Terry Eagleton: Upanje brez optimizma

Britanski literarni teoretik in dežurni cinik kritične teorije Terry Eagleton se slovenskim bralcem predstavlja v novem prevodu, in sicer z delom Upanje brez optimizma, ki je v izvirniku izšlo leta 2015. Slovenska izdaja je bila eno izmed izpostavljenih del letošnje Fabule, saj je bila tema festivala ravno upanje, avtor pa se je za to priložnost tudi pomudil v Ljubljani in zabaval občinstvo s svojim hudomušnim nergaštvom. Kot nam da slutiti že naslov, se tudi knjiga posluži tega tona, saj avtor v svoji značilni maniri jedrnato zavrača ali afirmira kompleksne filozofije z duhovitimi analogijami in komentarji. Prevod Aljoše Kravanje ohranja ritem in humor Eagletonove proze, kar ni najlažja naloga, upoštevajoč avtorjeve pogoste stilistične bravure. Morda prevajalec uporablja za odtenek preveč anglicizmov, a obenem drži, da določeni termini niti nimajo dovolj kompaktnih slovenskih ustreznic (npr. contingency).

Sicer pa je nekaj osvežujočega na tem, da o upanju piše nekdo, ki praviloma dvomi, da bodo šle stvari na bolje. Če ne drugega, so nam tako prihranjeni motivacijski citati in strategije pozitivnega mišljenja. Seveda se Eagletonu ta ironija ne izmuzne, zato že na samem začetku prizna svojo nekvalificiranost za zadano nalogo, a očitno ga dejstvo, da o konceptu upanja dandanes govorijo le še wellness guruji in avtorji knjig za samopomoč, zbode ravno dovolj za kratko ekskurzijo po filozofski zgodovini tega pojava.

Ekskurzija ima štiri etape. Najprej se avtor loti intuitivne asociacije upanja z optimizmom, ki se mu zdi povsem neustrezna. Optimist, kar Eagleton vsekakor ni, je preprosto nekdo, ki je vedre narave in verjame v ugoden razplet dogodkov, medtem ko upanje pogosto postane relevantno šele, ko priznamo, da je neka situacija precej neugodna, možnosti za njeno izboljšanje pa malo verjetne. Upanje na boljše čase torej ne pomeni vere v to, da se bodo ti boljši časi tudi uresničili. S tem razločkom avtor definira upanje kot vrlino in ne kot značajsko lastnost, kar gotovo velja za optimizem. Prav na tem mestu Eagleton in upanje nista več tako protislovna kombinacija: kot kritik post-modernizma, zlasti aspektov kot sta relativnost resnice in zapostavljanje etike, je že v knjigi After Theory (2003) zagovarjal realizem in neke vrste etiko vrlin kot protistrup za solipsizem sodobnega teoretičnega diskurza. Seveda upanje vseskozi navezuje na revolucionarno držo, saj gre za ključno vrlino pri projektu radikalne družbene transformacije, z analizo knjige Racionalni optimist Matta Ridleya pa učinkovito prikaže kontrast med naivnim optimizmom liberalne ideologije, ki prežema omenjeno delo, ter menda bolj realističnim, a upanja polnim marksizmom Eagletonovega kova.

V drugem delu se Eagleton loti podrobnejše definicije upanja, pri tem pa v prozo, ki je že tako polna citatov, še naprej dodaja eklektičen nabor virov, od filozofov in ideologov do pesnikov in zgodovinskih osebnosti. Cilj tega poglavja je ločiti koncept upanja od sorodnih kategorij, predvsem vere in želje. V kontekstu vere se ukvarja predvsem z idejo temeljnega upanja, tj. upanja, ki ni vezano na nek specifičen objekt in torej ni teleološko; tako v pisanju teologov išče analogije in izpostavlja razlike med krščanskim upanjem ter upanjem revolucionarjev. Glede želje pa sicer priznava, da je lahko upanje njena podkategorija, zato slednjega definira kot »želj[o] skupaj s pričakovanjem«, kar vseeno omogoča razlikovanje med obema. Na ta način Eagleton razmeji konceptualni prostor, s čimer upanju podeli več avtonomije, kot jih omogoča večina teoretičnih diskurzov, od teologije do psihoanalize.

A morda avtorjeva načitanost, ki jo nič kaj sramežljivo demonstrira v prvih dveh delih knjige, ne pripomore vedno k jasnosti njegovega argumenta. Stresanje referenc z rokava se včasih bere kot samoumeven dokaz za neko izjavo, kot da bi nekaj držalo, ker je to pač rekel Aristotel, obenem pa se zdi, da mnoštvo referenc služi kot nadomestek za podrobnejšo analizo idej, ki jih Eagleton le bežno navede, nato pa odpravi s sarkastično iztočnico. Morda je to opazil tudi sam, saj se tretje poglavje posveti izključno analizi Ernsta Blocha in njegovega »magnum opus«, Princip upanje (1938–1947). Gre za nekakšno metafizično meditacijo zahodnega marksizma, ki upanje na boljši jutri v podobi brezrazredne družbe razume podobno, kot krščanstvo razume upanje na odrešitev in konec dni. Kot bolj prizemljen marksist Eagleton kritizira Blochov rapsodični slog, katerega posledica je medsebojna zamenljivost in nejasna definicija ključnih konceptov, obregne pa se tudi ob dogmo benevolentnega napredka kot nekakšne vesoljne teleologije. Tu avtor povzame eno svojih bolj prodornih kritik marksizma, tj. kritiko ideje o napredku in spremembi kot izključno pozitivnih pojavih, s čimer se je ukvarjal med drugim v knjigi Sweet Violence: The Idea of the Tragic (2002).

V sklepnem poglavju si navsezadnje tudi Eagleton privošči krajšo meditacijo, čeravno manj preroško in zagonetno, kot je Blochova. Opozori, da upanje vztraja tudi v luči družbenih sprememb, ki spremenijo uveljavljene okvire razumevanja sveta, oziroma da je takrat najnujnejše. Ko si zaradi nenadnih sprememb ne znamo več zamisliti prihodnosti. Ko vemo le, da nič več ne bo tako kot prej, kar Eagleton ponazori s primerom indijanskega poglavarja Mnogo zmag, lahko upamo, čeprav ne vemo – in ne moremo vedeti – na kaj naj upamo. Nato se namesto k filozofiji obrne k literaturi, glavno vlogo pa odigra Shakespeareov Kralj Lear. Eagleton želi pokazati, da ima prav umetnost moč ohranjanja upanja, saj dokler lahko artikuliramo trpljenje sedanjosti, lahko artikuliramo tudi svetlejšo prihodnost. Kot pravi avtor, »[u]panje ugasne, ko je uničen jezik«.

Težko je reči, da nas Eagletonova knjiga navdaja z upanjem ali če je to njen (prikrit) namen. Če kdo, se prav skeptični in sumničavi Eagleton zaveda mikroskopskih možnosti za pozitiven izid česarkoli, saj se kot kritični teoretik ukvarja predvsem z napakami in nepravičnostmi ustroja človeške družbe, njegovo prolifično objavljanje tekstov pa kaže na to, da je teh napak in nepravičnosti na pretek. Pa vendar, bodo te nepravičnosti kdaj odpravljene? Če gre verjeti Eagletonu, lahko upamo, a ne bodimo preveč optimistični.