7. 7. 2020 / Literatura / Recenzija

Sergej Curanović: Plavalec

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2020

Podobno kot ljudje gredo tudi založbe skozi različna (življenjska) obdobja. In podobno kot ljudje lahko tudi založbe prebrodijo težke čase in morda iz njih izidejo močnejše (čeprav za to pri nas zadnje čase ni ravno veliko dokazov, poglejte samo žalostno usodo Obzorij, Pomurske založbe in DZS). Zdi se, da smo v primeru Cankarjeve založbe morda priča začetku ravno take oživitve. Založba, ki je v prvih povojnih letih delovala kot nekakšna literarna sekcija politbiroja, ki je izdajala med drugim tudi Leninova zbrana dela, se je v naslednjih desetletjih uveljavila kot trdnjava kvalitetne svetovne literature (zbirka Sto romanov), v samostojni državi pa so ji pošle moči, dokler je ni morala odkupiti Mladinska knjiga, nakar je nadaljnje desetletje in pol preživela v senci manjših, v zadnjem času nastalih založb. Zdaj pa vse kaže, da bi utegnila Cankarjeva pod vodstvom mladega glavnega urednika Aljoše Harlamova ponovno igrati pomembno vlogo na področju domačega leposlovja; in čeprav resni literarni krogi radi vihajo nos nad kresnikom – ne rečem, da neupravičeno –, je tudi nedavna nagrada Veroniki Simoniti (za izdajatelja prva po 14 letih) dober pokazatelj novega vetra v jadrih te naše stare založbe.

Eden od dokazov za to je tudi oživitev ne-romanesknega programa leposlovja, v katerem je lani izšla zbirka kratke proze Plavalec pravnika in prevajalca Sergeja Curanovića. V njej najdemo tri srednje dolge novele (Zgostitev, Zaklonišče, Nnkhovi spomini), ki jih prekinjajo tri daljše kratke zgodbe (Plavalec, Ugrabitev, Krivopeta). Medtem ko je obravnavana tematika zgodb precej raznorodna, jih še vedno povezuje za mlajšo slovensko prozo unikaten, avtorju lasten slog pisanja, ki ga v precejšnji meri zaznamuje dokaj melanholična umetniška perspektiva.

Stilsko se novele gibljejo med realizmom in simbolizmom, opazno je mestoma pretirano arhaično (»razmišljen«, »votek«, »tvorivo«) ali pretirano tehnično izražanje (»dozdevna bližina razločljivosti glasov je v njem vzbujala silno neučakanost«), kar nezamenljivo kaže, da primarno poklicno zanimanje avtorja ni leposlovje. Vseeno lahko pohvalim njegov zelo dober občutek za razvijanje (in samo izbiro) materije zgodb, ki so razen v noveli Zgostitev, ki je predolga in ji manjka koherentnosti, zelo dobro izpisane. Dober primer je Zaklonišče, absurdna zgodba o čustveno otopelem pisatelju R. (večino likov v zbirkispoznamo le po inicialkah), ki piše zgodbo o čustveno otopelem zdravniku J., za katerega pa se izkaže, da tudi sam piše zgodbo o pisatelju R. Tako je vse do konca težko uganiti, kdo od njiju je spočel koga in kaj od napisanega je sploh res, kar je že samo po sebi posrečen komentar na sodobno prozo. Glede izvirnosti si zasluži pisec vso pohvalo. Le redko naletimo na zbirko kratke proze, ki bi prepričljivo združila tako raznovrstne teme, kot so terapevtsko (!) ugrabljanje nevrotikov (Ugrabitev), razgibani miselni svet mlade, izobražene prostitutke (Krivopeta) in spomini jamskega človeka, ki razlagajo začetek domala vsega človekovega družbenega početja, od pripovedništva do nekrofilije (Nnkhovi spomini).

Tisto, kar ostaja ves čas enako, pa je določena težko oprijemljiva melanholija, ki napada še zlasti moške like, ki se kot tujci znajdejo v neznanem okolju, kar je skozi celotno zbirko zelo pogost motiv. Ta življenjska pobitost se v Curanovićevih likih kaže vse od naslovnega Plavalca, ki se odpravi plavat v nekakšnem pobegu iz sivega povprečja lastnega življenja, s katerega se vrne k svoji družini »iz kataloga« morda le zato, ker vmes nehote sodeluje pri utopitvi nekega človeka; do prazgodovinskega Nnkha, ki vselej zgolj sledi svojemu plemenu, tudi kadar ve, da njegovi jamski-soljudje ne delajo tega, kar je (bodisi etično bodisi zgolj logistično) prav. Zdi se, da glavne like novel povezuje predvsem to, kar protagonist v Zaklonišču imenuje »svoboda bivanja« v smislu replike »[O]drekel se je obematežnjama človeškega bitja: želji po življenju in želji po smislu, odpoveš pa se lahko kvečjemu eni, in še to le zato, da bi rešil drugo,« kar pa napravi tako bivanje kot svobodo, po kateri hrepeni, precej prazen koncept.

Brez dvoma najboljši del zbirke pa je kratka zgodba Ugrabitev, ki se ukvarja z inteligentno mlado begunko–psihiatrinjo, ki je ubežala nasilju v svoji domovini, v novem okolju pa ji ni dana možnost samostojnega poklicnega dela. Ker se temu ni pripravljena kar tako odreči, poseže po skrajnih metodah in začne ljudi, ki bi jim rada pomagala, a jim legalno ne sme, kratkomalo ugrabljati in jih preko strahu ozdraviti njihovih (v primerjavi z njeno lastno izkušnjo) nepomembnih strahov. Zgodba je izpisana kot mini-triler v obliki policijskega zaslišanja in že v tej kratki formi bistveno prekaša večino tega, kar zadnje čase beremo v poplavi domačih kriminalk. Avtor tu zadene vse prave psihološke in družbene note in bilo bi zelo zanimivo, če bi to ali podobno zgodbo kdaj v prihodnje spremenil v svoj prvi daljši roman, za pisanje katerega ima gotovo dovolj posluha in ob nekaj nabrane pisateljske kilometrine tudi prav dobre izglede.