čuti, da sta z možem vedno bolj odtujena, se ne znata pogovarjati in razmišljata o popolnoma drugačnih stvareh. Vsakič, ko Eva Gregorju omeni svoje skrbi glede dogajanja na Klancu, kjer kmetje zastrupljajo zemljo in vodo, je Gregor ne posluša zares in zgolj odmahne z roko. Vedno več se prepirata in počuti se, »kot bi poljubila steno«.

Že v naslovu je zelo očitna cankarjanska navezava, vendar Eva, za razliko od Cankarjeve Francke, ni vdana v usodo in se na vse pretege trudi, da bi pobegnila Klancu in njegovim prebivalcem, ki jim je vseeno za okolje, gledajo zgolj nase in drugačnih ne sprejemajo. Življenje na podeželju ji je sicer všeč, rada se sprehaja po gozdu, skrbi za vrt, pešači navkreber, vendar jo jezijo in žalostijo dejanja sosedov, ki nepremišljeno izsekavajo gozd, gnojijo polja, zažigajo smeti in zastrupljajo vodo. Poskuša jim dopovedati, da to ni prav, saj tako uničujejo svoj dom in zemljo, ki skrbi zanje, vendar vedno znova naleti na gluha ušesa. Tudi protagonistkino ime je pomenljivo – kot rajska Eva bi tudi Eva na Klancu rada, da možje okoli nje »ugriznejo v jabolko spoznanja« in uvidijo, kaj v resnici delajo z naravo in da se podnebne katastrofe ne dogajajo le na drugem koncu sveta.

V sodobni literaturi je pomembno izpostavljati okoljevarstveno tematiko in podnebne spremembe, saj so te vedno večji del našega vsakdanjika. Roman Na Klancu je eno takih del, a zaradi kopice drugih tem, ki jih odpira (materinstvo, ljubezen, partnerski odnos, odnos s starši, brezposelnost, osamljenost itd.), ne pride dovolj do izraza, oziroma vse teme nekako ostanejo neizpeljane. Zdi se, da je bil nastavek, ki bi iz zgodbe o družini z vpeljavo različnih tem ustvaril bolj kompleksno in razgibano pripoved, preveč širokopotezen in ne dovolj dobro izpeljan. Avtoričin slog je sicer tekoč, prizore niza spretno, ne da bi se pri katerem predolgo zadržala in tako upočasnila pripoved, vendar se občasno spotaknemo, ko pridemo do Evinih okoljevarstvenih meditacij. Ko so te zapisane kot njen tok misli, so čisto na mestu, saj nam prikažejo njeno razmišljanje, mnenje, občutje. Problem pa je, da so ta mnenja izražena na enak način tudi takrat, kadar jih izreka. Ti dialogi tako niso prepričljivi, delujejo umetno, kot da se s človekom ne bi pogovarjala, ampak bi mu dajala lekcijo, mu predavala o tem, kaj dela narobe in kako ljudje uničujemo naravo. Tak primer je, ko sta z Gregorjem ponoči na balkonu: »Skrbi me za otroka. Nočem, da mislita, da jima razkošje pripada. Ljudje so prepričani, da nas v prihodnje čaka še več blagostanja. Ne zavedajo se, da bi za vzdrževanje današnjega standarda potrebovali vsaj tri planete …« Morda pa seveda take vrste dialog deluje umetno predvsem zato, ker ga bralec ni vajen. Takšno eksplicitno izpostavljanje okoljevarstvene tematike se v slovenski literaturi pojavlja šele postopoma, zaradi česar v romanu Na Klancu bode v oči, s tem pa avtorica bralca namerno ali nenamerno postavlja v neprijetno situacijo.

Za razliko od prej izpostavljenih dialogov, v katerih Eva govori o okoljevarstvu, so besede, ki jih izrekata deklici, zelo prepričljive. Avtorica se spretno igra z otroško govorico in prek nje postavlja ogledalo besedam, ki jih uporabljajo odrasli. Ker se deklici Evi pogosto upirata, sitnarita in jo s tem živcirata, ni predstavljena samo prijetna stran starševstva, ko skupaj spoznavajo naravo in kuhajo, ampak tudi tisti trenutki, ko se Eva zapre v sobo in tiho joka, ker ji je pretežko. Motiv odnosa med staršem in otrokom je predstavljen tudi prek odnosa med Evo in njeno mamo, ki jo je večino časa vzgajala sama. Skozi celotno zgodbo se Evi v mislih pojavljajo besede, ki bi jih v dani situaciji izrekla njena mama: »Pusti jima, naj se igrata z zemljo. Otroci to rabijo. Zemlja jih sprošča«, »Zakaj hodite strgane naokoli?« ali pa: »Drži se pravil, Eva, ali pa se ti bo zgodilo isto kot očetu. Vidim te, da si labilna …« Evina mama je sicer v zgodbi večinoma odsotna, saj si za hčer in njeno družino ne vzame časa, in nastopi šele, ko se mora Eva umakniti s Klanca in se vrniti v hišo, v kateri je odraščala. V primerjavi z odnosom, kot je med Evo in njeno mamo predstavljen pred tem, je preskok, ko jih babica odprtih rok sprejme v svoj dom, precej presenetljiv. Dobimo vtis, da je k temu pripomoglo njeno novo razmerje z moškim, ki ji je pokazal, kaj zares pomeni ljubezen, s tem pa se vse skupaj zdi precej plehko in neprepričljivo. Prav tako lahko za Evin umik s Klanca, kjer se je počutila utesnjeno, krivimo Gregorja, ki jih je zapustil, in njegovega očima, ki jih je vrgel iz hiše. Kdo ve, ali bi se Eva kdaj umaknila iz tega toksičnega okolja, če ne bi prišlo do takšnih okoliščin.

Čeprav je roman Tine Vrščaj slogovno neoporečen in odpira pomembne teme, je bil zastavljen preveč ambiciozno in se loteva prevelikega števila tematik, da bi bila katerakoli od njih zares prepričljiva. Ob koncu romana tako ostanemo praznih rok, saj nam avtorica ne pusti odprtega konca, ki bi nam dal misliti, temveč zgolj medel, predvidljiv zaključek.