Annie Ernaux: Zamrznjena v času (prevod) 

Preveden odlomek je iz knjige Annie Ernaux: La femme gelée (založba Gallimard, Pariz, 1981). Iz francoščine v slovenščino prevedla Tinkara V. Kastelic.

Ni zapravljala časa s pletenjem kar tja v en dan, kot je dejala. Včasih, ob zimskih nedeljah, kot da bi imela slabo vest, se ga poskuša lotiti in skupaj neomajno štejeva zanke šala s kodrastim vzorcem, ki nikoli ne bo presegel dvajsetih centimetrov. Kuhinja je njegova domena, z izjemo grmade francosko-ruskih slaščic ob četrtkih ter palačink ali krofov na dobre dni. Takrat vse od stropa do tal diši po praznovanju ter pogosto po začetku pomladi, ker je pust ali maškarada. Celo popoldne obrača palačinke, ki jih ponuja najzvestejšim strankam kavarne, dlani imam posute s kristalčki sladkorja in želodec razdražen, danes ne bomo večerjali. Ali pa kolač, zapakiran, za ženske, ki se jim mudi, »umakni zvezke z mize, da se ne umažejo« in že so tu stolpi moke, ki se rušijo v rumeno jajčno morje, dovoljenje, da pomočim prst v maso. Prepusti mi polovico rozin in skupaj pomaževa kremasto dno sklede. V naslednjih dveh tednih ne bo ubila niti enega jajca. Kuhala ali gospodinjila je zgolj izjemoma, kadar ji je bilo pogodu, če se ji je zahotelo loščiti ali pomivati stene, peči torte nam v veselje.

Tako je imela kljub računom, gospem, ki jih je bilo treba postreči, blagu, ki ga je bilo treba razpakirati, čas, da je ob prvih lepih dneh vstajala ob petih, plela rožne grme in »koralne zvončke« ter mi v lica vtirala majsko roso, ko sem se zbudila, »za lepo polt«. Predvsem pa, da se je kjer koli in kadar koli zatopila v branje. Zaradi tega se mi zdi boljša od njega, ki po večerji prebere časopis samo zato, da bi izvedel regionalne novice. Zavidam ji tisti čudni, vase zaprti obraz, stran od mene, od naju, tisto tišino, v katero se pogrezne, njeno telo nenadoma težko in popolnoma negibno. Popoldne, zvečer, ob nedeljah vzame časopis, knjigo iz lokalne knjižnice, včasih kupljeno knjigo. Oče se dere »govorim s tabo! torej še kar nisi sita teh svojih romanov!«, ona se brani »pusti me, da dokončam svojo zgodbo!«. Komaj čakam, da se naučim brati, in komaj čakam, da bom razumela te dolge zgodbe brez slik, ki jo navdušujejo. Napoči dan, ko besede v njenih knjigah izgubijo svojo neznosno težo. In zgodi se čudež, ne berem več besed, v Ameriki sem, stara sem osemnajst let, imam črne služabnike in ime mi je Scarlett, stavki se začnejo stekati proti koncu, ki bi ga rada odložila. Imenuje se V vrtincu. Pred strankami je vzkliknila, »pomislite, samo devet let in pol ima«, meni pa je rekla »je dobro, kaj?«. Odgovorila sem »ja«. Nič drugega. Nikoli se ni znala krasno izražati. Ampak sva se razumeli. Od tega trenutka dalje so naju povezovali ti domišljijski svetovi, ki jih moj oče ignorira ali prezira, odvisno od dneva, »izguba časa z izmišljotinami, tako ali drugače«. Odvrnila je, da je ljubosumen. Jaz ji posojam iz svoje zbirke mladinske literature Bibliothèque verte, Jane Eyre in Le petit chose, ona meni daje v branje tednik Les Veillées des chaumières s feljtonskimi romani in iz njene omare kradem, kar mi prepove, Njeno življenje ali pa Bogovi so žejni. Skupaj sva gledali izložbo knjigarne na Place des Belges, včasih je ponudila »bi rada, da ti kupim eno?«. Enako kot v slaščičarni pred beljakovimi poljubčki in krokanti, enak apetit, tudi enak občutek, da to ni bilo ravno najbolj razumno. »Povej, bi bila vesela?« Prodajalec v knjigarni je bil tisti, ki je svetoval, izbiral, samo to je bilo drugače kot pri torticah, z izjemo Delly in Daphné du Maurier ni bila poznavalka. Suh vonj po drobni, prijetni prašini. »Dajte jo moji hčerki«, je rekla, preden je plačala. Za nekoč kasneje mi je obljubila dobro knjigo, Grozdi jeze, a mi ni hotela ali znala povedati, kaj me v njej čaka, »ko boš velika«. Čudovito se mi je zdelo, da me pri okoli petnajstih letih čaka lepa zgodba, kot mesečno perilo, kot ljubezen. Med vsemi razlogi, zaradi katerih sem si želela odrasti, je bil tudi ta, da bom smela brati vse knjige. Gospe Bovary iz soseske, gospe z zaprtimi očmi, izgubljene v trapastih sanjarijah, vse ženske imajo romaneskne možgane, to je dokazano, kaj je z vsemi, ta gnev, celo moj oče, še on, ko me vidi, da zvečer posedam v brezdelju, kaj za vraga počneš, takole sanjariš v tri krasne? Naloge, ki jih je treba popraviti, malček, ki ga je treba dati spat, komaj dovolj časa za petminutno branje pred spanjem. Kako še sanjati. Res je, da me je bilo sram, mislila sem, da se zapuščam, če nisem bila »aktivna«. Ne, mama ni zamenjala svoje trgovinice z obalami Kalifornije, feljton, ki je, ko je pozvonilo pri vratih, zdrsnil pod perilo, ki ga je bilo treba zlikati, ji ni preprečil, da bi preračunala dobičke. Vem, da se bo kaj kmalu treba pognati za temi milimi in lepo vzgojenimi mladimi dekleti iz La vie en fleurs, Brigitte v dvajsetih zvezkih, se nadaljuje, vsemi sužnjami ali kraljicami, katerih zgodba se začne pri osemnajstih in konča s poroko pri dvajsetih, celo za mojo neslavno Scarlett z njeno kopico oblek in ljubimcev. Po drugi strani pa ta težka, živa pričevanja, z velikimi črkami, v Confidences, nesrečno poročenih žensk, zapeljanih in zapuščenih deklet, težka veriga ženske nesreče, usodne, ki me strašno fascinira, ko imam okoli deset let. Ženska literatura, morda se mi bodo prav zaradi nje, te nore ideje o življenju, uspešnem ali končanem pri dvajsetih, tako šibila kolena na terasi zaradi Montaigna in drugih. Ne. Mislim, da je način, kako te ljudje gledajo, močnejši od vseh knjig, in to sovražim, moško žaljivko »romani so ti stopili v glavo, preveč domišljije imaš, ubogo dekle«, izgovor, s katerim se izmikajo vsem prevaram, zamujenim zmenkom, »ne, zagotavljam ti, da imaš resnično preveč domišljije«. Nikoli si ne bi želela matere, katere obraz ne bi tako žarel pred časopisi in knjigami, ki se ne bi predajala kančku tedenske norosti, zaprta daleč stran od konzerv in strank, od vse te hladne zapakirane hrane, in ki bi menila, da je branje izguba časa. Govorila mi je, s sijočimi očmi, »dobro je imeti domišljijo«, raje me je videla brati, čebljati samo s seboj, zatopljeno v igro, pisati zgodbe v šolske zvezke od prejšnjega leta kot pospravljati sobo ali neumorno vesti prtiček. In to branje, ki ga je spodbujala, mi ostaja v spominu kot okno v svet. 

Premajhna, da bi se lahko poistovetila z osemnajstletnimi junakinjami, si jih predstavljam kot svoje sorodnice, sosede in se za njimi izmuznem v gradove, v daljna podeželja, pokrajine, rumene od vročine, in ostajam jaz, lik, s katerim sem povsem zadovoljna. Knjige, potovanja, uvod v igro. Le secret du Kou-Kou-Noor izpod peresa Delly in že spalnica mojih staršev postane kitajski budoar, zahvaljujoč odejam in posteljnim prevlekam, napetim prek stolov in okenskega okvira, vzglavnikom, nakopičenim na podu, ki se spremenijo v »razkošne« blazine. Morje je naraslo, moja ladja bo potonila, stol, ki ga poskusim uravnovesiti na postelji, se nevarno nagiba, sem Pedro, mali popotnik. Mama vstopi, pogleda posteljo, vso razmetano, opustošeno, njena nedeljska obleka oplazi moje pete, zasmeje se »se igraš? fino, ti se kar igraj«.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar