Svetlana Slapšak: Istomesečniki

Prevod: Seta Knop
Založba: Goga
Leto izida: 2018 

Roman Istomesečniki je drugi roman antropologinje dr. Svetlane Slapšak, ki je slovenski javnosti bolj ali manj poznana po svojih humanističnih esejih, predvsem pa se v javnosti pojavlja kot borka za človekove pravice. Roman je v Srbiji sicer izšel že leta 2016 pod naslovom Ravnoteža in prejel mnoge nagrade.

V samem romanu se pravzaprav skrivajo trije različni romani. V »glavnem« romanu, ki je postavljen v Beograd v devetdesetih letih, spremljamo zgodbo Milice, ki s pomočjo svoje mame, najboljše prijateljice, in drugih žensk poskuša sredi vojne ohraniti trezno glavo in pomagati čim več ljudem, prizadetim v vojni. Preživlja se s pretipkavanjem romana velikega nacionalnega pisca, katerega (nacionalistični) roman beremo istočasno. Pritisk, ki ga nanjo vrši pretipkavanje romana in vojne okoliščine, pa si lajša s pisanjem svojega romana, pri katerem gre pravzaprav za pastiš romanov sester Brontë. Prav istočasno spremljanje treh romanov bralcu odpira raznolike perspektive v dogajanje med vojno in celotno problematiko, ki je vojno tudi začela.

Prav tematiziranje in obravnavanje problemov, ki so Jugoslavijo pripeljali do tako krvavega razpada, odpira mnoga vprašanja, na katera avtorica že sama ponudi odgovore, ki jih bralec lahko sprejme ali zavrne. Skozi branje avtorica predvsem zelo jasno problematizira nacionalizem in vlogo, ki so jo v vojni odigrale ženske, pri čemer nikoli ne zapade v suhoparno teoretsko samorazglabljanje, ampak okoliščine, ki so pripeljale do dogodkov, razlaga tekoče, razumljivo, s pomočjo junakov romana, pri čemer se bralec vede ali nevede pod zvitim avtoričinim vodstvom spušča v globlje razumevanje zgodovinskih, ideoloških in socioloških okoliščin ter problemov, s katerimi se je srečevala takratna »balkanska« družba. Ključnega pomena za celostno razumevanje romana je tako prav vključitev nacionalističnega romana, ki predstavlja kontrast razmišljanju in dojemanju sveta glavnih junakov, pri čemer nam prav ta roman, četudi v sebi nosi nezaslišano nacionalistično ideologijo, uspe osvetliti problematiko balkanskih narodov, s katero so se srečevali tudi že pred socialistično Jugoslavijo. Slapšak tako uspešno potrjuje ugotovitev mnogih humanistov, ki so trdili, da je pri razpadu Jugoslavije šlo za poračunavanje starih poslov iz časa pred drugo svetovno vojno.

Kljub temu da v prvih dveh romanih Slapšak bralca na kar najbolj šarmanten in zanimiv način popelje po ključnih točkah, ki pojasnjujejo stanje med vojno, pa ne zanemarja osebne komponente junakov. Glavna junakinja tako da svojim čustvom prosto pot v svojem zasebnem romanu, ki ga piše pod vplivom sester Brontë. Preko te zgodbe lahko zaznavamo tudi notranje počutje protagonistke. Človeškost v celotnem romanu ohranjajo izjemno tenkočutni opisi in dialogi med glavnimi junaki, s katerimi se avtorica dotakne najlepših gradnikov ljudi, ki se borijo za mir. Tako lahko med branjem z glavnimi junakinjami doživljamo čustva enotnosti, neizmerne podpore, sočustvovanja in tudi izjemne trdnosti in stabilnosti karakterjev oseb, ki se kljub negotovi usodi in težkim situacijam ne vdajo in se še naprej borijo za mir. Čeprav v glavnem romanu, glede na kratke povzetke romana, pričakujemo več dogajanja, ob koncu branja vendarle ne moremo trditi, da je roman pomanjkljiv ali prazen. Nasprotno, liki v romanu so izdelani do potankosti, slog berljiv in tekoč, dogajanje nam preprosto ponuja vpogled v vsakdanje življenje, vsakdanjih žensk, ki si vojne ne želijo in se za mir borijo, kakor vejo in znajo, z vsemi sredstvi, ki so jim dostopna. In prav ta realističen vpogled v njihova življenja in duševnost – ne samo da odtehta pričakovanja pred branjem, ampak bralcu ponudi precej več, kot bi ponudila z akcijo nasičena dejavnost »superžensk«, saj bralcu ponudi vključitev v običajna življenja, kakršna bi potencialno v enakih okoliščinah morda živeli tudi sami.

Zaradi izjemno iskrenega in na videz preprostega sloga lahko Istomesečnike preberemo na mah, saj avtorica uspešno krmari med popolnoma različnimi naracijami znotraj treh romanov, pri čemer ostaja zvesta svojemu humorju in šarmu. Tako v glavnem romanu preko duhovitih pogovorov začutimo bližino likov, pri čemer se kot bralci v zgodbi počutimo popolnoma dobrodošle, domače in vključene v dogajanje. Slog v romanu nacionalističnega pisatelja je namenoma slab, tako kot je slaba njegova ideja. In prav prizadevanje, da bi njegovo pisanje jemali resno, vzbuja smeh in ustvarja čudovito parodijo takratne, z nacionalizmom navdahnjene, literature. V tretjem, viktorijanskem romanu pa se Slapšak kar najbolje zlije s takratnim slogom pisanja, kjer se prepletata jasna, vsevedna pripoved, obkrožena z natančnimi popisi okolja, vljudnostni dialogi in nagovori bralcu. Kljub temu da vsi trije romani vsak zase govorijo svojo zgodbo, lahko ostajajo bralcu vse zanimive in brez nepotrebne zmedenosti preskakuje med zgodbami in jim brez težav sledi, četudi včasih med nadaljevanjem ene zgodbe preteče kar nekaj strani druge.

Istomesečniki so roman, ki ga lahko bere vsak, ne glede na svojo »bralno kondicijo« in predznanje o vojni na Balkanu. Humorni in izbrušeni dialogi skrbijo, da branje ne zapade v monotonost. Starejše generacije bodo v romanu zagotovo prepoznale motive in slike, ki bodo v njih zbudile nostalgijo, medtem ko roman pri mlajših generacijah lahko posredno igra izobraževalno vlogo, saj se med branjem mimogrede lahko naučimo veliko o naši pretekli »skupni« zgodovini, ki je nismo imeli nikdar priložnosti občutiti. A vendar faktografsko znanje ni tisto, kar roman približa bralcem, ampak slog, ki ustvarja prijetno in domače vzdušje, ki bralca, tako kot se za balkansko gostoljubnost spodobi, povabi k opazovanju vsakdanjega življenja in problemov junakov.