Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
Založba: Goga Leto izida: 2019 Spremna beseda: Aljoša Harlamov
Sebastijan Pregelj je svojo literarno pot začel leta 1996 z zbirko kratkih zgodb Burkači, skrunilci in krivoprisežniki, ki so ji sledile zbirke kratke proze Cirilina roža (Kmečki glas, 1999), Svinje brez biserov (Goga, 2002) in Prebujanja (Beletrina, 2011). Poleg kratke proze ima Pregelj pred seboj kar sedem romanov, pri čemer je bil s prvimi tremi (Mož, ki je jahal tigra, 2010, Na terasi babilonskega stolpa, 2008, in Leta milosti, 2004) finalist za nagrado kresnik. Zadnji roman, V Elvisovi sobi, ki je lansko leto izšel pri založbi Goga, pa si je poleg vnovične uvrstitve med finaliste za kresnika prislužil tudi nominacijo za Cankarjevo nagrado.
Dogajanje v romanu je postavljeno v Ljubljano, v 80. leta prejšnjega stoletja. Glavni protagonist je Jan, precej bister fant, ki iz perspektive prvoosebnega pripovedovalca opisuje svoje življenje in izpostavlja pomembnejše dogodke, ki so ga na tak ali drugačen način zaznamovali. Ker so Janove izpovedi precej podrobne, jasne in napisane kar se da doživeto, se lahko bralcu na trenutke zazdi, da bere dnevniške zapise. Njegovo pisanje se z odraščanjem spreminja, včasih uporablja sleng, v besedišče vstopajo tujke, tudi vulgarizmi. Pregelj tovrstne vulgarizme uporablja zelo premišljeno: namreč Jan kot otrok kletvic skoraj ne uporablja, v najstniških letih pa se njihovo število v vsakdanji rabi precej poveča. Nanj prav tako vpliva čas vojaškega služenja, saj fantje iz južnih držav, predvsem pa višji oficirji, precej preklinjajo. Pregelj jezik uporablja zelo spretno – že po govoru namreč lahko ločimo like med seboj, saj je mnogokrat prav jezik tisti, ki določeno osebo uvrsti v družbeni razred in veliko pove o njenem značaju, izobrazbi, mišljenju … Razvoj jezika sovpada z Janovim osebnim razvojem. Dogodki, ki jih včasih ni razumel, čez čas začenjajo postajati smiselni, z vsakim poglavjem ima Jan trdnejša prepričanja, postaja bolj samozavesten in svet vidi z drugačnimi očmi. Njegov razvoj je silovit in jasen, kot je jasen in hiter razvoj družbe, v kateri odrašča.
Med Janom in Elvisom se razvije iskreno prijateljstvo, največkrat pa se družita – kakor nakazuje že naslov romana – prav v Elvisovi sobi, kamor včasih pride še njegova sestra Defne in starejši brat Ali. Tam se igrajo in pogovarjajo, soba je postala zatočišče, kjer otroci preživljajo veliko časa, se počutijo varne in sprejete. Zunanji svet je takrat, ko so v sobi, nekje daleč stran in jih ne more doseči. Tam sanjarijo, načrtujejo, preživljajo težke čase, si zaupajo male in velike skrivnosti, zato je soba, kot nekakšno zaklonišče pred vsemi problemi zunanjega sveta, kot taka postala nekaj več kot samo soba.
Pomemben zgodovinski dogodek v Janovem življenju in življenju njegovih prijateljev je smrt Tita, a Jana veliko bolj kot njegova smrt prizadene smrt babice, saj je imel z njo res tesen odnos. Babica se je z njim pogovarjala, ga poslušala, pekla dobro pecivo in bila nasploh ženska, ki je v vsaki stvari našla nekaj pozitivnega in v najtežjih časih znala opogumiti bližnje. Jana kasneje zaznamujejo tudi prve nesrečne ljubezni, izgube, predvsem pa, kot sem že omenila, služenje vojaškega roka, kar opisuje tako: »Vse skupaj se mi zdi kot v filmu. […] Moral bi biti gledalec, a sem se nekako znašel na platnu.« Kmalu potem, ko se vrne domov, se začne vojna za Slovenijo in znova ga vpokličejo v vojsko. Po prihodu domov se z Elvisom in Alijem sploh ne vidijo več, zaradi česar mu je večkrat hudo. Velikokrat se namreč spominja dni, ko so bili skupaj in se jim je svet zdel smiseln in imeniten. Kasneje izve tudi, da se je Defne poročila, da živi v Bosni in da ima otroka, kar ga precej preseneti. Razmišlja, kako bi bilo, če bi ji takrat, daleč nazaj, ko je bil še fantek, upal priznati, da jo ima rad. Bralec lahko opazi, da je služenje vojaškega roka Jana precej zaznamovalo in spremenilo. Težke situacije, ko ga je zeblo, ko je bil skrajno utrujen, ko se je lahko tuširal samo z ledeno vodo, ko je bil ločen od svojega dekleta in družine, so ga spremenile in predrugačile njegov pogled na svet. V tem času je na hitro odrastel.
Opisi so zelo natančni in slikoviti, za razvojni roman, kakor ga v pogovoru z avtorjem označi Vanesa Matajc, pa je zelo pomemben tudi čas dogajanja, saj je bila že sama zgodovinska situacija takrat precej negotova, prišlo je do velikih sprememb, ki so močno zamajale dotedanje vrednote in situacijo ljudi. Čeprav se roman večidel dogaja v Ljubljani, pa to ni roman o mestu – kot pravi Matajc: »S tega vidika je Ljubljana zelo navzoča v romanu, ni pa roman metropola, ker ne nastopa kot isti dejavnik, ki ustvarja junake, ampak so oni tisti, ki ustvarjajo dogajanje. Osebe so močnejše od mesta, ne pustijo se začarati mestu, ampak ga odčarajo.« V romanu prevladuje prvoosebni pripovedovalec, Jan, ki je kot otrok tudi nezanesljivi pripovedovalec, to pa ne pomeni, da je roman zaradi tega tudi fantastičen, saj nas ne pušča v negotovosti. Temu prav tako nasprotuje dejstvo, da je njegova perspektiva resda otroška, napolnjuje jo tudi njegova domišljija, vendar je napolnjena z njegovim osmišljanjem, prikazan nam je svet, ki je za Jana samoumeven, zelo prepričljiv in izkustven. To pa je tisto, kar je bistveno, ker nam avtor s tem dokaže, da je glas, čeprav otroški, resničen in še kako pomemben.
V Elvisovi sobi je eden tistih romanov, ki se ti vtisnejo v spomin in ga nikoli popolnoma zares ne zapustijo. Bralec se lahko zelo hitro in močno poistoveti z Janom, v njem vidi sebe, preplavijo ga spomini iz lastnega otroštva in naenkrat se zaloti, da se skozi branje o Janovi mladosti pojavljajo spomini, ki jih je imel za že davno pozabljene. »Če Ali premišljuje o otroštvu, me zanima, ali sem v teh spominih tudi jaz. Kako se me spomni? Jaz ga imam še vedno rad.«
