Tereza Drahoňovská (pisateljica) & Štěpánka Jislová (ilustratorka): Brez las
Založba: Zavod VigeVageKnjige Leto izida: 2023 Prevod: Peter Svetina
Letos jeseni je v prevodu Petra Svetine pri založbi VigeVageKnjige izšel dolgo pričakovani risoroman Brez las. Avtorici knjige sta češka pisateljica in novinarka Tereza Drahoňovská ter oblikovalka, ilustratorka, striparka Štěpánka Jislová. Obe sta ustanovni članici lokalnega združenja Laydeez do Comics Praha (praško združenje, ki skrbi za promocijo avtoric stripa), dotični avtobiografski strip pa sta v tesnem sodelovanju izdali slaba tri leta nazaj (2020). V rožnato barvo odet risoroman, ki se v prvi vrsti ukvarja s prvoosebno izkušnjo soočanja z alopecijo, poleg pripovedi in precizno umeščenega izobraževanja vključuje tudi avtoričine dokumentarne fotografije. Brez las je namreč avtobiografska pripoved Tereze Drahoňovske, ki nam na izjemno intimen in mestoma humoren način pred oči razprostre njeno turbulentno izkušnjo postopne izgube las in, kot pritiče bolezni, tudi vseh ostalih dlak na telesu.
Alopecija je avtoimunska bolezen, katere posledica je prekomerna izguba las in/ali dlak po telesu. Doleti lahko vsakega posameznika, v kateremkoli življenjskem obdobju. Nekateri izgubijo vse lase in dlake, spet drugi se soočajo z manjšimi neporaščenimi predeli ali neopaznimi anomalijami. Alopecija, za katero ni resničnega zdravila, ni nevarna in ne ogroža človeškega življenja; kljub temu pri obolelih pričakovano povzroča stigmo in duševno stisko, ki je povezana s samopodobo. Tereza Drahoňovská v risoromanu Brez las opisuje svoje prvo leto spoprijemanja z boleznijo; na dostopen in lahkoten način ozavešča o tej avtoimunski bolezni, v prvi vrsti pa prinaša vzpodbudo vsem tistim, ki so se kdaj soočali z njo.
Avtorica prične svojo pripoved z opisom svojega otroštva in že takrat prisotnega perfekcionizma, mladostniške (ne)samozavesti ter nenehnih težav s krotenjem štrlečih las. S hitrim, a jasnim tempom preide do njenega srečanja s partnerjem Andrejem in njunega dopustniškega izleta na Islandijo, kjer je Tereza prvič opazila prekomerno izpadanje las. Sledi vedno več neposredne skrbi okoli izgube las, pojavljanja zaplat in posledično neprivlačne pričeske. Na spreten, izjemno preprost način se v stripovsko pripoved umešča njeno guglanje o tem, kako si denimo zavezati naglavno ruto, kje kupiti velike klobuke in kako kupiti primeren turban. Na podoben način si sledi sosledje sličic, ki prikazujejo njeno nenehno spoprijemanje z vsakdanjimi opravili; fotografiranje za osebni dokument, hoja v vetru, potovanje z avtobusom in gibanje okoli sumničavih, v njeno zatilje strmečih oseb. Že po teh prvih nekaj straneh se Tereza zglasi pri zdravnici, ki ji poda diagnozo alopecije. Takoj zatem sledi prikupna, didaktična ilustracija, ki pojasnjuje vzroke in tipe te avtoimunske bolezni; v glavni vlogi izpostavljene bele krvničke (nasmejane, ljubke, z velikimi očmi) z orožji, kot so bazuka, kij in srednjeveški meč, napadajo povečane podobe las in lasnih mešičkov.
V nadaljevanju risoromana so prikazani različni pripetljaji, ovire, skrbi in tesnoba, s katerimi se je avtorica srečevala v času napredovanja bolezni; pomilovanje znancev in sodelavcev, tolažbe s strani najbližjih, iskanje absurdnih rešitev na spletnih portalih, nenehno strmenje v ogledalo, konzumiranje različnih prehranskih dopolnil in kroženje od specialista do specialista. Mednje se prikrade tudi razmišljanje o simboliki, ikonografiji las in njihovi moči vzpostavljanja lastne identitete; izpostavljene so različne subkulture, veroizpovedi in rase, katerih lasje se (zaradi različnih razlogov, pogojev in načinov življenja) razlikujejo med seboj. Upodobljeni so menih, roker, kopica pobritih oseb v črtastih majicah, biblijski Samson, aristokratska gospa, gospodična z dredi in zlatolaska. Z ilustracijo lika Sakure iz svetovno znane mange in animeja, imenovanega Naruto, poudarja genezo ženskih junakinj, ki si lase pristrižejo v znak upora in samoiniciative. S takšnimi izobraževalnimi vložki, ki se navezujejo na znanost, zgodovino, popularne reference in avtoričin splošen humor, preseka resnobno pripoved o Terezinem drsenju v depresijo in obup. Poduči nas tudi o različnih tipih lasulj in njihovi ceni, o podcenjeni spretnosti risanja lastnih obrvi in bizarnem problemu zadrževanja smrkljev v nosni votlini (zaradi manka nosnih dlačic). Na zelo čustven in sentimentalen način v roman vključuje utrinke spominov in pogrešane občutke: lasje v vetru, izdelovanje kitk, občutek konjskega repa na vratu, toplota las ob ušesih …
Počasi, a z gotovostjo se zgodba premika v smer avtoričinega sprejemanja. Zakaj je alopecija prima? Nič več zapravljanja časa z urejanjem pričeske, nič več odpadlih las po stanovanju, lasje se ne zapletajo v partnerjev obraz in nanje se ne navleče vonj po cigaretah. Po številnih izpostavljenih stiskah, iskrenih priznanjih in nepredstavljivih ovirah ter terapiji, se risoroman prelevi v zgodbo o premagovanju ovir in sprejemanju samega sebe. Ipak je zgodba izredno osebna in specifična, a z vidika obolele mlade ženske nagovarja malo morje posameznikov, ki so se na tak ali drugačen način spoprijeli z intimno izgubo (bodisi las, identitete, samozavesti, avtonomnosti …). Terezin lik ima unikaten glas in vizualno prezenco, ki je konsistentna čez celotno zgodbo; upodobljena je na način, da jo tudi v množici hipoma prepoznamo. Barvna konsistenca (ki se giblje med različnimi odtenki svetlo roza barve) vzdržuje zanimivo estetiko, poudarja dramatičnost, izpostavlja določene povedne predmete ali poglablja razumevanje o umeščenih spominih, flashbackih in potencialnih strahovih. Tudi v oblikovnosti je roman dosleden in ne vsebuje drastičnih preskokov. S preprosto, a realistično risbo, kjer do izraza pridejo barva, konture, obrazni izrazi in nalašč poudarjeni detajli, Štěpánka Jislová v ospredje postavlja protagonistko, njena čustva in doživljanje okolice. Ritem branja je sorazmeroma hiter, ustavi se tam, kjer od bralca terja emocionalno poglobljenost in predvideno empatijo.
Brez las je hitro berljiv, zelo čustven in iskren risoroman, ki bralca seznani z vsemi možnimi zapleti in ovirami alopecije. Četudi se avtorici pripeti vse mogoče, se delo ne pretvarja, da ilustrira univerzalno izkušnjo; izhaja iz sebe in lastnih zgodb. Tereza je v svojih izjavah in dvomih direktna, jasna in brez dlake na jeziku (hah). Njeno pripoved dopolnjuje likovna govorica ilustratorke, ki primerno zajame duh risoromana, ki je humoren, čustven, pozitivno naravnan in do samega konca prežet s samozavedanjem in ljubeznijo do samega sebe. Četudi govori o tako specifični ženski s specifično (sploh ne tako redko) boleznijo, nagovarja k vsaj enkratnemu branju; če ne drugega, da opremi z minimalnim znanjem in razumevanjem, ki presega stigmo in z njo povezan strah pred neznanim.
Uredil_a: Jernej Čuček Gerbec
Lektoriral_a: Tina Geč
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
