Neja Rakušček: Iskra
tapkanje neošiljenega svinčnika ob vedno znova zmečkan papir me počasi spravlja ob živce v lijaku gnije rožasta starinska posoda in me z začudenim zanimanjem gleda kako pečem penice nad vžigalnikom zato grem ven iskat taborniški ogenj grem gomazeti po mestu v noči krasti sončnice plesti velikanske krone ki bodo lomile vratove razdejana vrtna ograjica mi pomaga ošiliti svinčnik ki ima zdaj moč ledolomilca ki riše modre žile po pokrajini začnem pisati male grafite da jih nekdo v trenutku izbriše kot mama z oslinjenim prstom ki očisti umazan otroški obraz tiho sprašujem daneče mesto ali morda govoriva isti jezik na obzorju začne goreti
