19. september, 2019 / Esej / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

Aleš
Jelenko

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Zbral in uredil: Miklavž Komelj
Založba: Goga
Leto izida: 2019
 

Pred nami je nova knjiga Srečka Kosovela z naslovom Vsem naj bom neznan. V čem se pravzaprav razlikuje od prejšnjih Kosovelovih izdaj, ki jih je bilo kar nekaj (spomnimo se recimo Beletrinine izdajeZbranih pesmi; ob stoletnici rojstva je pri Mladinski knjigi izšla knjiga Ikarjev sen, ki vsebuje Kosovelove rokopise, pričevanja in fotografije; potem so tu še razne druge izdaje, npr. Izbrana pisma, ki so pred leti izšla v knjižni zbirki Kondor; in še bi lahko naštevali)? Miklavž Komelj je tokrat zaobjel še vse doslej neobjavljene Kosovelove zapise, ki jih je lahko izbrskal v njegovi zapuščini. Zato je ta izdaja, ki jo je Komelj urejal pet let, kljub toliko že izdanim knjigam o Kosovelu še kako pomembna.

Gre za dve zajetni knjigi (obe skupaj imata skoraj 2000 strani), ki nam prinašata novo gradivo. Pravzaprav je precej neverjetno, ko vidimo, kakšen monstruozen opus je Srečko Kosovel ustvaril v svojem kratkem življenju. V prvi knjigi so zbrane predvsem pesmi in prozni ter dramski zapisi, v drugi pa esejistični fragmenti, načrti za knjigo Biti ali ne biti, aforizmi ter študijsko gradivo. Sicer gre za tekste, ki so jih prejšnji Kosovelovi raziskovalci zagotovo že videli, a se jim – vsaj tako je videti – niso zdeli pomembni, zato jih niso objavili. Tokrat se je Komelj teh tekstov lotil povsem drugače – kot urednik in raziskovalec Kosovelove zapuščine se ni postavil nad avtorja, da bi na ta način vzpostavil neko hierarhijo nad teksti (kateri so manj in kateri bolj pomembni), pač pa se je odločil, da bo objavil vse. Na ta način lahko vsak bralec sam določi, kaj je vredno njegove pozornosti. V opombah je za vsak tekst posebej eksaktno zabeležil, kje je Kosovelov zapis našel. Ogromno tekstom je dodana tudi fotokopija rokopisa, kar da bralcu/raziskovalcu nek globlji uvid v same zapiske. Pri uvodni pesmi tako na primer vidimo, da je bila napisana kar na nakaznico. Komeljevo delo zagotovo ni bilo enostavno, saj je splošno znano, da so Kosovelovi rokopisi težko berljivi. V intervjuju za Buklo je urednik priznal, da je potreboval precej časa, da se je navadil brati Kosovelove zapise, saj so besede pogosto napisane kar v enem zamahu (črke se le stežka ločijo med sabo). Posebej pomembno je izpostaviti, da je v dodatku objavljenih tudi nekaj tekstov, ki so že bili objavljeni, vendar je urednik pri prvotnih izdajah opazil napake/pomankljivosti ter jih v pričujoči knjigi objavil s popravki/korekturami.

Ob branju obeh knjig se najprej opazi, da se tudi Kosovelovi prozni in dramski teksti nagibajo k poeziji. Zdi se, da je Kosovel mislil poezijo. V teh neobjavljenih tekstih se to le potrjuje. In potrjuje se tudi to, da je bil izjemen mislec. Novi zapisi namreč vedno znova kažejo in dokazujejo, da je Kosovel (res) veliko razmišljal o svojem (ne)obstoju, takratni politični situaciji, kulturi in vlogi umetnosti, o moralno-etičnih dilemah in tudi o ljubezni. Tako iz nekaterih tekstov razberemo Kosovelovo kritiko do kapitalizma in materializma: »Če si gospodje kapitalisti ustanavljajo društvo ljubiteljev športnih psov, društvo ptičarjev društvo za proslavitev jubilejev, in s tem dokazujejo svojo nezrelost in nepripravljenost v sodobnosti in bodočnosti, potem si moramo mi ustanavljati kulturnobojne organizacije, ki bodo izraz našega stremljenja in našega dela za neizprosno borbo s starim, odmirajočim kapitalističnim svetom.« In posledično ugotavlja, da mora biti človek res svinja, če želi kaj posebnega doseči. Toda – prav kulturo (in z njo umetnost) je Kosovel postavil na nasprotno stran, na stran braniteljev občečloveškega, pravi namreč, da lahko na kulturo gledamo iz dveh stališč: »Ali nam je samo igrača, katere se lahko veselimo, oblika, ki se je lahko radujemo, občudujoč jo, ali pa da nam je nujna potreba, da čutimo v sebi potrebo po njej, da čutimo v njej poslanstvo človeka, ki iz najgloblje podzavestnosti ustvarja bodočnost, zavestno stremeč za tem ali onim ciljem.« V tem kontekstu lahko nasploh razumemo Kosovelovo pozicijo umetnika v nekem družbenem prostoru – umetnika, ki ne le reflektira družbeno realnost/sedanjost in se z njo sooča, temveč jo poskuša soustvarjati. Za vse to pa je potreben dober uvid v prihodnost, ki ga je Kosovel vsekakor imel.

Morda so prav dramski osnutki tisti najbolj poseben del v tej izdaji, ker ga kot dramatika načeloma ne poznamo, čeprav ni povsem neznano, da se je Kosovel ukvarjal tudi z njo. Pred to izdajo je bilo – vsaj kar se tiče dramatike – objavljenih samo nekaj manjših zapisov, sedaj pa imamo na razpolago praktično vse njegove dramske stvaritve. In kam njegove drame umestiti? Urednik Miklavž Komelj meni, da jih je zgodovinsko težko kamorkoli umeščati. Morda je ravno to tudi poglaviten razlog, da (osnutkov) dram ni še nihče objavil oz. o njih karkoli (na)pisal.

Med analiziranjem Kosovelovih zapisov sem naletel tudi na posnetek pogovora med Komeljem in prof. dr. Janezom Vrečkom, ki je potekal v knjigarni FF, povezoval pa ga je Aljaž Krivec. Razvila se je precej burna razprava o tem, ali je Kosovel pesnik smrti ali pesnik življenja. Nekaj iskric se je vnelo tudi okoli tega, ali je Kosovel večino idej črpal iz ruskega konstruktivizma in koliko je ruska avantgarda pomembna v povezavi z njegovim opusom ipd. In tu velja omeniti, da je to povsem drugotnega pomena; ne gre za to, da bi literarna teorija in literarna zgodovina bili nepomembni, daleč od tega, a Srečko Kosovel ta uvrščanja in klasificiranja enostavno prerašča. Kosovel namreč ni pesnik mrakobe, strahu in smrti, niti lepote, življenja in vznesene radosti, pač pa je pesnik onkraj vseh teh pojmovanj, saj gleda iz perspektive, ki pravzaprav sploh nima pozitivnih ali negativnih konotacij, ampak sega preko njih. Kosovel je ravno toliko konstruktivist, kot je impresionist … ravno tako je resnoben, kot je tudi humoren … ravno toliko obči (družbeno angažiran) kot tudi intimen … in ravno vse to ga dela tako velikega. V spremnem zapisu prve knjige to zapiše tudi Komelj: »Bolj ko odrivamo Kosovela, bolj nam v resnici postaja neznan, manj si lahko domišljamo, da imamo oporne točke, s katerimi bi ga lahko kamorkoli uvrstili, ga zajeli v kakršnekoli mreže; bolj ko se poglobimo v njegove zapise, bolj je izpodbita vsaka vnaprejšnja predstava o njem.« In vse kaže, da se je Kosovel tega zavedal, še več, celo pisal je o tem: »Jaz nisem kar Sem.« Novi knjigi nam torej le še dokazujeta, da je Kosovel za sabo puščal več sledi, kar njegovo – že skoraj mitološko podobo – le še bolj razpre in jo dela še bolj neoprijemljivo: »Povejte, ali sploh slutite, kdo je to, ki Vam piše, ta človek, ki sem Vam nikoli ne razkrije, ta človek, ki se še nikoli ni razkril nikomur. Ljubim ornament. Zato, da se v njem ne razkrijem.«

Sicer pa se nam, ironično, Kosovel na nek lebdeč, neoprijemljiv način v svoji ognjevitosti in večdimenzionalnosti najbolj pokaže ravno tam, kjer se nam (na videz) najbolj skriva: »Jaz žarim v dušah ljudi / kakor topla luč prižgan / jaz sem jim prijatelj / neznan,« morda tudi zato naslov Vsem naj bom neznan deluje docela organsko in pomenljivo. In pri njem pade tudi pomembnost inspiracije za pesnika; Kosovel je namreč skozi poezijo razmišljal, in za to ni potreboval inspiracijskega momenta: »Moja muza / je mrtva.«

Posebej zanimivi so nekateri Kosovelovi zapisi, ki se nagibajo k črnemu humorju: »Tretji  je umrl nepoznan in strašen. Obesil se je ob oknu, starec. Videl sem ga in ga ne morem pozabiti. Videl sem ga kako je zanihal kako zatemnel. In sem ga vprašal in ga vprašujem: Zakaj tako pozno, zakaj?« Ta groza, pomešana s trenutki humorja, se zrcali še v nekaterih drugih tekstih. In ta humor se skozi branje vse bolj raztaplja, tako da ostaja le še groza: »Moj rojstni kraj, ubožni rojstni kraj! Tihoten jeseni, še bolj tihoten v svojem trpljenju. Zares, od kamna se ne da živeti.« Ob teh besedah moramo vedeti, da je Kosovel živel v velikem pomanjkanju. S Krasa je šel v Ljubljano prav v času prve svetovne vojne, težko je shajal iz meseca v mesec, kar je zapisal tudi v nekaterih pismih domačim v Tomaj.

Na tem mestu velja omeniti, da novi knjigi nista za vsakogar. Ne gre namreč le za neobjavljene tekste, pač pa večinoma tudi za nedokončane izseke, fragmente, zapiske … s katerimi marsikateri bralec ne bo mogel nič početi. Kot je Komelj zapisal že v spremnem zapisu, ta izdaja vprašanja o tem, ali je to pesem oz. ali je to dokončana pesem, že vnaprej zaobide. Ne moremo namreč vedeti, kakšen status je tem tekstom pripisoval avtor sam. Potrebno pa je vedeti, da je večina Kosovelovih tekstov ohranjenih v enem samem zapisu, kar pomeni, da se je načeloma k njim poredko vračal in jih popravljal. To je morda dobro vedeti ob prebiranju vsega tega materiala. Sta pa knjigi toliko bolj pomembni za prihodnje Kosovelove raziskovalce, študente in vse tiste, ki jih eden naših največjih pesnikov res zanima. Zagotovo vsi teksti niso in tudi ne bodo relevantni, ker pogostokrat najdemo le zgolj kakšne (ne)povezane besede, vendar – kot sta ugotovila tudi Komelj in Vrečko – vsaka beseda, vsaka misel, celo vsak prazen list papirja so pri Kosovelu pomembni. In ravno v tem duhu lahko takšno izdajo samo pozdravljamo z odprtimi rokami. Kosovel je (bil) namreč Velik pesnik mislec, saj veste: »Dokler je potoček majhen, se mora umikati kamenčkom in travam, a kadar vzraste, se mu trave in kamenčki sami umikajo.«