Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt
Založba: Beletrina Leto izida: 2020 Prevod: Marko Košan Spremna beseda: Marcel Štefančič jr.
Da je grozljivka žanr, v katerem se ne da narediti nič novega, ali z drugimi besedami, da je postal sterilen oziroma so bile iz njega izčrpane že vse dobre ideje, je zelo razširjeno mnenje. Takšno prepričanje ne velja le za žanr grozljivke, pač pa tudi za marsikatere druge žanrske zgodbe – velikokrat namreč lahko slišimo, da so bile »vse dobre kriminalke že napisane« ali da je bilo »v fantaziji že vse povedano, zdaj se samo še ponavlja« in podobno. S tem se preprosto ne morem strinjati, zdi se mi namreč, da gre za mnenje, ki v glavnem izvira iz posploševanja in obče sprejetih dejstev glede žanrskega pisanja nasploh. Naj torej to mnenje dopolnim in hkrati sklenem uvod ne le v literarno kritiko Kingovega dela, pač pa tudi v problematiko, ki se je bomo v kritiki dotaknili: Vse dobre grozljivke so bile že napisane in vsako leto Stephen King napiše še eno. Včasih dve.
King je prevzel krono Edgarja Allana Poeja in za njim H. P. Lovecrafta ter postal vodilni pisatelj grozljivk, čigar domišljija nima dna. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt se lahko tako zdi neobičajna v tem, da niti ene od štirih novel v njej ne moremo uvrstiti v Kingov priljubljen žanr. Kaznilnica odrešitve je zgodba o po krivem obsojenem bančnem uradniku, ki jo pripovedujeta eden od zapornikov v kaznilnici in njegov bodoči prijatelj. V drugi zgodbi z naslovom Vzoren učenec je tema človeškega zla ponazorjena z igro dvojnega manipuliranja med vzornim učencem Toddom in starejšim sosedom, ki ga Todd prepozna za bivšega gestapovca. Truplo je prvoosebna pripoved fanta, ki se s svojimi prijatelji odpravi poiskat truplo izginulega dečka, v resnici pa gre za zgodbo o odraščanju. Prične se v otroštvu štirih prijateljev in velik del je posvečen njihovi odpravi, na kateri se soočijo tako s preprekami kot tudi z lastnimi negotovostmi, konča pa se z njihovim prehodom v odraslost, ko se vsak odpravi v svojo smer, pri tem pa se zdi njihova pustolovščina le še daljni spomin iz otroštva. V četrti in zadnji noveli Tehnika pravilnega dihanja pa smo priča kar dvema zgodbama: prvoosebni pripovedi odvetnika, ki je povabljen v klub za gospode, kjer si pripovedujejo zgodbe in lahko berejo redke (morda celo neobstoječe) knjige, ter vloženi zgodbi iz omenjenega kluba, ki pripoveduje srhljivo izkušnjo zapuščene nosečnice, ki se odloči, da bo kljub vsem oviram rodila svojega otroka.
Te zgodbe sicer niso grozljivke kot velika večina Kingovih drugih zgodb, pa vendar imajo z njimi skupnega veliko več, kot kažejo na prvi pogled.
Kar se tiče vsebine zgodb (ne le omenjenih štirih novel, pač pa tudi vseh ostalih Kingovih del), skoraj vse govorijo o neki obliki zla, ki preži na človeka. In čeprav so njegove siceršnje grozljive zgodbe prežete z morilskimi nezemeljskimi klovni, črnimi možmi in indijanskimi pokopališči, lahko v njih zasledimo še eno, vse prej kot domišljijsko zlo: človeško zlo, ki se rodi kot posledica določenih okoliščin. King v ospredje postavi običajnega človeka in pokaže, česa je ta človek zmožen, ko ga postavimo v določeno situacijo. Morda je prav to najstrašnejši element njegovih zgodb: za domišljijske pošasti, pa naj bodo še tako ostudne, si lahko vedno rečemo, da ne obstajajo. Drugače je, ko se pošasti pojavijo v človeku. Takšno zlo pa lahko zasledimo tudi v zbirki Pomlad, poletje, jesen in smrt, še najbolj je prisotno v Vzornem učencu, kjer Todd in gospod Denker drug drugega izmenično potiskata v skrajnosti: Todd sili bivšega gestapovca v to, da mu pripoveduje o vseh najbolj neznosnih in pokvarjenih rečeh, ki so jih počeli v taboriščih smrti, sili ga, da obuja spomine, ki bi jih gospod Denker sicer najraje pustil daleč za sabo, hkrati pa vsi ti podrobni opisi na Todda vplivajo tako, da zanemari šolo, težko spi, sanja o vseh grozotah taborišč in si še sam postopoma polni glavo z vedno mračnejšimi mislimi. V ostalih treh zgodbah človeško zlo ni tako zelo v ospredju, zato pa obdaja like in gradi svet, v katerem se gibljejo. Tako na primer Andyja v Kaznilnici odrešitve želijo zadržati v zaporu, da na svobodi ne bi izdal preveč podrobnosti o vseh umazanih poslih, ki se dogajajo v kaznilnici Shawshank. Že sodni proces, ki Andyja obsodi, je pokvarjen in mu ni mar za resnico ali zdravo pamet. V Truplu lahko vidimo, kako otroci nosijo predsodke v družbi zaradi dejanj svojih staršev, in v Tehniki pravilnega dihanja, kako širša družba mlado nosečnico označi za prostitutko, ker je noseča in neporočena.
Vendar pa sorodnosti med omenjenimi novelami in Kingovimi grozljivkami niso omejene zgolj na vsebino, pač pa segajo tudi v obliko.King ima namreč svoj glas in svoj slog, to dvoje pa ostane v vseh njegovih zgodbah nespremenjeno in ni pogojeno z duhovi in drugimi grozljivimi podobami, ki jih sicer enačimo z grozljivimi pripovedmi. Glas in slog sta pogojena zgolj s tistim, kar je prisotno v vseh Kingovih zgodbah, pa naj gre za Mačje pokopališče ali Kaznilnico odrešitve: s suspenzom.
Ta element avtor tako v zbirki Pomlad, poletje, jesen in smrt kot tudi v drugih zgodbah ustvarja na enak način (omemba neke bližajoče se nevarnosti v nas ustvari pričakovanje strahu pred nevarnostjo) in posledično tudi doseže podoben učinek (občutek groze, ko se nevarnost uresniči).
V sklepni besedi zbirke King pravi, da se ne opredeljuje za pisca grozljivk, pač pa za pisca suspenza. Prav to – ustvarjanje in držanje suspenza v pripovedi – pa je tisto, kar naredi Kinga (in pravzaprav katerega koli drugega avtorja) za dobrega pisatelja, ne glede na žanr, v katerem ustvarja. Pomlad, poletje, jesen in smrt tako služi kot jasen dokaz, da Stephen King ni le vodilni žanrski pisatelj grozljivke, to je zgolj posledica tega, da je dober pisatelj nasploh.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
