Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

Založba: Goga
Leto izida: 2020
Prevod: Jani Rebec 

Človeku se v um včasih prikrade subverzivna misel o lepoti človeškega trpljenja. Da bolečina izčisti dušo, da je vojna kajpada celo romantična, se zdi. Vojni filmi, v katerih medicinske sestre na prvi bojni črti pohajkujejo vse urejene in čiste, predstav ne prizemljijo. »Kakšna laž,« ob takih prezentacijah vojne navrže ena od žensk v delu Vojna nima ženskega obraza avtorice Svetlane Aleksijevič, Nobelove nagrajenke v letu 2015. V prevodu Janija Rebca v slovenščini danes beremo intervjuje, ki – preliti v monologe, ti pa skupaj z avtoričinim veznim tekstom in lastnimi uvidi tvorijo kolaž – portretirajo sovjetske ženske druge svetovne vojne. Malo je bilo tistih, ki so ostali doma in čakali na boljše čase, tudi ženske niso bile izjema, a jih v spominih in pripovedovanjih moški zasenčijo. Zakaj torej pisati o vojni, ko pa je napisanega že toliko? Vse nam je vedno povedal moški glas, ženske – celo tiste, ki so bile na fronti – pa molčijo, če že spregovorijo, pa se podredijo uveljavljenemu kanonu.

Avtoričin cilj je opisati, kaj so doživljale, kaj so vonjale, in najpomembneje – kaj so čutile. Pripoved se giblje med vojnim poklicem žensk (slednje je avtorica vzela za ključ, po katerem je izbirala sogovornice), opisovanjem razmer, posamičnih pripetljajev, ki so jih zaznamovali, ter odnosov, ki so se vzpostavljali v vojnem času – pomemben je zlasti odnos do lastne duševnosti in ženstvenosti.

Večplastnost je avtorica uspešno dosegla iz dveh razlogov: prvi je njej lastna neobremenjenost z ideologijo, drugi pa širok spekter pogovorov, ki jih je opravila – po številki 500 je ženske nehala šteti. V novinarstvu (temu poklicu se je nenazadnje zavezala tudi Aleksijevič) bi temu rekli »žmohtnost«. Gre za delo, ki bazira na obsežnem raziskovanju, izvedeno je ob upoštevanju vseh etičnih standardov, spoštuje integriteto, obenem pa je nadgrajeno z reportažnim jezikom, ki bralca »vzame s sabo«. Vidno je avtoričino zgledovanje po Alesu Adamoviču – polifonost dela prihaja iz življenja samega, iz tega, kar je bilo mogoče slišati v neposredni okolici. Tudi Svetlana Aleksijevič sveta brez vojne ni poznala, v šoli so redno pisali spise o tem, kako bi si želeli umreti v imenu nečesa.

To je vendar mentaliteta, ki še ni izginila, čeprav bi si mislili, da se ideja o slavi izpoje v duhu grozot. In še vedno se pobijamo v mladosti, ko še sploh ne vemo, kaj življenje je. Kakšna ironija.

Celovite fabularnosti v delu ni, niti ni potrebna. V precej naturalističnem smislu se pojavlja na intimni ravni vsake od pričevalk. Tudi »red« pripovedi je iskanje brez uspeha, slednje pa prinaša svojevrstno simboliko zmede; govorjenje ostaja pomanjkljivo, intervjuvanke se vračajo nazaj in to iskreno priznavajo z diskurzivnimi označevalci. Medejo se, popravljajo, jočejo, utihnejo, odstopijo in se predajajo. Ostajajo takšne, kakršen je človek – zmotljiv in ranljiv. Cenzorji so avtorici očitali, da žensko ponižuje s primitivnim naturalizmom, da »po tem nihče več ne bo želel v boj« in da sovjetska ženska ni žival. Te besede so, milo rečeno, krivične – ne gre za ceneno željo po šoku, temveč za preslikavo najbolj precizne sorte; bralca redkokdaj zmrazi zaradi besed samih. Zmrazi ga zaradi pomenov in misli, ne zaradi »rumenosti« besedila. Dati starajoči generaciji žensk lažnivi glas, izpiljen s prisiljenim liričnim stilom, ki ne izraža avtentičnosti, temveč zgolj estetskost v najbolj ozkem pomenu besede, bi bilo zavajanje. A prav nenarejenost je ena večjih odlik dela Svetlane Aleksijevič – besede sogovornic ne delujejo cenzurirano, čeprav avtorica priznava, da se je kdaj pa kdaj cenzurirala sama, pogosto pa so to počeli uredniki.

Ob branju vseeno ne gre pozabiti besed, ki jih Susan Sontag zapiše v delu Pogled na bolečino drugega, kjer obravnava vojno fotografijo: fotografirati pomeni uokviriti, uokviriti pa pomeni izključiti. Podobno je treba vzeti v zakup tudi pri branju in razumevanju Svetlane Aleksijevič, četudi so njeni objektivi izjemno široki. Slednje bi bilo težko zanikati.

Avtorica napoveduje, da je ženska vojna drugačna od moške. Na številnih koncih se to izkaže za resnico – ženska vojna ima vonj in barve, posebnega pomena je rdeča. Tudi začetek menstruacije v eni od žensk odpre vprašanji: Sem ranjena? Kaj je to? Ženska v vojnem času tudi najbolj človeško stvar zamenja za najmanj človeško (ali vsaj najmanj humano), torej za nasilje, ki povzroči krvavitev. Avtorica trdi, da je ženska vojna grozljivejša, zagovarja, da so ženske potopljene v čustva, moške pa očarata zgodovina ter konfrontacija idej; izpostavlja celo, da je ženskam težje ubijati. Tukaj lahko njeno pisanje polemiziramo – nikakor to ni problematičen vidik, ki ga izražajo sogovornice (te s svojimi besedami zapisano tudi potrjujejo), je pa vprašljivo homogeno slikanje ženske duševnosti. Ženske se od avtoričinih posplošitev namreč tudi radikalno odmaknejo – povejo, da so se želele boriti, da so občutile sovraštvo.

»Z očetom me nista pustila, ampak jaz sem živela samo za eno stvar: hotela sem na fronto, na fronto!«

»Slišala sem, kako se pod kolesi lomijo lobanje … in bila sem srečna.«

Obenem Svetlana Aleksijevič zapiše, da v ženskem govoru o vojni ni zmagovalcev in poražencev, da tam ni junakov, ampak le ljudje. Slednje tu in tam morda že drži, a še kako je vidno tudi, da je sovjetska ženska ljubila zmago. Morda iz drugačnih razlogov in nagibov, a ljubila jo je. Lahko bi rekli, da v teh točkah delo paradoksalno izpodriva samo sebe. Je pa obenem prisoten izjemno sproščen prikaz tradicionalnih pogledov na ženstvenost, ki jih avtorica prinaša brez predsodkov ali not, ki bi namigovale na manjvrednost mišljenja, da so nežnost, lepota in urejenost pomembne lastnosti ženske. Ljubiti kodre in rute je dobro, tudi užitek v kuhi in pospravljanju je legitimen. Delo teži k opolnomočenju, lahko bi ga označili za manifest, da je žensko bitje čudovito prav takšno, kakršno je. Vihravo in umirjeno, pogumno in boječe. Neopredeljivo.

V delu je prisotna tudi obilica metajezikovnega premisleka in samorefleksije, oboje je dobrodošlo; da se vprašanja komunizma in Stalina sogovornice lotevajo previdno in redko, avtorica ne zanika. Ob pričevanjih je avtoričin glas sicer subtilen in prikrit, kar potrjuje njen namen – dati glas spregledanim, sebe pa postaviti v ozadje.

Svetlana Aleksijevič je s svojim raziskovalnim pisanjem pokazala točno to, kar v izpovedi omenja tudi ena od sogovork: pogum v vojni (ali pa v fizičnem svetu, op. a.) in pogum pri razmišljanju sta dve različni obliki poguma. V času ustvarjanja dela Vojna nima ženskega obraza sta bili pač nujni obe vrsti.