Smejati se temi in ji gledati v oči
Alena Begić
Dan za izboljšave
Založba: Cankarjeva založba, 2026
Prevod: Klarisa Jovanović
Znameniti švicarski psiholog in zdravnik Carl Jung je velik del svojega raziskovanja posvetil najtemačnejšim delom človeškega značaja, ki jih je poimenoval senca. Po njegovi definiciji gre za tisti iracionalni gon človeškega delovanja, ki predstavlja vse tisto, čemur se človek zavestno skuša izogniti. Tisto, kar pojmujemo kot temačne plati človekove notranjosti, hkrati pa se iz tega lahko največ naučimo tako o sebi kot o družbi, v kateri živimo. In čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za temo, ki bi se ji bilo enostavneje izogniti, Alena Begić v svoji zbirki kratkih zgodb z naslovom Dan za izboljšave z lucidnim humorjem in pronicljivim jezikom nagovori prav to nevralgično točko človekove duševnosti.
V kratkoprozni zbirki pisateljica, ki je trenutno doktorska študentka filozofije, spretno vpeljuje različne pripovedne perspektive in se z zrelim pisateljskim prijemom loteva različnih postopkov upovedovanja, pri tem pa ne ostaja zvesta eni pripovedni strukturi, ampak se poslužuje različnih postopkov, kar zbirko ohranja dinamično in vse do konca zanimivo. Vsaka zgodba tako na formalni kot na vsebinski ravni prinaša novo presenečenje, avtorica pa se s samozavestno in hudomušno držo zažira v vse pore neizrečenega. Brez strahu ali kančka zadržka nagovarja teme smrti, vere, Boga, življenja in se pri tem nenehno zaveda, kako močno so te med seboj prepletene. V zgodbi »Premikaj ustnice kot smrtnik« tako celo poudari: »/…/ vera in smrt gresta pogosto skupaj«.
Prav soočenje s temo smrti predstavlja največji element presenečenja v zbirki, saj avtorica k njej ne pristopa s pričakovano distanco in z zadržanim strahospoštovanjem, ampak vanjo zagrize s črnim humorjem, iskreno radovednostjo in z igrivim cinizmom. To se še posebej kaže v zgodbi »Ljudje s sončniki«, kjer se družbena kritika človeških nečimrnosti spretno prepleta s kompleksno tematiko soočanja družinskih članov s samomorom. Distanco do problematike avtorica provokativno ohranja predvsem z retoričnimi vprašanji in z odprtimi konci posameznih zgodb, ki namesto pomiritve vabijo predvsem k poglobljenemu razmisleku o tej ali drugi podčrtani temi. V tem kontekstu je v zbirki posebej zanimiva zgodba »Facing death«, ki je zapisana v esejističnem slogu in prinaša številne premisleke o pojmovanju smrti v zahodnem svetu, ob koncu pa se izkaže, da gre za nekrolog, kar učinkuje kot luciden komentar k pojmovanju smrti in posmrtnega poslavljanja.
V zbirki je skupno 14 zgodb, vsaka od njih pa prinaša kompleksne like, polne kompulzij, agresivnih impulzov in nasilnih vzgibov, ki se pogosto porajajo iz nerešenih konfliktov njihove vsakdanjosti. Te producirajo bodisi družinski odnosi bodisi razmerja, religiozne dileme ali eksistencialna vprašanja. Že prva zgodba z naslovom »Stojana«, v kateri osrednja likinja doživi groteskno telesno transformacijo, ki predstavlja fizični odziv njenega notranjega stanja, napove, da gre za vse prej kot običajno zbirko zgodb. Hkrati se v tej zgodbi prvič pojavi tudi motiv oči, ki ga v zbirki spremljamo večkrat, prav oči pa so tiste, ki pogosto sporočajo veliko o notranjem doživljanju likov. Ves čas smo namreč soočeni z značaji, ki so neznosni, a hkrati v svoji neznosnosti na nenavaden, tuj način domači.
Zdi se, da je rdeča nič zbirke predvsem trenje med resnično zunanjostjo in globokim notranjim svetom posameznika, ki ni vselej takšen, kot bi pričakovala okolica. Velikokrat se avtorica, ko poudarja konflikt med zunanjim in notranjim svetom, poslužuje telesa kot identifikatorja stanja. Tako recimo ena od likinj, ki ne (z)more razrešiti osebnega vprašanja vere, doživi hudo obliko simptomov na koži, fizična težava pa se razreši nemudoma, ko spozna, da je: »Vera dolžnost. Izpolnjevanje dolžnosti,« in da je človek »spokojen, ko izpolnjuje svoje dolžnosti, skrbno in čisto.«
Ob veri in smrti je pomembna tema, ki dopolnjuje tematski trikotnik, še ljubezen. Vendar tudi ta v zbirki ni pojmovana kot preprosta ali lahkotna, ampak je vedno kompleksna in motivirana iz temačnih vzgibov. Predvsem likinje svoje partnerje pogosto prezirajo in ostajajo v zvezi iz bralcem povsem nerazumljivih vzgibov, vselej pa se izkaže, da pri posameznicah v zgodbah obstajajo individualne tendence, njihov notranji svet pa je pred njihovimi partnerji v celoti skrit, intimen. V zgodbi »Očala« tako prvoosebna pripovedovalka pravi: »Uživala sem v občutku in nisem mogla razumeti, kako sem lahko jaz, oseba polna globine, od mladosti naravnana k biti in bistvu, dekle nekemu poosebljenju perverzije, kot je on.«
Edina past zbirke, ki sicer prinaša izredno dobrodošlo in pogumno osvežitev, je ta, da se notranji svetovi, načini izražanja določenih likov in njihovo pojmovanje sveta v različnih zgodbah nekoliko ponavljajo, kar ob razmeroma velikem številu zgodb nekoliko zamegli celotno strukturo knjige. A kljub temu gre za izvrstno, bistro in jezikovno izbrušeno delo, ki bo v prevodu Klarise Jovanović zagotovo nagovorilo številne bralce, pisateljičin razvoj pa vsekakor velja spremljati tudi v prihodnje.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
