Tatjana Tolstoj: Tuja lepota

Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2019
Prevod: Urša Zabukovec
Spremna beseda: Urša Zabukovec 

Tatjana Tolstoj, pri nas ne tako poznana, a svetovno priznana ruska pisateljica je v okviru Festivala Fabula obiskala Ljubljano. Sočasno z njenim obiskom, kot je že navada tega literarnega festivala, pa je v slovenščini končno izšla tudi krajša zbirka njenih esejev.  Prevoda se je lotila Urša Zabukovec, ki je že znanka njenega dela, saj je prevedla edino do sedaj v slovenščini izdano delo Tatjane Tolstoj, roman Mjausk (DSP in Forum slovanskih kultur, 2016). Tatjana Tolstoj je na literarni sceni že od 80-ih let prejšnjega stoletja, v svojih začetkih pa je pisala bolj fikcijsko prozo, kamor spada tudi omenjeni roman. Pričujoča zbirka Tuja lepota pa je nastajala že po njenem prehodu v esejistiko. V zadnjih letih je Tolstojeva izdala štiri zbirke esejev, prevod v slovenščino pa je nekakšen nabor enajstih popolnoma različnih esejev iz vseh zbirk.

Za začetek se mi zdi vredno kakšno besedo nameniti sami formi esejev, kot jih piše Tatjana Tolstoj. Na prvi pogled je namreč opazno, da to niso eseji v klasični formi in po klasičnih pravilih. Njeni eseji niso polliterarna besedila, ampak visoko stilizirane poetične zgodbe. Lahko bi dejali, da so pred nami kratke zgodbe v prvi osebi s temami, ki so vzete neposredno iz avtoričinega življenja. A zakaj se potem njeno pisanje tako intenzivno označuje za esejistično? Sama bi si upala trditi, da esejističnost v njeno pisanje prinese elegantni preplet fikcije in nefikcije, ki vseeno ostajata zavedno ločena. Poleg tega se v čisto vseh njenih esejih čuti kritičen duh – od opisov njenih potovanj, zapisov o spominih na otroštvo, pa do esejev, ki se ostro zaženejo v analizo ruskosti in navsezadnje umetnosti, vseskozi se prepletata umetniškost, vrhunski stil in kritičnost. Na tem mestu bi izpostavila eseja Triada in Kvadrat kot izrazito teoretična teksta, v katerih se subtilno primeša avtoričin edinstven humor.

Za to, da lahko slovenski bralec uživa v avtoričinem humorju, čudovitem stilu pisanja in doživi besedilo takšno, kot si ga je avtorica zamislila, pa je vsekakor odgovorna Urša Zabukovec, ki je znova presegla samo sebe. Samozavestno lahko namreč zatrdim, da smo Slovenci končno dobili prevajalko iz ruščine, ki vsakič znova preseneti s svojim prevodom, pa naj so to klasiki, kot je Dostojevski, ali sodobna doživljajska esejistika Tatjane Tolstoj –vedno naredi slovenski prevod vreden ruskega originala. Ta zbirka je bila še posebej težavna za prevajanje, saj avtorica uporablja ogromno metafor in poetičnih opisov, ki jih je bilo potrebno v slovenščini popolnoma preoblikovati, in tako je nastal besedno bogat prevod, ki je vsekakor umetnina zase.

Spremno besedo Urša Zabukovec začne s frazo pisateljice, ki jo želim izpostaviti tudi v tej recenziji, saj se mi zdi, da odlično povzame avtoričino esejistiko. »Pišem resnico, a bralci tega ne jemljejo čisto tako. In prav je tako.« Eseji Tatjane Tolstoj se namreč zelo raznoliko in čez širok razpon tem dotikajo resnice, kot si jo predstavlja pisateljica. V eseju Nevidna devica se pisateljica na primer vrne v zgodnja leta svojega otroštva in pretanjeno opisuje poletja, ki so jih z družino preživljali na dači ob jezeru. Pred bralcem oriše detajle stare hiše, narave, ki jo obkroža, in nam predstavi vse čudne tete in varuške, ki so v njeni mladosti zapolnjevale hišni vsakdan. V dotični zgodbi se vrstijo realistični opisi in poetični spomini mlade deklice in tako lahko tudi najbolje opišemo način pisanja Tatjane Tolstoj. To je zelo dobro vidno tudi v odlomku iz te kratke zgodbe, ki kar kriči od detajlov:

»V sobi s temnozelenimi ploščicami in dvema napačnima modrima ni bilo zaves. Spomnim se jesenskega živozlatega in prosojnega jutra, ko me je prebudila svetloba, zlezla sem na okensko polico in se na kolenih zazrla skozi okno. Svet na drugi strani okna je bil takšen, kakršen je bil verjetno prvotno tudi zamišljen: ves iz zlata, tišine in dobrote.«

Vredno je izpostaviti še en esej, naslovljen Triada. Ta je pravzaprav še najbolj esejističen v dobesednem pomenu, a je pritegnil mojo pozornost ravno zaradi specifičnega avtoričinega humorja, ki preseva tekst. V njem se namreč avtorica posveča ruskosti in sami sredici ruskega naroda, ki ga obravnava skozi tekst grofa Uvarova in ga tudi natančno navaja, a hkrati še bolj natančno analizira in tako prefinjeno zapiše svoj pogled na ruskost, da ta najdaljši esej v zbirki mine morda še najhitreje:

»Neustrašnost bi opredelila kot nesmotrn izbruh testosterona brez razmišljanja o posledicah. Pri drugih narodih je to pojav, ki je vezan na določeno starost, na najstništvo, ruski človek pa je neustrašen do sivih las, poleg tega ta lastnost, kar je glavno, ni vezana na koledar.«

Zdi se mi dobro, da je takšna literatura, vredna Nobelove nagrade po mnenju mnogih (in tudi moje malenkosti), končno našla pot tudi k nam. Upam in želim si, da s prevodi ne bo ostalo le pri teh enajstih esejih in enem romanu. Zbirka je sicer sestavljena zelo precizno in izbor esejev je logičen, a ko bralec obrne zadnji list, si želi nadaljevati branje teh edinstvenih zgodb. Lahkotnost pisanja, ki ga hkrati polnita humor in intenzivno čustveno doživljanje, namreč bralca pritegne in nato povleče do samega konca. Na otvoritvi festivala Fabula, kjer je bila Tolstojeva častna gostja, je sama povedala, da je edina stvar, zaradi katere še mora živeti, pisanje. Meni namreč, da še ni napisala vsega, kar si želi napisati.