Sara Nuša Golob Grabner: O prostaškosti učenja

Mrtve forme


"Morajo imeti neko ostrino"
rečem,
ko govorim o ženskah.
Sinteza 
noža in cvetov pelargonije,
simbolizem viktorijancev.
Protislovno
zamegljen vid,
da se ne bi urezale.
Usločen skok
v sive avre. 
Zbogom intuicija,
trpek okus nekje na dnu želodca
bo ostal neimenovan.
Sekanje gozdov 
ni slaba stvar,
če vodi do presvetljenih oči.
Te so za požiranje
in kimanje
ko rečejo,
da on je kdor je, 
ti pa si živeča in ostra,
dovolj neumna,
da ljubiš mrtve forme
in nestanovitna magnetna polja.
Cvetni listi niso izgubljeni, utrgani so 
in nekdo reče:
"Mora imeti neko ostrino."
Odideš, ti in tvoji noži,
proti lastni volji,
vitalne organe vlečeš za sabo po tleh.
Na vsakega Adama in Evo 
je ena Lilit.
Kdor misli da ni ljubila Adama 
je površen.
Ni zmage.
Eva je narejena samo iz cvetov pelargonije
in vedno čaka na domačem balkonu.


Opečeno 


Kako se zanalašč dotakneš vroče plošče, 
če si se enkrat že 
in izvedel vse kar si moral?
Ne vem zakaj mi je toliko pomenilo 
biti nekaj več od človeka, 
nekaj bolj eteričnega, 
manj obremenjenega, 
nekaj kar potrebuje manj vode 
in besed,
nekaj, kar ne dobi zemlje za nohte
in nikoli ne reče “To potrebujem.”
Dolgo že nisem čutila kobalt modre
in postavljala majhnih spomenikov po poti domov. 
Morda zdaj vem, 
da če se lahko v moji glavi 
jazz fusion razdeli 
na smiselne enote, 
se lahko vse.
Apatija mi je jasna in lahko prepoznavna. 
Ko je ploha gredo vsi v galerije, 
a umetnost ni tam s tem namenom. 


Daj mi nekaj vmesnega


Jaz še vedno čakam, 
da name sede vijolični metulj.
Moja hrbtenica je dolga in bela,
nihče ne bi vedel, 
da je zvezana z ostrimi strunami,
da je violina,
ki se razglasi tik preden
se razkolje poletna vročina 
ob štirih zjutraj. 
Kako hitro
se vdamo
za prazen nič,
če izgleda kot zlata posoda
in nas posluša na prost večer.
Opravičila prihajajo na maile,
po pošti, na kavi.
Samo tista ne, ki jih res potrebujemo,
samo tista ne, ki jih potrebujemo, 
da si oddahnemo,
od svetniško-mučeniških blodenj 
in zamenjave svoje pomanjkljivosti
za tujo presežnost.
Trnove krone padejo v vodnjake, 
mokro telo pade po tleh kopalnice, 
na vroč asfalt pade dež.
Vstane prazen prostor,
ki skeli po robovih. 

Uredila: Eva Ule