Taiye Selasi: Gana naj gre

Gana naj gre je romaneskni prvenec pisateljice Taiye Selasi, ki ji ni všeč, ko jo v uvodnih predstavitvah označujejo za »avtorico nigerijsko-ganskega porekla« ali »britansko-ameriško avtorico«. Sama se ima za multi-lokalno afropolitko; državljanko sveta, katere korenine so v Afriki, doma pa se počuti v več mestih po svetu, od Akre do Rima in New Yorka. Ob letošnjem izidu slovenskega prevoda romana, ki je v izvirniku izšel leta 2013, se je ustavila tudi v Ljubljani na festivalu Fabula, kjer je med drugim govorila o nevarnosti in nesmislu kategoriziranja sveta ter posploševanja na podlagi danih kategorij. To vključuje etnično in nacionalno pripadnost, zato je za afropolitizem značilno poudarjanje fluidnih in razsrediščenih identitet, ki niso fiksno določene z regionalno ali narodno tradicijo. V tem se afropolitizem razlikuje od npr. panafrikanizma – v spremni besedi ju postavi nasproti tudi Gabriela Babnik – s Taiye Selasi kot eno glavnih predstavnic pa je afropolitizem postal intelektualno gibanje, ki skuša osmisliti življenjske izkušnje sodobne generacije Afričanov, predvsem mnogih razseljenih po vsem svetu.

Seveda se ta konceptualni okvir in etična drža odražata v romanu Gana naj gre, a pomembnejši je razlog za to; Taiye Selasi namreč material črpa iz lastnega svetovljanskega odraščanja in izobrazbe, predvsem pa lastnega družinskega pedigreja. Zavoljo avtobiografskih elementov kot tudi estetskih odločitev avtorice je roman vse prej družinska zgodba kot politični manifest. Obvoz neposrednega političnega komentarja je morda celo glavna vrlina romana. Kot je v intervjuju leta 2014 povedala Selasi, »[k]o se mediji posvetijo kateremu koli romanu afriškega avtorja, se nemudoma osredotočijo na politiko, socio-ekonomijo, sociologijo kraja, iz katerega avtor prihaja. To obžalujem. (…) Gana naj gre je zgolj roman o družini. In to je dovolj«.

Zgornji citat je torej dobro vodilo za kritično oceno zgodbe o družini Kweku Saija, uspešnega kirurga iz Gane, ki je doštudiral, se zaposlil in ustvaril družino v Združenih državah, bralci pa ga spoznamo ob njegovi smrti, ko doživi infarkt na vrtu svoje hiše v Gani, medtem ko njegova ljubica spi v spalnici. Ta uvodni dogodek sproži razvoj zgodbe v (sedanjem) dogajalnem času, obenem pa nas vodi v preteklost, ki postopoma razkriva, kako je Kweku lahko umrl na tak način, premlad, brez bleščeče kariere, brez družine ob sebi. Vračanje v preteklost nam predstavi člane družine: žena Folosade, prvorojeni sin Olu, dvojčka Kehinde in Taiwo ter najmlajša hčerka Sadie. Roman sestavljajo trije deli in vsi so strukturirani na podoben način; en osrednji dogodek, okrog katerega se počasi razpleta preteklost, ki ga pojasni. Zgodba je polna časovnih preskokov, Selasi pa z dosledno rabo sedanjika bralca umesti v prav vsa časovna obdobja. Prizori iz preteklosti oziroma spomini likov nikoli ne zvenijo kot priročna ekspozicija, ampak vedno kot del iste, četudi nelinearne, zgodbe. Uporaba nelinearne pripovedi avtorici omogoči, da nas najprej sooči s posledicami dejanj in dogodkov ter nas nato vodi k vzrokom za njih. Kweku Sai doživi infarkt, ker ima strto srce. Strto srce ima zato, ker je pred leti zapustil družino.

Odsotnost očetov je tema, ki pogosto priplava na površje, ko je govora o Afriki ali afriški diaspori drugod po svetu (predvsem v ZDA, kjer se odvija dobršen del zgodbe), zato ima precejšno politično težo. Selasi to težo in njene potencialne rasistične konotacije izpostavi v drugem delu romana, ko sin Olu, prav tako uspešen zdravnik, prosi očeta svojega dekleta Ling za blagoslov za poroko. Njen oče ga zavrne, rekoč da afriški moški kljub nadpovprečni inteligenci nimajo moralne hrbtenice, kar se kaže v številu nezakonskih otrok in mater samohranilk. A z izjemo tega prizora se Selasi izogne politizaciji problema; namesto tega se posveti razkrivanju razlogov, zakaj je Kweku Sai specifično – ne afriški moški na splošno – zapustil družino. In ti razlogi, ki vsekakor ne razkrivajo nikakršnega moralnega primanjkljaja, do neke mere odkupijo le Kwekujeve napačne odločitve, niso pa ne zagovor ne obsodba neke skupine ljudi.

Drugi del romana, v katerem spremljamo ostale člane družine in njihovo seznanitev z informacijo o Kwekujevi smrti, nam prikaže, kakšna odrasla življenja imajo in kakšne posledice je imel njegov odhod za vsakega posebej. Selasi uspe v interakcijah med materjo, brati in sestrami, v subtilnih gestah in nenamernih reakcijah, ujeti neko podstat družinskih odnosov; afinitete in zavezništva, ljubosumja in zamere, ki niso vedno očitne na površju, a vidne pozornemu opazovalcu. V opisih družinskega življenja se Taiye Selasi izkaže za pozorno opazovalko, kar le še potrdi, da je Gana naj gre zgodba o družini, ne zgodba o Afriki. V spremni besedi se Gabriela Babnik obregne ob dejstvo, da so bolj ali manj vsi glavni liki v zgodbi nadpovprečno nadarjeni in uspešni, kar je morda res kanček dramatizirano, neprepričljivo pa se zazdi predvsem, ko Taiwo, ki je očiten alterego avtorice same (ime je variacija avtoričinega imena), opiše kot izjemno nadarjeno pisateljico. Vsekakor bi bilo bolje to presojo prepustiti bralcu. Sicer pa ta nadpovprečna nadarjenost likov izhaja iz avtobiografskega materiala in ni zgolj literarni konstrukt: oče Taiye Selasi je prav tako uspešen zdravnik, njena sestra dvojčica priznana psihiatrinja, sama pa tudi v resničnem življenju uspešna pisateljica.

Dramatičnost je večji problem v strukturi zgodbe kot v karakterizaciji likov, kar se pokaže zlasti v zadnjem delu, ko se družina zbere v Gani, da bi pokopali pokojnega očeta. Zgodba do samega konca ohranja skrivnosti in prikriva vedno vsaj en delček preteklosti, s čimer drži pozornost bralca, a se v izbiri teh slej ko prej razkritih skrivnosti nazadnje zateče k hiperboličnim travmam, morda misleč, da brez incesta in poskusov samomora ni moč zajeti epske širine, ki pritiče več kot štiristo strani dolgemu romanu. Predvsem vpletenost incesta se oddalji od intimnega portreta neke družine in se približa nekakšni kritiki spolnega nasilja v Afriki, s čimer se je Taiye Selasi ukvarjala tudi v kratki zgodbi The Sex Lives of African Girls (Spolna življenja afriških deklet, 2011), čeprav na koncu služi kot motiv za čustven finale.

Gana naj gre je impresiven prvenec, katerega pomanjkljivosti odtehta čustven naboj, ki izhaja iz avtobiografskega materiala in avtoričinega sloga pisanja: kratki, enobesedni, odrezani stavki, ki napovejo temo, kraj, občutek, spomin, preden se razvijejo v podrobne in dolge opise, zmes pa ustvarja dinamičen ritem, ki ga Babnik primerja s sodobnim hip hopom. Predvsem pa je roman tematsko zastavljen zelo učinkovito; vsi ključni dogodki so neke vrste odhajanje, izkušnja odhajanja in zapuščanja pa poveže nesrečno zgodbo družine z občutkom tujstva in ne-pripadanja, ki zaznamuje življenja izseljencev, afriških ali ne.