Slavenka Drakulić: Nevidna ženska in druge zgodbe

Založba: Beletrina
Prevod: Mateja Komel Snoj
Leto izida: 2023

Slavenka Drakulić je slovenskemu bralstvu dobro poznana in je s svojimi članki, esejistiko in prozo nasploh pustila neizbrisen pečat v sodobni literaturi. V slovenščini lahko beremo njeni knjigi Dora in Minotaver ter Mileva Einstein. Teorija žalosti, januarja pa je svoj pogled na položaj starejše, prezrte ženske v družbi izpostavila prek zbirke kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe. 

Zbirko sestavlja šestnajst zgodb, med seboj prepletenih s tematiziranjem tabuiziranega, nemalokrat odvratnega dejstva staranja in položaja ženske v njem. Pisateljica s pristnim in resnicoljubnim pristopom prek vzpostavljenih likov in situacij skuša čim bolj večplastno prikazati vse vidike življenja starejše ženske. Nevidna ženska, prva v nizu zgodb, predstavi zastavljeno problematiko: »Zdi se mi, da odkrivam novo razsežnost obstajanja. Obstajam in hkrati ne obstajam, ker vse bolj … bledim. Morda v družbi obstaja navada, ki ne dovoljuje, da bi starejšim ženskam rekli, da se pravzaprav spreminjajo v steklo? […] Ni čisto tako, kot da ne obstajaš, ampak kot da živiš v neki drugi razsežnosti. Vse je enako, a vendar – ni enako. Ljudje se do tebe vedejo drugače, kot nevidna ženska pa se moraš temu prilagoditi. Le da to meni ne uspeva najbolje.« 

Skupaj s protagonistkami posameznih zgodb se tako odpravljamo na večplastno popotovanje po vsakovrstnih nezgodah, tegobah in pripetljajih starajočih se posameznic. Dela pa ne odlikuje zgolj pestrost na področju tematiziranih izkušenj – menjajo se prvo in tretjeosebni pripovedovalci, odnosi med njimi, statusi, ki jih imajo v družbi, spomini, ki jih skozi leta vse bolj definirajo … Drakulić se ne izogne niti zunanjemu opazovalcu, ki kritično (in pogostokrat krivično) z dobršno mero distance in vzvišenosti presoja stanje starejših literarnih likov. Kljub tovrstnem pisanem dogajanju pa kratke zgodbe odlikuje koherentnost – posamezne zgodbe so pomenljive prav zaradi celote, v katero so vpete. Nevidna ženska tako zastavi problem, ki ga nadaljnje zgodbe razvijajo vsaka po svoje. 

To ni nič, druga zgodba, nas že sooči s krutim dejstvom stopnjujoče se izgube spomina. Pred nas postavlja prvoosebno izpoved ženske, ki se bojuje s konstantnim strahom, da počasi izgublja samo sebe. Demenco nato iz perspektive opazovalca, v tem primeru soproge, ki pri svojem možu opaža vse večje luknje v spominu, opisuje tudi nekoliko bolj proti koncu umeščena Kava nima več enakega okusa. Že tretja v nizu, Nedelja je tiha in siva, pa naše gledišče prestavi v telo mlade ženske, opazujoč množeče se znake staranja in nebogljenosti pri svoji materi. Tu se nahaja tudi čudovita pasaža, ki bralca opozarja na problematiko sistemske tabuizacije staranja, še zlasti pri ženski: »Zakaj nam mame nikoli ne govorijo o tem, kako se z leti telo spreminja, kako lepota usiha, zakaj nam ne govorijo o občutku izgube in sramu? Ali je starost, celo kadar ni bolezni, samo nepretrgana vrsta ponižanj, ki jo spremlja vse večja ravnodušnost?« Na materinsko-hčerinski odnos opozarjajo številne zgodbe v nizu – poleg že omenjene ga osvetljujejo tudi zgodbe z naslovom Pospravljanje, Obletnica in Hiša naprodaj. Te zgodbe se tudi najbolj poglabljajo v karakteristike literarnih likov in tudi po samem občutku delujejo najbolj osebno.

Čudovito refleksijo odnosa med hčerjo in materjo prekine nekoliko nedorečena Nenavadna nezgoda v hotelski sobi. Gre za izredno kratko, zgolj dobre štiri strani dolgo pripoved, ki se zdi kot nekaj naknadno vloženega, nepotrebnega, saj ob poplavi drugih, bistveno bolj poglobljenih in tehtnejših zgodb, ostane kot bežen trenutek, na katerega bomo pozabili v hipu, ko se konča. Sicer pa Nezgoda predstavlja manjšo oviro na sicer tekoče zasnovani poti skozi različne aspekte staranja. Hlače na razprodaji nam tako nudijo kritični vpogled v odnos do nenehno spreminjajočega se telesa, ko spremljamo misli soproge, ki svojega moža – vsega osramočenega in brezvoljnega – opazuje in mu pomaga pri nakupu novih hlač. Na več mestih je opozorjeno – v skladu z rdečo nitjo same zbirke – na nevidnost starejših v tovrstnih trgovinah. 

V skladu z zastavljeno tematiko se veliko potapljamo v spomine: prek zgodb, kot sta Oče sedi na dnu stopnic in Album brez fotografij, avtorica opozarja na težo spominov, ki človeka oblikujejo, ga zaznamujejo in nenazadnje tudi preganjajo. Seveda se – ob celostni predstavitvi odnosa starejše ženske do sveta – ni moč izogniti tudi problematizaciji odnosov med zakonci. Ta je prisotna v kar nekaj zgodbah, začenši z Nezaželeno pričo. Slednja je polna družbeno-kritičnih pripomb, ki sem jih pri drugih zgodbah pogrešala in si želela, da bi jih bilo več. Avtorica recimo na tem mestu poudarja problematiko odnosa do telesa (ki je bila nekoliko – vendar z druge perspektive – orisana že v Hlačah na razprodaji): »Kot da starejši ljudje izgubijo pravico, da bi se izpostavili in pokazali telo drugim. Njihova telesa druge samo strašijo, tudi če niso posebno odbijajoča. Izčrpana so, kar še zlasti občutijo ženske. A niti moškim ni vseeno – že dlje časa opažam, da se moj mož izogiba temu, da bi se pogledal v ogledalo na hodniku.« 

Odnos starejših do lastnih teles in njihovih želja se še stopnjuje v zgodbi Jabolčno pecivo, ki je po mojem mnenju ena najboljših. O seksualnosti starejših se ne govori zadosti, in pisateljica tu poudarja, da s starostjo želja po toplini, ljubezni, nežnosti ne usahne, temveč postane (morda zaradi njene družbene »nesprejemljivosti«) še toliko bolj očitna ter zaradi neuslišanosti boleče prisotna. Spremljamo zgodbo starejše ženske, ki se zaplete v afero z enim izmed svojih kolegov/sodelavcev, hlepi po njegovi družbi, saj je »dovolj […], da jo pogleda in se ji nasmehne. Z nasmehom jo osvetli, naredi vidno. Čudovito in varljivo ogledalo je, ki ima moč, da ji pokaže drugačno  sebe.« Nenazadnje soočanje s spolnostjo v starosti opisuje tudi zgodba Modre tabletke, kjer ženska nekega jutra med steklenimi kozarci najde stekleničko viagre, kar ji služi kot sprožilec vseh spornih spominov, ki jih ima na moževe »javne spodrsljaje« otipavanja ali vsiljevanja tujim ženskam pred njenimi očmi. 

V Kratkem zimskem sprehodu nastopi na vrsto tudi inkontinenca, ko spremljamo izpoved upokojenke, živeč v strahu pred tem, da ne bi uspela pravočasno priti do stranišča, sramu ob kupovanju plenic, negotovost pred novimi/nepoznanimi potmi zaradi večje verjetnosti, da bi se izgubila in podobno. Opus končno zaključi Seznam stvari, ki jih mora vzeti na pot. Naslov pravzaprav povzame že samo vsebino zgodbe – skozi seznam stvari, ki jih junakinja želi vzeti na svoje potovanje v tujino, se razgrinja njena agonija, katero stopnjuje neskončni seznam kozmetičnih izdelkov, kreditnih in zdravstvenih kartic, zdravniških receptov, zdravil takšne in drugačne vrste, vložkov (zaradi popuščanja mehurja), sladila, instant kave, plastičnega pribora, oblačil in drugih vrst potrebščin, ki se človeku sicer zdijo esencialne in samoumevne, vendar protagonistki povzročajo vse več preglavic in jo na koncu pripeljejo do živčnega zloma, tekom katerega »s počasnim gibom roke meče stvari z mize«. 

Gre za poglobljene, pretresljive, kritične in zaokrožene utrinke, ki na oseben ter empatičen način kar najbolj zvesto (zavoljo pisateljičinega lastnega soočanja s staranjem) problematizirajo položaj – tudi v feminističnih krogih mnogokrat prezrte – starejše ženske, njenih tegob, a hkrati tudi pravic. V prvi vrsti seveda pravice do dostojanstva, do tega, da jo pripoznamo kot enakovredno človeško bitje z enako resničnim odsevom v ogledalu, kot je naš sam. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.