Tamara Kovačević: Z mačkom me boš, z mačeto te bom

Iz srbščine v slovenščino prevedla: Tanja Božić

I.

Dedi, našla sem te v sojenju za Ovčaro, dolgo se je pripravljala na ta pogovor, brala zapisnike pričevanj pod prisego, poročila opazovalcev in novinarjev s sojenja pred senatom za vojne zločine v Beogradu, s ponovljenega sojenja v Beogradu, s sojenja pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Haagu.

Pusti to, maček, raje nekaj pojej, dedek je kot otrok imel neko mačko, ki je bila nenehno spraskana, pogrizena in enako jezna. Na podlagi tega je sklenil, da je morala biti maček, nikakor mačka. Otroke je pozneje ljubkovalno klical muc ali maček.

Dobro, glej, jem. Ampak rada bi te vprašala …

Ma, dosti je bilo, usedel se je v naslonjač in dal televizijo bolj na glas.

II.

Dedi, nekaj sem slišala in te hočem vprašati za mnenje. Nevtralen uvod, poziv drugi strani k odzivu.

Daj, jej, dedi je samo zate naredil pilav, potisnil je pekač še malo bližje k njej. Ko je lani umrla babica, je brez vsakršnih težav prevzel njeno kuhinjo. Slok in okreten, že dolgo upokojen, kot da je že dan po njeni smrti ugotovil, da je vsak sam svoj gospod in odšel po nakupih. Pa vendar, živel je čisto tako, kot jima je ona uredila življenje. Stvari v stanovanju so bile na istem mestu, zajtrkoval in kosil je ob istem času, šel v isto trgovino, zalival iste rastline z isto kanglico. Verjetno se to izoblikuje v vojski, vztrajanje na rutini kot življenjsko stališče.

Dedi, prebrala sem zapisnike s sojenja za zločin v Ovčari. Zakaj vsi molčimo o tem?

Pusti to, muc, to je bilo davno, še naprej se je sprehajal od mize do kuhinje. Od kod ti to sploh? Povratno vprašanje moti fokus, lahko se izve tudi kakšna informacija več.

Vnesla sem podatke vseh sorodnikov v bazo podatkov haaškega sodišča, ven so prišli dokumenti, v katerih se omenja tvoje ime. Pozneje sem našla tudi zapisnike s sojenja v Beogradu. Samo gola, preverljiva dejstva, v nasprotnem se ji bo izmazal.

Kaj praviš, kje si našla? Pogledal jo je postrani in zožil pogled kot ljudje, ki hočejo bolje slišati, kot ko se sogovorec zmoti in bi ga radi popravili.

Evo, tukaj, zapisnik s tvojega drugega pričevanja. Pripravljena je iz torbe privlekla telefon in mu s prstom pokazala navedbe pod njegovim imenom.

To je bila moja dolžnost, moja obveznost. Kaj to tebe zanima?

Zanima me, ker bi se rada pogovarjala. Z nikomer ne morem govoriti o tem, drugače pa, s kom naj govorim, če ne s tabo! Povišan ton, znak šibkosti.

Če ne razumeš, ti jaz pri tem ne morem pomagati. Odločil se je, da je dovolj pojedla, in odnesel krožnik v pomivalno korito.

III.

Dedi, natakni si očala, hočem ti nekaj pokazati, približala mu je telefon z besedilom v cirilici. Z velikimi črkami sta pisala njegovo ime in priimek, v nadaljevanju pa je bil odgovor na neko vprašanje predsednika senata. Vse sem prebrala, ne obsojam te, hočem se samo pogovoriti.

Kaj imaš ti meni za soditi? Včeraj si prišla na svet! Dobil sem ukaz in šel tja, kamor so mi rekli.

Pravim samo, da se hočem pogovoriti, ne o tebi takrat, kaj si delal, zakaj si šel, to sem že vse prebrala, vse, kar si rekel, večkrat, temveč o zdaj. Je tebi normalno, da se v družini samo ogovarja, govori o slavah in volitvah, majhna plača, kdaj se bo kdo poročil, nam prinesel radost, kaj jim bo za vraga radost, ko ne vidijo groze! Ta notranji monolog je že predolgo trajal, predolgo je tehtala, razsojala sama s seboj, zdaj ji je zmanjkovalo potrpljenja za resničnega sogovorca.

Muc, pusti to, to nima nič opraviti s tabo, s toplim glasom jo je postavljal na mesto.

Kako nima nič opraviti z mano, si bral časopise, uvesti hočejo naborništvo tudi za ženske, čestitala si je na dobri primerjavi.

Pusti to, časopisi pišejo marsikaj, trznil je, ko je dojel, da mu je spodletelo. Izraz na obrazu nespremenjen.

Dobro, no, dedi, če sem jaz lahko našla zapisnike in članke v časopisih izpred desetih, dvajsetih let, jih je sigurno prebral še kdo. Saj si tudi ti rekel, da si za zločin izvedel iz časopisa. Kako to, da so vsi načitani in informirani, nihče pa niti ne črhne?

Dne 20. novembra 1991 so na farmi Ovčara pri Vukovarju pripadniki lokalne teritorialne obrambe in srbski prostovoljci pod poveljem Jugoslovanske ljudske armade mučili in ubili najmanj dvesto hrvaških civilistov in vojnih ujetnikov.

A ti razumeš, kot da samo jaz vem, da si bil tam, da se je to zgodilo, samo moj dedek je bil v vojni, nihče nič!

Kaj hočeš ti od mene, kaj bi rada, da rečem? Kot da je začel popuščati. Ali pa je hotel sprevideti njen resnični namen in še hitreje privesti pogovor h koncu.

Nič nočem, hočem se pogovarjati. Da mi ne prepoveduješ, da te sprašujem, da ne trzaš na vse, kar povem, prej se ji je zdelo, da je imela veliko vprašanj za postaviti. Zdaj se ji je smisel izmikal. Sedela je nasproti dedka, v tistem času skoraj upokojenca, ki je iz hangarja v Ovčari izvlekel štiri ljudi. Jim rešil življenje in jih odpeljal v vojni zapor.

Res je, pričal sem. In tam sem rekel vse, kar sem imel za reči. Ni na meni, da grem naokoli in govorim naprej. Jaz sem svojo dolžnost kot vojak in kot priča opravil. Na vas je, da tehtate, da iščete in sodite, vstal je od mize in odšel po kozarec vode.

IV.

Pred pokopališčem je stalo mnogoštevilno bližnje sorodstvo. Spominsko obeležje ob obletnici babičine smrti se je pravkar končalo, ostali so, da bi se še malo pogovarjali in se dogovorili, kdo bo pospremil dedka domov, se naslednjega dne oglasil pri njem, da ne bo sam.

Dedi, se vidiva jutri okoli petih, prav?

Prav, maček, bo dedek naredil pilav, dolgo te že ni bilo. Ampak malo si se zaokrožila, bo treba popaziti.

Ti si bil na Ovčari, meni pa govoriš o videzu! Adrenalin ji je odbrzel v možgane, kot tigrica se je odrinila od tal, v doskoku privlekla na dan mačeto, jo zarila dedku za levo ključnico, to je videla v nekem filmu, iz tega kota bodalo z lahkoto in nepogrešljivo zadene srce.

V.

Tudi to se, seveda, ni zgodilo. Odvrnila mu je z naučenim, otopelim nasmehom in ga preklela v sebi. Je vsaj ni vprašal, kdaj se bo poročila, da bo dedek lahko šel na veselico.